Jedro

Toženka se do dokazne vrednosti postavk gradbenega dnevnika in predvsem do morebitnega razhajanja teh postavk z zapisnikom o izvršbi ni opredelila, kar pomeni kršitev standarda skrbne presoje dokazov, ki bi lahko pripeljala do napačne odločitve v zadevi in zato pomeni bistveno kršitev upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 356-01-395/99 z dne 10. 2. 2004 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za infrastrukturo in prostor v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1452,95 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj, z dne 1. 10. 2003. Z njim je bilo v 1. točki izreka ugotovljeno, da stroški nadaljevanja upravne izvršbe, dovoljene proti tožeči stranki po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 4. 8. 2002, za odstranitev objektov na pobočju A. na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., ki se je po več prekinitvah nadaljevala dne 24. 7. 2003, znašajo 3,942.986,66 SIT. V 2. točki izreka tega sklepa je bilo tožniku naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa plača navedeni znesek na tam navedeni račun, v 3. točki pa odločeno še, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja, da je prvostopenjski upravni organ s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 4. 8. 2002 ugotovil, da je inšpekcijska odločba z dne 8. 6. 1999, s katero je prvostopenjski upravni organ tožniku odredil, da mora do 1. 8. 1999 odstraniti tam navedene objekte, postala izvršljiva dne 1. 8. 2002, inšpekcijska odločba z dne 9. 10. 2000, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora do 31. 12. 2000 odstraniti tam navedene objekte, pa je postala izvršljiva dne 31. 12. 2000. Predmet izpodbijanega sklepa so stroški nadaljevane upravne izvršbe z dne 24. 7. 2003, opravljene po pooblaščenem izvajalcu B.B. s.p., na podlagi računa št. 134/2003 z dne 8. 12. 2003 v višini 3,942.986,66 SIT, na katerega je svojo odločitev oprl prvostopenjski upravni organ. Po mnenju toženke je prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svojega sklepa utemeljil višino stroškov nadaljevane izvršbe in navedel razloge za svojo odločitev, za kar ima podlago v spisni dokumentaciji. Stroške je pravilno naložil v plačilu tožniku, toženka pa se s prvostopenjskim upravnim organom strinja tudi glede tega, da je do prekinitve izvršbe prišlo iz razlogov na strani tožnika, kar vpliva na obveznost plačila stroškov. Stroški so pravilno odmerjeni, saj ima prvostopenjski organ za svojo odločitev oporo v zapisnikih, računih s specifikacijo in gradbenem dnevniku. Sami višini stroškov tožnik ne ugovarja, tako da je po oceni toženke izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Kot neutemeljeno je toženka zavrnila pritožbeno navedbo, da tožnik ni oviral izvršbe. O postopku izvršbe sta sestavljena dva zapisnika, v spisu so fotografije s kraja izvršbe, iz zapisnikov pa jasno izhaja njen potek. Glede pritožbene navedbe, da je izvršba nezakonita, ker jo prepoveduje začasna odredba sodišča, toženka meni, da je podlaga za izvršbo po 291. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izvršljiva odločba in sklep o dovolitvi izvršbe. Obe inšpekcijski odločbi, ki se izvršujeta, sta nedvomno izvršljivi, izdan je bil tudi sklep o dovolitvi izvršbe, tako da je zakonskim določbam zadoščeno.

Tožnik v tožbi navaja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno ter da zakon ni bil pravilno uporabljen, zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe v celoti. Po njegovem mnenju je bila izvršba „nezakonita in ilegalna“, sanirati pa je ni mogoče. Navaja, da to dokazuje sklep Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 6. 1. 2004, „ki je izreklo, da je začasno odredbo o prepovedi rušenja izdalo pravno korektno“. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je sodišče dne 3. 10. 2002 izdalo začasno odredbo, s katero je toženki naložilo, da je dolžna takoj ustaviti rušenje objekta (raziskovalnega laboratorija). Po vsebini pomeni sodni sklep prepoved rušenja toženki. Ker upravna izvršilna dejanja prepoveduje odločba sodne veje oblasti, je prepovedan tudi nastanek kakršnihkoli stroškov in zato toženka bremeni tožnika v nasprotju s pravnimi standardi, kar potrjujejo tudi navedbe resornega ministrstva predsedniku državnega zbora z dne 10. 3. 2004 v odgovoru na poslansko vprašanje. V tem odgovoru je resorni minister navedel, da je upravni postopek prekinjen, kar je po mnenju tožeče stranke notorna laž, kot je razvidno iz spisa. Kot dokaze tožeča stranka navaja sklep Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. P 134/2002 z dne 6. 1. 2004, spis Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št P 134/2002 in odgovor Janeza Kopača predsedniku državnega zbora z dne 10. 3. 2004. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V dosedanjem postopku v tej zadevi je sodišče izdalo sodbo U 590/2004 z dne 13. 10. 2004, s katero je tožbo zavrnilo. Tožeča stranka je zoper to sodbo vložila pritožbo, v kateri je navedla vrsto okoliščin in predlagala več dokazov, ki se nanašajo na upravičenost in višino posameznih postavk v izračunu stroškov izvršbe, ter zatrdila, da teh okoliščin in dokazov brez lastne krivde ni mogla uveljavljati v dotedanjem postopku. Vrhovno sodišče je to pritožbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo (glej spodaj) in navedeno sodbo s sklepom X Ips 1337/2004 z dne 2. 10. 2008 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Razlog za razveljavitev je bila bistvena kršitev postopka upravnega spora, do katere je prišlo, ker dokazna ocena ni dosegla standarda skrbnosti in vestnosti. Po mnenju Vrhovnega sodišča je obstajalo nasprotje med tistim, kar je bilo v razlogih sodbe navedeno o vsebini listin, ki jih je sodišče presojalo, in dejansko vsebino teh listin.

