Jedro

Pritožnik glede na določila Zakon o lokalnih volitvah ni upravičena oseba za vložitev pritožbe zoper odločitev o potrditvi mandatov članov liste kandidatov A., saj ni kandidat ali predstavnik kandidature ali liste kandidatov v Občinskem svetu. Pritožba je bila glede na določila Zakona o lokalnih volitvah vložena prepozno, saj je bila vložena 10. 12. 2018, konstitutivna seja občinskega sveta pa je bila dne 5. 12. 2018. V obravnavani zadevi je šlo za take vrste pomanjkljivost, ki je po naravi stvari ni možno popraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo pritožnika zoper odločitev o potrditvi mandatov članov liste kandidatov A. v Občinskem svetu Občine C. V obrazložitvi sklepa navaja, da je pritožnik dne 10. 12. 2018 podal pritožbo zoper odločitev o potrditvi navedenih kandidatov, v kateri je izjavil, da sam ni niti kandidat niti predstavnik kandidatur ali list kandidatov in zato ne vlaga pritožbe po 15.b členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), vendar mu pravica do pritožbe pripada glede na določilo 3. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 3. člena Protokola h Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin1 (v nadaljevanju EKČP). Prav tako meni, da mu pravica do pritožbe pripada glede na ločeno mnenje ustavne sodnice B.B. v zadevi št. Up-1410/18-9. Tožena stranka je pritožbo zavrgla iz razloga, ker pritožnik glede na določila ZLS in Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV) ni upravičena oseba za vložitev pritožbe zoper odločitev o potrditvi mandatov članov liste kandidatov A. v Občinskem svetu Občine C. in jo je bilo zato treba zavreči skladno z drugim odstavkom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega je bilo treba pritožbo zavreči tudi kot prepozno, saj je konstitutivna seja Občinskega sveta potekala dne 5. 12. 2018, pritožba pa je bila vložena dne 10. 12. 2018 in je bila torej glede na določila ZLS in ZLV vložena prepozno.

2. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na 20. točko ločenega pritrdilnega mnenja ustavne sodnice B.B. v zadevi U-I-191/17-26 z dne 29. 1. 2018 ter pri tem citira določene stavke iz navedene točke. Poleg tega navaja, da bi lahko bil v skladu s 67. členom ZUP pozvan na odpravo pomanjkljivosti. V nadaljevanju pritožbe obsežneje pojasnjuje, kakšne nepravilnosti so se po njegovem mnenju dogajale tekom volilnega postopka. Vzrok, zakaj se je pritožil šele po konstitutivni seji občinskega sveta pa je ta, da ga je prejetje peticije v zvezi z izgradnjo avtobusnega postajališča ... šokiralo. Pritožnik se med drugim sklicuje tudi na pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice B.B. v zadevi št. Up-1410/18-9. 3. Tožena stranka je poslala upravni spis, na pritožbo pa ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 240. člena ZUP, ki v drugem odstavku določa, da če pritožba ni dovoljena, če je prepozna, ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom. Tožena stranka je po mnenju sodišča v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložila, zakaj je ugotovila, da je pritožbo vložila neupravičena oseba in zakaj je bila pritožba prepozna. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da pritožnik glede na določila ZLV ni upravičena oseba za vložitev pritožbe zoper odločitev o potrditvi mandatov članov liste kandidatov A., saj ni kandidat ali predstavnik kandidature ali liste kandidatov v Občinskem svetu Občine C. Poleg tega pa je bila konstitutivna seja občinskega sveta dne 5. 12. 2018, pritožba pa je bila vložena šele dne 10. 12. 2018 in je bila torej glede na določila ZLV vložena prepozno. Po 100. členu ZLV lahko pritožbo vložijo le kandidati, ali predstavniki kandidatur ali liste kandidatov, pritožbo pa je treba vložiti najpozneje do začetka prve seje občinskega sveta.

