Jedro

Namen večstranskega pobota je doseči ugasnitev obveznosti in prenehanje terjatev vseh udeležencev z medsebojnim (a ne vzajemnim) odpustom dolga. Dolg morajo na pogodbeno dogovorjen način odpustiti vse stranke večstranskega pobota (prvi odstavek 319. člena OZ), kar pomeni, da morajo biti vsi medsebojno povezani odpusti dolga realizirani. Realizirani pa so lahko le, če obstojijo terjatve in obveznosti vseh udeležencev verižne kompenzacije. Le v tem primeru je večstranski pobot, ki je pravni posel in zanj veljajo določbe OZ o sklenitvi pravnega posla, veljavno sklenjen (15. v zvezi s prvim odstavkom 125. člena OZ) in pravno učinkuje. Glede na navedeno je evidentno, da do prenehanja terjatve tožnice ni prišlo, saj ob sklepanju Verižne kompenzacije za kaj takega niso bili izpolnjeni pogoji. Vsak udeleženec večstranskega pobota je do predhodnika upnik, do naslednika pa dolžnik. V obravnavani zadevi je bila tožnica do predhodnika (prve toženke) upnica, do naslednika (tretje toženke) pa ni bila dolžnica. To pa pomeni, da njena terjatev (že) zaradi tega ni mogla prenehati in jo slednja od prve toženke upravičeno terja v tem postopku.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in sodba sodišča prve stopnje z dne 4. 1. 2018 v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 5. 3. 2018 v točki I izreka spremeni, tako da se tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta Pogodba o izvedbi verižne kompenzacije št. /12 z dne 15. 12. 2014 in Verižna kompenzacija z dne 15. 12. 2014, sklenjena med tožečo in prvo, drugo ter tretjo toženo stranko, v razmerju do prve tožene stranke nični, zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdita obe odločbi sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in prva tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4. 1. 2018 (v nadaljevanju sodbo) v točki I izreka ugotovilo, da sta Pogodba o izvedbi verižne kompenzacije št. /12 z dne 15. 12. 2014 (v nadaljevanju Pogodba o izvedbi verižne kompenzacije) in Verižna kompenzacija z dne 15. 12. 2014 (v nadaljevanju Verižna kompenzacija), sklenjeni med tožečo (v nadaljevanju tožnico) in prvo, drugo ter tretjo toženo stranko (v nadaljevanju toženkami oziroma prvo, drugo in tretjo toženko), nični. V točki II izreka je odločilo o stroških postopka. Toženke so jih dolžne tožnici nerazdelno poravnati v znesku 2.638,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Z dopolnilno sodbo z dne 5. 3. 2018 (v nadaljevanju dopolnilno sodbo) je sodišče prve stopnje odločilo še o dajatvenem delu primarnega tožbenega zahtevka. V točki I izreka je prvo toženko zavezalo k plačilu 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 do plačila, v točki II izreka pa je takšen zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo. V točki III izreka dopolnilne sodbe je odločilo o nadaljnjih stroških postopka, ki so povezani z vložitvijo predloga za dopolnitev sodbe. Prva toženka jih je dolžna plačati tožnici v znesku 14,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Prva toženka izpodbija obe odločbi z ločenima pritožbama, ki pa sta v bistvenem enaki, zato ju sodišče druge stopnje obravnava skupno. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Najprej opozarja na sklep izredne skupščine družbe U. d.d.z dne 23. 8. 2017 o soglasju k delitvi družbe v skladu z Delitvenim načrtom z dne 4. 7. 2017. Tako je bila z izčlenitvijo dela premoženja ustanovljena nova družba Un.d.o.o., ki je bila na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju Srg 2017/44909 z dne 7. 11. 2017 vpisana v sodni register. Pravice in obveznosti, ki so predmet te pravde, so bile po delitvenem načrtu prenesene na novo družbo. To dejstvo naj sodišče druge stopnje upošteva. Če pa ne bo delilo mnenja pritožnice, pa naj šteje, da je pritožba vložena s strani dosedanje prve toženke.