V ponovljenem postopku je sodišče s sodbo U 2190/2008 z dne 10. 6. 2010 tožbo ponovno zavrnilo. Menilo je, da dejanske navedbe in dokazni predlogi tožnika v reviziji predstavljajo nedovoljene revizijske novote, saj gre za navedbe glede dejanskega stanja, ki jih tožnik v tožbi ni uveljavljal. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 357/2010 z dne 1. 12. 2011 razveljavilo navedeno sodbo in v obrazložitvi navedlo, da sodišče potem, ko je v prvi sodbi presojalo dejansko stanje, svoje nove odločitve ne more več opreti na druge razloge. S tem, ko je to storilo, ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča iz sklepa z dne 2. 10. 2008, poleg tega pa se ni opredelilo do tožbe, vložene zaradi izpodbijanja stroškov upravne izvršbe. Tožnik namreč s to tožbo izpodbija stroške upravne izvršbe v celoti, med drugim tudi zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato ne gre za presojo revizijskih novot, saj je bilo sodišče v ponovljenem postopku dolžno opraviti le ponovno, vestno in skrbno presojo listin ter na podlagi take presoje ponovno odločiti.

Po določbi prve alinee 109. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati prejšnji Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Po določbi 104. člena ZUS-1 se za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, uporabljajo določbe ZUS, kolikor ni v členih 105 do 107 ZUS-1 določeno drugače. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 19. 3. 2004, sodišče pa je prvič odločilo s sodbo U 590/2004 z dne 13. 10. 2004, torej pred uveljavitvijo zdaj veljavnega ZUS-1. Vrhovno sodišče RS je pritožbo tožeče stranke na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo ter na njeni podlagi razveljavilo navedeno sodbo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo sojenje. S tem je bila zadeva vrnjena v stanje, ko o tožbi še ni odločeno, kar pomeni, da je za ponovno odločanje, na podlagi navedene določbe 104. člena ZUS-1, ob upoštevanju tam navedenih izjem, treba uporabiti določbe ZUS.

Predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu je torej drugostopenjska odločba, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep, s katerim je upravni organ prve stopnje naložil tožniku plačilo stroškov izvršbe, opravljene po drugih osebah na podlagi 297, člena ZUP. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na zakonitost sklepa o dovolitvi izvršbe in odločb, izdanih v predhodnem inšpekcijskem postopku, glede na začasno odredbo Okrajnega sodišča v Radovljici in glede na navedbe resornega ministra v parlamentu, se torej nanašajo na upravne akte, ki niso predmet tega upravnega spora in so za presojo izpodbijanega akta brezpredmetne.

Tožnik je v pritožbi izpodbijal stroške upravne izvršbe v celoti, med drugim tudi zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, čeprav ne v njej, niti v obravnavani tožbi ni navedel konkretnih okoliščin, ki se nanašajo na višino odmerjenih stroškov. S tem, ko je toženka izpodbijano odločbo med drugim oprla tudi na ugotovitev, da odločitev o višini stroškov izvršbe pravilno temelji na računu izvajalca, B.B. s.p., št. 134/2003 z dne 12. 8. 2003, ter navedla, „da ima odločitev oporo v podatkih spisa, tako v zapisnikih o opravljanju izvršbe z dne 24. 7. 2003, citiranem računu s specifikacijo in gradbenem dnevniku“, se je tudi spustila v obravnavanje dejanskega stanja. Pri tem pa je vezana na dokazni standard skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 10. člen ZUP. Če dokazna ocena ne dosega tega standarda, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka (prim. stališča iz že omenjenih sklepov VS RS X Ips 1337/2004 in X Ips 357/2010).

