Jedro

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bilo zdravljenje tožnice zaključeno 14. 5. 2001, tako da je, ob upoštevanju določbe 386. člena ZOR oziroma sedaj 352. člena OZ, odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastarala v maju leta 2006. Sodišče zaradi tega sledi utemeljitvi tožene stranke, da tožnica v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh. Po že oblikovani sodni praksi je v primerih, ko prosilec prosi za dodelitev BPP v zvezi z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka, ki je zastaran, šteti, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp), ki jo je tožnica vložila dne 27. 5. 2016. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v prošnji navedla, da bpp potrebuje za vložitev tožbe zoper bivšega delodajalca A. d.d., zaradi poškodbe, ki jo je utrpela pri delu v mesecu maju 2001. Poškodba naj bi ji nastala v kuhinji restavracije B., ko ji je na nogo padel lonec. Kot izhaja iz priložene dokumentacije, je bila tožnica pri zdravniku dne 7. 5. 2001, zdravljenje pa je bilo zaključeno 14. 5. 2001. Iz kopije zdravstvenega kartona izhaja ugotovitev, da je bila dne 14. 5. 2001 rana zaceljena in da poškodbenih listov ni bilo. Po določbi 386. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), oziroma sedaj 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Odškodninska terjatev pa v vsakem primeru zastara v petih letih od nastanka škode. Po podatkih upravnega spisa je zahtevek za odškodnino absolutno zastaral v mesecu maju 2006. Po tem, ko povzame določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), tožena stranka zaključi, da tožnica ni izkazala pogojev iz 24. člena ZBPP, zato je njeno prošnjo zavrnila, ne da bi presojala ali tožnica izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev bpp (finančni in premoženjski pogoji prosilca po 13. in 19. členu ZBPP), ki mora biti podan kumulativno .

3. Tožnica izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe določb materialnega prava. V tožbi navaja, da je delodajalec predložil pogodbo o zaposlitvi, ki je bila podpisana, vendar je nato ni ustrezno prijavil na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, kar pa je formalna pomanjkljivost pri ureditvi zaposlitve, ki je nastala na strani delodajalca. Nadalje navaja, da sama še vedno trpi škodo zaradi nastale poškodbe, ob vsaki spremembi vremena se pojavljajo bolečine v nogi, stanje pa se z leti še poslabšuje. Glede na navedeno, zadeva ni mogla zastarati, saj je prišlo do znatnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

7. V skladu z določili od 11. do 24. člena ZBPP, mora prosilec za bpp za dodelitev le-te kumulativno izkazati dva pogoja, in sicer finančno materialni kriterij oziroma t.i. subjektivni kriterij, katerega sodišče presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem položaju in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP. Na podlagi slednjega sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati in vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

8. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bilo zdravljenje tožnice zaključeno 14. 5. 2001, tako da je, ob upoštevanju že navedene odločbe 386. člena ZOR oziroma sedaj 352. člena OZ, odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastarala v maju leta 2006. Sodišče zaradi tega sledi utemeljitvi tožene stranke, da tožnica v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh tako, da bi bilo razumno začeti postopek. Po že oblikovani sodni praksi (sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 91/2005 z dne 9. 2. 2005 in opr. št. X Ips 140/2007 z dne 1. 3. 2007) je v primerih, ko prosilec prosi za dodelitev bpp v zvezi z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka, ki je zastaran, šteti, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh. To pomeni, da tožnica ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev bpp iz 24. člena ZBPP.

9. Navedbe tožnice, da še vedno trpi škodo zaradi nastale poškodbe in da je prišlo do znatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, predstavljajo tožbeno novoto, ki je tožnica, v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1, v upravnem sporu ne more uveljavljati, saj gre za novo navajanje dejstev, ki bi jih tožnica lahko navajala že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Ob upoštevanju navedenega, tožbene navedbe, ki se nanašajo na sklenitev delovnega razmerja, na samo odločitev v stvari ne morejo vplivati.

10. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen in je zato sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.