Jedro

Po mnenju sodišča je na podlagi, ob odločanju veljavni vsebini določbe drugega odstavka 16. člena Uredbe o shemah neposrednih plačil, ki glasi, da prenos plačilnih pravic, ki se upošteva za izplačilo plačilnih pravic za tekoče leto, prijavi nosilec kmetijskega gospodarstva, ki prenaša plačilne pravice, agenciji v enem mesecu po sklenitvi dogovora o prenosu plačilnih pravic oziroma najpozneje do datuma, ki je kot zadnji datum za posredovanje sprememb zbirne vloge za tekoče leto določen s predpisom, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike, zaključiti, da je odločba o prenosu plačilnih pravic ugotovitvena, kar pomeni, da je prenos plačilnih pravic opravljen v trenutku dogovora strank. Organ je prenos dolžan upoštevati pri odločanju za subvencijsko leto, kolikor ga nosilec, ki prenaša plačilne pravice, pravočasno prijavi (najpozneje do datuma, ki je kot zadnji datum za posredovanje sprememb zbirne vloge za tekoče leto določen s predpisom, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike).

Toženka ob tem, da se do predloženih dokazov ni opredelila, ni imela podlage za navedbo, da tožnik svojih navedb ni dokazal, ker predlaganih dokazov ni izvedla, svoj sklep o nepravočasnosti zahteve o prenosu za upoštevanje v letu 2016 pa izpeljala iz posrednih dokazil. Posledično je bila zato tožniku odvzeta možnost dokazovanja nasprotnega.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-55847/2016/8 z dne 19. 4. 2017 se v točki 2.1. izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano 2.1. točko izreka zavrnil zahtevek za izplačilo plačilnih pravic, ki jih je tožnik uveljavljal z vlogo za uveljavljanje neposrednih plačil za leto 2016. V obrazložitvi je navedel, da ... ne razpolaga s plačilnimi pravicami, zato je zahtevek zanje skladno z 2. alineo prvega odstavka 11. člena Uredbe o shemah neposrednih plačil (Uredba 1) zavrnil. 2. Drugostopni upravni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa pritrdil prvostopnemu organu, da je tožnik v zbirni vlogi za leto 2016 uveljavljal izplačilo 89 plačilnih pravic, s katerimi pa ni razpolagal. Namreč prenos 89 plačilnih pravic na kmetijsko gospodarstvo tožnika je bil prvostopnemu organu posredovan šele 31. 5. 2017, na podlagi te vloge pa je bila 29. 8. 2017 izdana odločba v upravni zadevi uveljavljanja prenosa plačilnih pravic št. 33101-55847/2016/14. Na podlagi navedenega zaključuje, da prevzema ni mogoče upoštevati za subvencijsko leto 2016, saj Uredba 1 jasno določa rok za prijavo prenosa plačilnih pravic. Upoštevajoč rok je bil to rok za oddajo zbirne vloge za leto 2016, torej do 6. maja 2016. Vloga za prenos plačilnih pravic v obravnavani zadevi pa je bila prejeta šele 1. 6. 2017. V zvezi z navedbami tožnika ugotavlja, da spis ne vsebuje nobenega podatka o oddaji vloge za prenos v letu 2016, hkrati pa tožnik svojih navedb niti ni dokazal. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je jedro problema, ali je v letu 2016 že prišlo do prenosa in s tem pridobitve plačilnih pravic. Zatrjuje, da je pridobil sporne plačilne pravice že 5. 5. 2016, ta prenos pa je bil elektronsko izveden pri Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja istega dne, torej 5. 5. 2016. Ta elektronski prenos je bil v nadaljevanju potrjen še s pošiljanjem originalno podpisanega obrazca vloge za prenos s priporočeno pošiljko dne 31. 5. 2016. Prenos v elektronski obliki je 5. 5. 