Kot je v prvem od navedenih sklepov ugotovilo že Vrhovno sodišče, so zgoraj povzete navedbe toženke protispisne, saj iz listin v upravnih spisih izhaja ravno nasprotno, to je, da so stroški izvršbe, kot izhajajo iz računov, v nasprotju s stroški, navedenimi v gradbenem dnevniku in zapisniku o poteku izvršbe. Tako iz zapisnika št. 356-02-04-16/99-RAD z dne 24. 7. 2003 (zaporedna št. 10 v upravnem spisu) izhaja, da je izvršba trajala od 7.10 ure do 12.25 ure oziroma do 14.00 ure, torej 5 ur in 15 minut oziroma 6 ur in 50 minut. Po drugi strani iz prej citiranega računa, na katerega se sklicuje toženka (zaporedna št. 17 v upravnem spisu), izhaja, da je bilo obračunano po 14 delovnih ur (postavke 12, 13, 14 in 15). Navedene postavke na računu bi sicer utegnil pojasniti gradbeni dnevnik (zaporedna št. 9 v upravnem spisu), vendar pa bi ga morala toženka za kaj takega vključiti v svojo dokazno oceno.

Toženka se do dokazne vrednosti postavk tega gradbenega dnevnika in predvsem do morebitnega razhajanja teh postavk z navedenim zapisnikom o izvršbi ni opredelila, kar v skladu s prej navedenimi stališči Vrhovnega sodišča RS pomeni kršitev standarda skrbne presoje dokazov, ki bi lahko pripeljala do napačne odločitve v zadevi in zato pomeni bistveno kršitev upravnega postopka. Enako velja tudi za drugo neskladje med listinami v upravnem spisu in izpodbijano odločbo, na katero opozarja tožnik, da je bila namreč v okviru stroškov izvršbe zaračunana tudi 14-urna navzočnost predstavnika podjetja C. trade iz ..., čeprav iz prej navedenega zapisnika ne izhaja, da bi bila ta oseba med sodelujočimi.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo. V takem primeru v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek.

Določbe o povračilu stroškov postopka po drugem odstavku 105. člena ZUS-1 ne spadajo med izjeme od ureditve po 104. členu ZUS-1, zato je sodišče o tem vprašanju odločilo na podlagi ZUS (podrobneje o vprašanju uporabe zakona v odstavkih 8 in 9). Ta zakon ni imel posebnih določb o stroških, zato je v skladu s prvim odstavkom njegovega 16. člena treba uporabiti Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnik je po prvem odstavku 154. člena ZPP upravičen do povračila stroškov postopka, kamor glede na tretji odstavek 165. člena istega zakona spadajo tudi stroški revizijskega postopka. Ker se je postopek pričel s tožbo, vloženo 22. 3. 2004, torej pred začetkom veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT), je treba po prvem odstavku 41. člena tega zakona tudi za nadaljnje postopke s pravnimi sredstvi uporabiti odvetniško tarifo, ki je veljala pred ZodvT.

Tožnik je priglasil stroške za tožbo v protivrednosti 1500 točk, kar ni v skladu s tar. št. 30 v zvezi s tar. št. 18/1 odvetniške tarife. Vrednost zadeve je namreč glede na izrek prvostopenjske odločbe 16.453,79 EUR, kar ob vrednosti točke 0,46 EUR (110 SIT) pomeni 35.769 točk. Po navedenih določbah odvetniške tarife se za sestavo tožbe ob taki vrednosti spora prizna 600 točk, torej 276 EUR. Za postopke s pravnimi sredstvi je priglasil stroške v protivrednosti 725 točk, povečane za 20% DDV (pritožba) in 786 EUR (revizija). Po tar. št. 30, točka 4 odvetniške tarife je bila pritožba ovrednotena s 625 točkami, 287,50 EUR, skupaj z 20% DDV pa 345,00 EUR. Vložitev izrednega pravnega sredstva je po tar. št. 30, točka 5, ovrednotena s 750 točkami, torej 345,00 EUR. V zvezi z vložitvijo revizije, ki je predmet posebnega stroškovnika, tožnik ni zahteval povračila DDV, priglasil pa je pavšalni znesek 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev.

Poleg tega je tožnik uveljavljal še povračilo sodnih taks. Po 39. členu zdaj veljavnega Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) se v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 2011) takse plačujejo po dotedanjih predpisih, torej po prej veljavnem Zakonu o sodnih taksah (ZST). Ker ta zakon za razliko od ZST-1 v primeru uspeha stranke v upravnem sporu ne predvideva vračila takse, jo je treba šteti med stroške postopka. Tožnik je v tem postopku plačal takse za tožbo, pritožbo, sodbo in revizijo v skupnem znesku 466,95 EUR.

Sodišče je v skladu z navedenimi določbami zakonov in odvetniške tarife tožniku priznalo stroške v skupnem znesku 1452,95 EUR in jih naložilo v plačilo toženki.