Jedro

Če stranka vloži pritožbo v tujem jeziku in jo na poziv sodišča ne prevede v slovenščino, gre za nerazumljivo vlogo, ki jo mora sodišče zavreči.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožba drugotožene stranke se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku F.H.738.863,00 SIT, tožnici A.S. pa 596.171,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila ter jima povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 268.174,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se pritožujeta obe toženi stranki. Prvotožena stranka Zavarovalnica izpodbija prvo sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni prvostopno sodbo ali pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je pri preračunu nematerialne škode kot osnova nepravilno uporabljen tečaj DEM, saj bi moralo prvo sodišče opraviti preračun le z upoštevanjem dveh valut in sicer hrvaške in slovenske veljavne valute. Nadalje prvotožena stranka meni, da izpodbijana sodba o obstoju njene pasivne legitimacije nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prisojena odškodnina pa je po posameznih postavkah in celotnem znesku previsoka glede na obstoječo sodno prakso. Drugotožena stranka Z.je vložila pritožbo v tujem jeziku, zato njene vsebine ni mogoče povzeti. Pritožba prvotožene stranke Zavarovalnice ni utemeljena. Tožnika sta z vlogo z dne 14.4.1992 postavila odškodninski zahtevek v tedaj veljavni hrvaški valuti (hrdih), ta odškodninski zahtevk pa sta nato s pripravljalnim spisom z dne 27.1.1998 s pomočjo nemške valute preračunala v tolarje. Ta preračun sta naredila skoraj po šestih letih, ne da bi v tem času spremenila višino prvotno postavljenega tožbenega zahtevka. Odškodnina se odmerja po vrednotah in cenah na dan sojenja. S tem, da sta tožnika pri preračunu hrvaške valute v slovenske tolarje uporabila nemško valuto, sta vsaj okvirno ohranjala tisto vrednost tožbenega zahtevka, kakršna je bila ob njegovi vložitvi. Pritožba prvotožene stranke zato neutemeljeno graja prvo sodišče, ker je sledilo preračunu hrvaške valute v slovenske tolarje na način, kot sta to storila tožnika. Sicer pa je stvar tožnikov, kakšne metode preračuna sta se poslužila, saj ne bi bilo nobenih ovir, če bi brez kakršnekoli metode na novo postavila tožbeni zahtevek v slovenskih tolarjih in v tej valuti opredelila višino odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode. Stvar materialnopravne presoje je namreč, do kakšne višine odškodnine sta opravičena po materialnem pravu. Glede pasivne legitimacije prvotožene stranke izpodbijana sodba vsebuje obširne razloge, ki jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sprejema in zavrača pritožbeni očitek, da naj bi bila prvostopna sodba v tem delu pomanjkljiva. Prvotožena stranka je bila pasivno legitimirana že v času škodnega dogodka (23.3.1988) njena pasivna legitimacija pa obstaja tudi po sedaj veljavni zakonodaji (Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu - Ur. l. RS št. 27/94 in Zakon o zavarovalnicah - Ur. l. RS št. 64/94). Glede prisojene odškodnine prvotožena stranka v pritožbi le posplošeno meni, da je previsoko odmerjena za oba tožnika glede posamezne oblike nepremoženjske škode. V tej zvezi pritožba ne pove nobenih dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti tako pritožbeno stališče. Sodišče druge stopnje je dolžno po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, zato je na tej podlagi preizkusilo prvostopno sodbo glede višine prisojene odškodnine. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče v skladu z ugotovljenimi dejstvi odmerilo primerno odškodnino za posamezne vrste nepremoženjske škode, ki sta jih utrpela tožnika. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so posamezni prisojeni odškodninski zneski le tolikšni, da bodo dosegli namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer določeno zadoščenje tožnikov. Prisojeni denarni zneski so skladni z ugotovljenim obsegom nepremoženjske škode, to je stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Pri odmeri odškodnine so torej pravilno prišli do izraza vsi elementi iz 200. člena ZOR. Iz vseh navedenih razlogov je torej bilo potrebno pritožbo prvotožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Pritožba drugotožene stranke Z. ni dopustna. Drugotožena stranka Z. je vložila pritožbo v tujem (srbskem) jeziku, zato jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 28.10.1998 pozvalo, da sodišču predloži v slovenski jezik prevedeno vloženo pritožbo. Prvo sodišče je stranko tudi poučilo o posledicah, kolikor ne bo sledila zahtevi sodišča. Drugotožena stranka tej zahtevi ni sledila, pač pa je vstrajala pri vloženi pritožbi v srbskem jeziku. Ker pritožba v tujem jeziku ni sposobna za obravnavanje, drugotožena stranka pa je ni popravila (prevedla v slovenščino), jo je zato sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 109. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP zavrglo.