Izrek sodbe v točki I je nerazumljiv, saj je bila Pogodba o izvedbi verižne kompenzacije sklenjena le med tožnico in tretjo toženko. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki rezultira v procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljena napaka sodišča se pojavlja tekom celotne obrazložitve, kar pomeni, da prihaja do nasprotja med razlogi odločbe, izrekom in vsebino listin, s tem pa je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici tega je sodišče prve stopnje tudi zmotno zaključilo, da so vse stranke tega postopka nujni sosporniki in nepravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije. Svojo odločitev je v točki 13 obrazložitve pojasnilo na zelo nerazumljiv način, zaradi česar odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Verižna kompenzacija je povsem samostojen pravni posel (več odpustov dolga), neodvisen od Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije. Slednja predstavlja le dogovor med tožnico in tretjo toženko. Sodišče prve stopnje je s sprejetimi stališči zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o sklenitvi pogodbe in o tem, od kdaj sklenjena pogodba stranke zavezuje.

Glede na zapis sodišča v točki 12 obrazložitve pritožnica še poudarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih argumentov, zakaj prva toženka ni stranka Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije in zakaj citirana pogodba in Verižna kompenzacija nista isti pravni posel. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do stališča VS RS v odločbi III Ips 59/2000, s tem pa kršilo načelo kontradiktornosti sodnih postopkov in storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je tudi določbi 22. in 23. člena Ustave RS.

Napačni so tudi zaključki izpodbijane sodbe v zvezi z ugotovljenim nedopustnim nagibom. Zmotne so tako dejanske ugotovitve, kot tudi materialno pravna presoja (40. člen OZ). Sodba o tem ne vsuje ustreznih razlogov, s tem pa je kršeno načelo kontradiktornosti. O ugovorih prve toženke v tej smeri se sodišče ni izjasnilo.

Prva toženka v obeh pritožbah predlaga, da jima sodišče druge stopnje primarno ugodi in „tožbeni zahtevek do prve tožene stranke zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrže oziroma podredno izpodbijano sodbo spremeni, tako da se zahtevek tožeče stranke v razmerju do prve tožene stranke v celoti zavrne“. Podrejeno se zavzema za razveljavitev odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na obe pritožbi predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijane in dopolnilne sodbe.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je obe odločbi preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem skrbnem pritožbenem preizkusu ugotavlja, da je treba pritožbama sicer delno ugoditi, pri čemer pa prva toženka še vedno ostaja v zavezi za plačilo 17. 500,00 EUR z obrestmi.

6. Kar zadeva pritožbene trditve v zvezi s statusnim preoblikovanjem prve toženke v letu 2017 (njeno delitvijo z ustanovitvijo nove družbe) velja poudariti, da slednja (ne glede na prenos pravic in obveznosti, ki so predmet te pravde, na novo družbo Un.d.o.o.) ostaja v zavezi, saj so v skladu z določbo prvega odstavka 636. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je po delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne tudi vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšanem za dodeljene obveznosti. Torej tudi prva toženka.

Procesne kršitve

7. V zvezi z očitkom pritožbe, da je izrek sodbe v točki I pomanjkljiv oziroma nerazumljiv (iz njega naj bi izhajalo, da je bila Pogodba o izvedbi verižne kompenzacije sklenjena med vsemi udeleženci tega gospodarskega spora), velja poudariti, da je sodišče prve stopnje dikcijo spremenjene tožbe1 (...Ugotovi se, da sta Pogodba o izvedbi verižne kompenzacije št. /12 z dne 15. 12. 2014 in Verižna kompenzacija z dne 15. 12. 2014, sklenjena med tožečo in prvo toženo stranko, drugo toženo stranko in tretjo toženo stranko, nični...), očitno napačno povzelo in besedo „sklenjena“ nadomestilo z besedo „sklenjeni“. Tudi, če ni šlo (le) za napačno povzemanje spremenjene tožbe, velja poudariti, da takšen morebiten poseg sodišča prve stopnje v postavljen tožbeni zahtevek ni odločilen, saj je sodišče druge stopnje pritožbi (v tem delu) ugodilo in odločbo (v tem delu) spremenilo, tako da je zahtevek na ničnost sklenjenih pravnih poslov v razmerju do prve toženke zavrnilo. Zgolj zaradi tega pa izrek sodbe tudi ni nerazumljiv ali v nasprotju z listinami v spisu, tako da očitka procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena. Zaključek sodišča prve stopnje, da so vse stranke tega gospodarskega spora stranke Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije, s katerim prve toženka ne soglaša, pa je predmet presoje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja oziroma pravilno uporabljenega materialnega prava, ne pa zatrjevanih procesnih kršitev.