2016 izvedel za to pooblaščen A.A. iz KSS ..., oddaja pa je bila dokumentirana in izkazana s poštnim potrdilom, oddal pa jo je B.B. Tožnik je v pritožbi podal pisno dokazilo in navedel priče. Organ druge stopnje pa je vse enostavno prezrl ter se do dokazil sploh ni izjasnil in je navedbe in dokazila ignoriral. Celo navedel je, da tožnik svojih navedb in trditev ni dokazal, ob tem, da je v uvodnem delu navedel, da je tožnik pritožbi predložil dokazila, ki nesporno dokazujejo elektronski vnos in dokazilo o oddaji priporočene pošiljke. Že iz tega razloga gre za grobo bistveno kršitev pravil postopka in hkrati odvzem pravice glede dokazovanja oziroma neupoštevanja listinskih dokazov, da je bil prenos plačilnih pravic izveden že 5. 5. 2016. Tožnik je v za odločanje pomembnem časovnem obdobju že razpolagal s plačilnimi pravicami. Prenos je bil kasneje tudi uradno evidentiran z odločbo z dne 29. 8. 2017, kar pa ni bistveno, saj je to le ugotovitvena odločba. Odločba je bila izdana, ker je tožnik dodatno še enkrat poslal vlogo glede prenosa. Tudi na podlagi evropskih uredb se prenos izvede, kot je navedeno v obvestilu, razen če pristojni organ prenosu nasprotuje - 8. člen Uredbe 641/2004/EU. Sklicevanje na odločbo z dne 29. 8. 2017 je zato nesmiselno. Tožnik je razmišljal celo o pritožbi zoper navedeno odločbo, ki navidezno zavaja, ker nima datuma dejanskega prenosa, vendar je ugotovil, da v tem smislu pritožba glede na 8. člen Uredbe 641/2014/EU ni potrebna, ker je 8. člen Uredbe 641/2014/EU jasen in nedvoumen - prenos se izvede, kot je navedeno v obvestilu. Jasno je torej, da tožnik ni postal prevzemnik 89 plačilnih pravic šele z odločbo 29. 8. 2017, pač pa 5. 5. 2016, kot je bilo navedeno v obvestilu o prenosu. Prijava prenosa je bila izvedena v skladu z Uredbo, v okviru enega meseca po sklenitvi dogovora o prenosu plačilnih pravic in pred iztekom datuma, ki je bil kot zadnji datum za posredovanje sprememb zbirnih vlog za tekoče leto določen s predpisom, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike. Vloga z dne 5. 5. 2016 je bila torej pravočasna. V zvezi z obrazložitvijo še dodaja, da vsebinsko prejšnji imetnik plačilnih pravic teh v resnici ni uveljavljal, ker jih zaradi odsotnosti drugih pogojev ne bi mogel uveljaviti, ter tudi dejansko iz tega ni prišlo do nikakršnih izplačil. Pa tudi kolikor je pri v vnosu v obrazcu prejšnjega imetnika glede 5. 5. 2016 prenesenih 89 plačilnih pravic prišlo do napake, s tem ni mogoče bremeniti sedanjega tožnika. Takšno razlogovanje bi bilo sprejemljivo le v primeru, če bi prišlo do kakršnegakoli izplačila. Ni pa jasno, zakaj se je organ skliceval na zbirno vlogo prenosnika plačilnih pravic za leto 2015. Vloga za leto 2015 nima nobenega smisla in zveze z uveljavljanjem plačilnih pravic za leto 2016. Predlaga odpravo izpodbijane odločitve in zahteva povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je vpogledala v zbirno vlogo za leto 2016 v kateri je prenosnik uveljavljal izplačilo tudi spornih 89 plačilnih pravic. Nadalje, da je bila vloga za prenos 89 plačilnih pravic posredovana in vložena šele 31. 5. 2017. Na podlagi te vloge je bila izdana odločba 29. 8. 2017. Organ je tako pravilno in utemeljeno zavrnil zahtevek.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi organ pri odločanju o neposrednih plačilih za leto 2016, na podlagi zbirne vloge za leto 2016, ni ugodil tožnikovemu zahtevku za izplačilo 89 plačilnih pravic ID št. ..., iz razloga, ker tožnik (...) z njimi ni razpolagal. 7. Tožnik navedeni ugotovitvi ugovarja. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker se organ druge stopnje do dokazil, da je prenosnik - prejšnji imetnik izvedel prenos plačilnih pravic v elektronski obliki že 5. 5. 2016 ter ga oddal priporočeno po pošti 31. 5. 2016, v potrditev obojega pa je tožnik predlagal še zaslišanje dveh prič, ki sta dejanji izvedla, ni izjasnil, dokazila o tem pa ignoriral. 