8. V nasprotju s pritožbo je sodišče druge stopnje mnenja, da sta izpodbijani odločbi glede na pravno naravo spora in trditveno (ter dokazno) podlago, ki sta jo ponudili pravdni stranki (predvsem v zvezi s trditvami, ali gre za „ista“ pravna posla ali posla z različno pravno podlago in ali so toženke „delovale“ goljufivo, z nedopustnim nagibom), zadostno in razumljivo obrazloženi, tako da ju je objektivno mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je (izhajajoč iz trditev tožnice) v zadostni meri odgovorilo na ugovore in argumente prve toženke, tako da njena pravica do sodelovanja v postopku ni bila kršena, standard potrebne obrazloženosti sodne odločbe pa je dosežen. Kot je že bilo navedeno, velja to tudi za razloge v zvezi z nedopustnim nagibom, predvsem v zvezi s tem, kakšen je (bil) „prispevek“ prve toženke k odločitvi tožnice, da podpiše tako Pogodbo o izvedbi verižne kompenzacije, kot tudi Verižno kompenzacijo. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku tudi ni bila kršena strankina ustavna pravica do poštenega sodnega postopka (22. in 23. člen Ustave RS).

Glede odločitve v točki I izreka sodbe Pogodba o izvedbi verižne kompenzacije

9. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve ugovor prve toženke, da v postopku ni pasivno legitimirana, zavrnilo, ker je ocenilo, da sta Pogodba o izvedbi verižne kompenzacije in Verižna kompenzacija močno povezani. Kot je zatrjevala tožnica, je obe pripravila tretje toženka, kar pa je, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, po mnenju sodišča prve stopnje morala storiti, da bi zagotovila vstop tožnice v verižno kompenzacijo.

10. Glede na vsebino Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije (obseg pravic in obveznosti, ki sta jih prevzeli pogodbeni stranki), ki je del (pogodbenega) materialnega prava, s takšnimi zaključki sodišča prve stopnje ni mogoče soglašati. Tudi, če je do podpisa te pogodbe prišlo v zvezi s sklenitvijo (pravno neučinkovite) verižne kompenzacije (da bi si tožnica zagotovila plačilo 17.500,00 EUR s strani tretje toženke), je dejstvo, na kar pritožba utemeljeno opozarja, da sklenjen pravni posel za prvo toženko ne ustvarja nobenih pravic in obveznosti. Ne gre za „en in isti posel“, kot to v postopku zatrjuje tožnica, ko se je s podpisom Verižne kompenzacije podpisala tudi Pogodba o izvedbi verižne kompenzacije, tako da so vse stranke tega postopka stranke obeh sklenjenih pravnih poslov. Iz Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije jasno izhaja, da se je tretja toženka z njo zavezala opraviti izterjavo dolga v obliki verižne kompenzacije za drugo pogodbeno stranko (tožnico) in ji izterjani znesek v dveh delih (10.000,00 EUR in 7.500,00 EUR) nakazati na njen račun. Pritožnica ima prav, da sodišče prve stopnje pri presoji ugovora pasivne legitimacije ni izhajalo iz vsebine listine, ki sta jo podpisali (le) tožnica in tretja toženka, iz katere je jasno razvidno, da slednja ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki. V povezavi s tem tudi ni upoštevalo določb OZ, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ) in da slednja (praviloma) ustvarja pravice obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ).

11. Glede na navedeno ni dvoma, da prva toženka (že zaradi tega) glede zahtevka na ugotovitev ničnosti Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije ni pasivno legitimirana in ga je v tem delu treba zavrniti.

Verižna kompenzacija

12. V zvezi z zatrjevano ničnostjo Verižne kompenzacije (o njeni pravni naravi se je sicer izreklo tudi sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve) je treba najprej poudariti naslednje:

13. Pri verižni kompenzaciji (večstranskem pobotu) gre za vrsto sporazumov o odpustih dolgov (prvi odstavek 319. člena OZ), pri katerih je vsak udeleženec v verigi (krogu) udeležencev v pravnem razmerju samo z neposrednim predhodnikom in naslednikom, z ostalimi pa ne. Ne gre torej za pobotanje po določbah OZ, saj med udeleženci takšnega pobotanja ni izpolnjena predpostavka vzajemnosti. To pa pomeni, da njeni udeleženci niso tako medsebojno povezani, da bi bilo mogoče po zakonu ali naravi pravnega razmerja, torej po pravilih materialnega prava, spor rešiti samo na enak način za vse, kot to velja v primeru enotne pravdne stranke (196. člen ZPP). Glede na navedeno sodišče druge stopnje soglaša s pritožnico, da udeleženci verižne kompenzacije (o njeni pravni neučinkovitosti se bo izreklo v nadaljevanju), ki (hkrati) niso stranke Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije, niso enotni sosporniki. Da udeleženci večstranskega pobota niso enotna pravdna stranka, izhaja tudi iz odločbe VS RS v odločbi III Ips 59/2000 z dne 8. 3. 2001, na katero se sklicuje že pritožnica. Vrhovno sodišče je v njej poudarilo, da med udeleženci večstranskega pobota ni takšne pravne povezave, da bi moral udeleženec, ki meni, da s takšnim pobotom njegova terjatev do predhodnika ni prenehala, tožiti vse udeležence kot nujne sospornike (prvi odstavek odstavek 191. člena ZPP).