8. Sodišče ugotavlja, da organ druge stopnje temelji svojo odločitev, da tožnik v letu 2016 ni bil imetnik plačilnih pravic na dejstvih: - da jih je v letu 2016 uveljavljal tudi domnevni prenosnik C.C., kar izhaja iz njegove zbirne vloge za leto 2015 in 2016 ter odločbe z dne 30. 1. 2017; - da je bila vloga za prenos 89 plačilnih pravic z ID št. ... iz ... ... na kmetijsko gospodarstvo tožnika organu posredovana in s tem vložena šele 31. 5. 2017. Nadalje se toženka, v zvezi z odločbo št. 33101-55847/2016/14 z dne 29. 8. 2017, opredeljuje, da je tožnik postal prevzemnik 89 plačilnih pravic šele s to odločbo, zato prevzema ni mogoče upoštevati za subvencijsko leto 2016. 9. Uvodoma je torej treba razrešiti vprašanje pravne narave odločbe, št. 33101-55847/2016/14 z dne 29. 8. 2017. Vprašanje je, ali je odločba po svoji pravni naravi konstitutivna ali ugotovitvena ter je prenos kot pravni posel opravljen, ko je sklenjen dogovor med strankama prenosa. Po mnenju sodišča je na podlagi, ob odločanju veljavni vsebini določbe drugega odstavka 16. člena Uredbe 1, ki glasi, da prenos plačilnih pravic, ki se upošteva za izplačilo plačilnih pravic za tekoče leto, prijavi nosilec kmetijskega gospodarstva, ki prenaša plačilne pravice, agenciji v enem mesecu po sklenitvi dogovora o prenosu plačilnih pravic oziroma najpozneje do datuma, ki je kot zadnji datum za posredovanje sprememb zbirne vloge za tekoče leto določen s predpisom, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike, zaključiti, da je odločba o prenosu plačilnih pravic ugotovitvena, kar pomeni, da je prenos plačilnih pravic opravljen v trenutku dogovora strank. Organ je prenos dolžan upoštevati pri odločanju za subvencijsko leto, kolikor ga nosilec ..., ki prenaša plačilne pravice, pravočasno prijavi (najpozneje do datuma, ki je kot zadnji datum za posredovanje sprememb zbirne vloge za tekoče leto določen s predpisom, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike).

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ prijavo prenosa plačilnih pravic prejel in bi jo moral za leto 2016 upoštevati v korist tožnika. Do dokazil in trditev, da je bil prenos v elektronski obliki prijavljen 5. 5. 2016 in kasneje oddan tudi priporočeno po pošti 31. 5. 2016 (o čemer bi lahko izpovedale tudi priče), torej pravočasno za upoštevanje v letu 2016, se organ razen navedbe, da spis ne vsebuje nobenega podatka o oddaji vloge za prenos v letu 2016, ni opredelil. Tožnik je dokazoval z dokazili pravočasnost formalno pravilno oddane vloge o prenosu plačilnih pravic (poslal jo je prenosnik elektronsko na obrazcu prvostopnega organa), glede na določbo drugega odstavka 16. člena Uredbe 1, zato bi se morala toženka do njegovih dokazov opredeliti, saj je dokazoval nasprotno, kot je sama posredno izpeljala sklep o neprenosu plačilnih pravic v letu 2016 iz zbirne vloge za leto 2016 C.C. in odločbe, sprejete na podlagi tega zahtevka ter odločbe o prenosu z dne 29. 8. 2017. Toženka ob tem, da se do predloženih dokazov ni opredelila, ni imela podlage za navedbo, da tožnik svojih navedb ni dokazal, ker predlaganih dokazov ni izvedla, svoj sklep o nepravočasnosti zahteve o prenosu za upoštevanje v letu 2016 pa izpeljala iz posrednih dokazil. Posledično je bila zato tožniku odvzeta možnost dokazovanja nasprotnega, odločitev pa sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, relevantnega v obravnavani zadevi. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ izvede predlagane dokaze, s katerimi tožnik uveljavlja pravočasnost prenosa plačilnih pravic v zvezi z uveljavljanjem za leto 2016 in o sporni zavrnitvi 89 plačilnih pravicah ponovno odloči. 11. Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

12. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.