14. Prva toženka v zvezi s sklenjeno Verižno kompenzacijo graja tudi zaključke sodišča prve stopnje o (ne)obstoju nedopustnega nagiba na strani prve toženke oziroma njenega védenja za njegov obstoj.

15. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine primera, na katere se je sklicevala tožnica in so zajete v točki 16 obrazložitve, in v točki 17 obrazložitve ugotovljeno dejstvo (ki ni pritožbeno sporno), da je pobudo za njeno sklenitev dala tretja toženka, ob upoštevanju dejstva, da je tretja toženka od druge toženke prejela 16.219,00 EUR in ne 17.500,00 EUR (druga toženka si je zadržala dogovorjeno provizijo v znesku 1.281,00 EUR, na ta način pa je bila tretja toženka v poslu celo oškodovana), v točkah 18 in 19 zaključilo, da je slednja k sklenitvi takšnega pobota privabila ostale podpisnice (stranke tega postopka) z nedopustnim nagibom (ko dejansko tožnici ni imela namena plačati 17.500,00 EUR, kar je v nasprotju z moralnimi načeli), takšen nagib pa je vplival na odločitev toženk, da sodelujejo pri večstranskem pobotu.

16. Drži sicer očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni posebej izreklo, ali je prva toženka v skladu z drugim odstavkom 40. člena OZ vedela za nedopustni nagib tretje toženke (da slednja nima namena tožnici poravnati 17.500,00 EUR) oziroma bi zato morala vedeti. Očitno je izhajalo iz tega, da so toženke enotna pravdna stranka (enotni sosporniki) in je zato mogoče rešiti spor samo za vse enako. Da takšno stališče ni pravilno, je sodišče druge stopnje že pojasnilo.

17. Ne glede na to pa je pri vsej stvari bistveno to, da tožnica ni konkretizirano zatrjevala (in izkazala), da je prva toženka vedela oziroma bi morala vedeti za nedopusten nagib tretje toženke. V zvezi z goljufivim namenom strank se je v prvi vrsti sklicevala na vsebino Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije, ki pa je prva toženka niti ni podpisala, na plačilno nesposobnost tretje toženke (očitek, ki je ostal na splošni ravni), na zagotovilo prve in druge toženke, da bo tako najhitreje prišla do plačila svoje terjatve, pa tudi na to, da naj bi bila prva toženka v času podpisa listin v likvidnostnih težavah. Prva toženka je takšne trditve zanikala in navedla, da tretje toženke pred tem ni poznala, zato tožnici ni imela kaj zagotavljati, da je bil njen edini motiv, da s podpisom kompenzacije preneha tudi njen dolg do tožnice oziroma njena terjatev do druge toženke, kar je povsem dopustno. V nadaljevanju postopka tožnica glede na takšne ugovore svojih trditev v razmerju do prve toženke (za razliko od druge toženke) ni konkretizirala. Sodišče druge stopnje sicer verjame tožnici, da je imela (glede na to, da sama ni bila dolžnica nobene od toženk), tehten razlog za podpis obeh listin, a to še ne pomeni, da je v postopku ustrezno zatrjevala goljufiv namen prve toženke, da je (tudi) ona tožnico „vzpodbudila“ k sklenitvi poslov, na podlagi katerih se je že vnaprej vedelo, da njena terjatev ne bo poplačana.

18. Glede na navedeno je bilo treba po oceni pritožbenega sodišča v točki I izreka sodbo spremeniti in zavrniti tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti Verižne kompenzacije.

Glede odločitve v točki I izreka dopolnilne sodbe

19. Ne glede na obrazloženo pa je po oceni sodišča druge stopnje pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dajatveni del zahtevka v dopolnilni sodbi utemeljen, a ne iz razlogov, ki jih je v točkah 4 - 8 obrazložitve, izhajajoč iz ugotovljene ničnosti pravnih poslov (prvi odstavek 87. člena OZ), navedlo sodišče prve stopnje, ampak iz razloga pravne neučinkovitosti (nerealizirane) verižne kompenzacije.

20. Že sodišče prve stopnje je v točkah 20 in 22 obrazložitve ugotovilo, da tožnica, ki je imela do prve toženke terjatev v znesku 17.500,00 EUR, nobeni od udeleženk Verižne kompenzacije ni (bila) ničesar dolžna. To dejstvo med strankami v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno, potrjuje pa ga tudi vsebina sklenjenega večstranskega pobota. Nasprotne pritožbene trditve prve toženke, da temu ni tako, so v bistvu pritožbena novost in jih zato ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi plačilo druge toženke tretji toženki naj bi bilo realizirano zgolj zaradi soglasja prve toženke (upnice druge toženke), da namesto njej, plača tretji toženki (točka 20 obrazložitve sodbe).

21. Namen večstranskega pobota je doseči ugasnitev obveznosti in prenehanje terjatev vseh udeležencev z medsebojnim (a ne vzajemnim) odpustom dolga. Dolg morajo na pogodbeno dogovorjen način odpustiti vse stranke večstranskega pobota (prvi odstavek 319. člena OZ), kar pomeni, da morajo biti vsi medsebojno povezani odpusti dolga realizirani. Realizirani pa so lahko le, če obstojijo terjatve in obveznosti vseh udeležencev verižne kompenzacije. Le v tem primeru je večstranski pobot, ki je pravni posel in zanj veljajo določbe OZ o sklenitvi pravnega posla, veljavno sklenjen (15. v zvezi s prvim odstavkom 125. člena OZ) in pravno učinkuje2. 22. Glede na navedeno je evidentno, da do prenehanja terjatve tožnice ni prišlo, saj ob sklepanju Verižne kompenzacije za kaj takega niso bili izpolnjeni pogoji. Vsak udeleženec večstranskega pobota pobota je do predhodnika upnik, do naslednika pa dolžnik. V obravnavani zadevi je bila tožnica do predhodnika (prve toženke) upnica, do naslednika (tretje toženke) pa ni bila dolžnica. To pa pomeni, da njena terjatev (že) zaradi tega ni mogla prenehati in jo slednja od prve toženke upravičeno terja v tem postopku.

23. Po oceni sodišča prve stopnje je ugotovitev, da pravni učinki večstranskega pobota v razmerju med tožnico in prvo toženko niso nastali (da Verižna kompenzacija ni bila veljavno sklenjena in zato nima pravnih učinkov), vsebovana (že) v dajatvenem delu zahtevka, ki ga vsebuje dopolnilna sodba, tako da poseben zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe oziroma zahtevek na njeno razveljavitev (neveljavne so le nične in izpodbojne pogodbe) ni potreben.

24. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I izreka v razmerju do prve toženke spremenilo, kar je natančneje razvidno iz izreka odločbe. V preostalem je pritožbi zavrnilo in v (izpodbijanem in nespremenjenem delu) potrdilo obe odločbi.

Glede odločitve o stroških postopka v postopku na prvi in drugi stopnji

25. Odločitev o stroških vsega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.

26. Čeprav je prva toženka s pritožbo delno uspela in dosegla zavrnitev zahtevka na ničnost sklenjenih pravnih poslov, sodišče druge stopnje v stroškovno odločitev ni poseglo. Dejstvo je, da je tožnica v celoti gledano uspela, saj ji je sodišče prisodilo zahtevanih 17.500,00 EUR z obrestmi. Že v postopku na prvi stopnji se je namreč sklicevala tudi na dejstvo, da Verižna kompenzacija med strankami ni pravno veljavna, a sodišče prve stopnje na to okoliščino svoje odločitve ni oprlo.

27. Prvi toženki sodišče druge stopnje tudi pritožbenih stroškov ni priznalo, saj je slednja dosegla le zavrnitev ugotovitvenega dela zahtevka, ne glede na to pa je (še) vedno dolžna plačati tožnici v tožbi zahtevani znesek z obrestmi. Uspeha v postopku ji tako ni mogoče pripisati. Tožničini stroški odgovora na pritožbo pa po oceni sodišča druge stopnje niso bili potrebni(155. člen ZPP). V vlogi namreč slednja sodišču druge stopnje ni pojasnila ničesar novega.

1 pripravljalna vloga z dne 23. 1. 2017 (spi, l. št. 37 - 42) 2 Delno povzeto iz odločbe VS RS III Ips 105/2001 z dne 31. 1. 2002