6. V zvezi s pritožnikovim navajanjem, da je s sklepom zavrženo pritožbo vložil na podlagi 3. člena URS ter 3. člena Protokola h EKČP in ne na podlagi 15.b člena ZLS sodišče najprej pojasnjuje, da se 15.b člen nanaša na volitve v občinski svet, kadar gre za ustanovitev nove občine. V konkretnem primeru ne gre za ustanovitev nove občine, zato navedeno določilo v obravnavani zadevi ni relevantno. URS v 3. členu ne daje vsakomur pravice do pritožbe v volilnem postopku, saj je to določilo povsem splošne narave in določa, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in odtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe ter da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Prav tako ne določa pravice do pritožbe 3. člen Protokola k EKČP, ki določa to, da se pogodbene stranke zavezujejo, da bodo v razumnih časovnih presledkih izvedle svobodne in tajne volitve, ki bodo zagotovile svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles. Torej ne gre za določilo, ki bi določalo pravico do pravnih sredstev v volilnih postopkih. Tožena stranka je zato po mnenju sodišča ravnala pravilno, ko se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevala na 100. člen ZLV in je pritožbo obravnavala kot pritožbo po navedenem določilu, saj ni pravne podlage, da bi jo lahko obravnavala kako drugače. 7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moral biti pritožnik v smislu 67. člena ZUP pozvan na odpravo pomanjkljivosti pritožbe. Navedeno določilo sicer res določa, da če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je treba vložnika pozvati, naj jo dopolni ali popravi, vendar pa je šlo v obravnavani zadevi za take vrste pomanjkljivost, ki je po naravi stvari ni možno popraviti. Ni namreč možno popraviti tega, da je pritožbo vložil pritožnik, ki po 100. členu ZLV ni oseba, ki bi lahko tovrstno pritožbo vložila kot tudi ni možno popraviti tega, da je bila pritožba vložena prepozno. Kot je ugotovila tožena stranka v izpodbijanem sklepu in kot tudi izhaja iz podatkov upravnega spisa, je bila prva seja občinskega sveta 5. 12. 2018, pritožnik pa je svojo pritožbo vložil šele pet dni kasneje, to je 10. 12. 2018. 8. Glede sklicevanja pritožnika na pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice B.B. v zadevi U-I-191/17-26 z dne 29. 1. 2018 sodišče ugotavlja, da je v točki 20 tega mnenja, na katero se tožnik sklicuje, zgolj na splošno opozorjeno na pomanjkljivosti naše zakonodaje, ko gre za volitve v državni zbor. V tej točki je navedeno, da nimamo ustrezne ureditve dostopa do volilnega nadzora v parlamentu, pri čemer ga volilec sploh nima. Nadalje je med drugim navedeno, da nimamo ustrezne ureditve pooblastil državnega zbora, ki bi moral imeti tudi pooblastilo razveljaviti volitve, če bi ugotovil, da je prišlo do volilnih nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na volilni izid. Nadalje navaja, da vse upravnopravne pomanjkljivosti, ki jih je zakonodajalec zagrešil že pri volilnem sporu pri volitvah poslancev, je zaradi temeljno enakih rešitev zagrešil tudi pri drugih volitvah - državnih, evropskih in lokalnih.

9. Tožnik se med drugim sklicuje tudi na pritrdilno ločeno mnenje iste sodnice v zadevi Up-1410/18-9 z dne 13. 11. 2018. V tem ločenem mnenju pa je v točki 7 res zapisano, da velja zahteva, da morajo imeti dostop do volilnega sodnika vsi volilci in vsi kandidati. V a posteriori volilnem sporu mora biti dovoljeno uveljavljati vse volilne nepravilnosti, vključno z morebiti nezakonito potrjenimi kandidaturami. Glede tega spora je v tem ločenem mnenju navedeno, da je njegov namen, da se zagotovi poštena volilna tekma, v kateri se imajo kandidati pod enakimi pogoji možnost potegovati za volilno zmago, da se zagotovi verodostojnost volilnih izidov, saj bo le tako podano zaupanje volivcev v poštenost volilnega postopka, ki legitimira oblast. Prav zato morajo imeti pravno sredstvo, s katerim lahko izpodbijajo volilni izid in prek njega vse volilne nepravilnosti, vsi volivci oziroma vsi kandidati (točka 7 navedenega ločenega mnenja). Vendar pa v povezavi s tem mnenjem ni bil razveljavljen 100. člen ZLV, katerega ustavno sodišče doslej ni razveljavilo ali z odločbo ugotovilo, da je v nasprotju z ustavo. Torej določilo, da ima zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov, pravico vložiti pritožbo kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov, ostaja v veljavi. Sodišče bi ravnalo v nasprotju s tem določilom, če bi ga razlagalo tako, da bi razširilo krog upravičencev do pritožbe tudi na tiste, ki niso izrecno navedeni v tem določilu. Iz navedenega razloga tudi tožena stranka ni mogla odločiti drugače, kot je odločila. Sodišče bi lahko v zvezi z navedenim določilom ravnalo kvečjemu tako, da bi prekinilo obravnavani volilni spor in vložilo pri ustavnem sodišču zahtevo za oceno ustavnosti navedenega določila. Vendar pa, tudi če bi se izhajalo iz predpostavke, da je v tem delu navedeno določilo kakorkoli sporno, je odločitev tožene stranke o zavrženju pritožbe še vedno pravilna že iz tega razloga, ker je bila pritožba vložena prepozno. Iz navedenega razloga se sodišče v tej sodbi ne opredeljuje do tega, ali bi bilo potrebno vložiti zahtevo za oceno ustavnosti, saj je odločitev tožene stranke v vsakem primeru pravilna. Sodišče namreč meni, da ni sporno, da je treba pravna sredstva vlagati v rokih, ki jih predpisujejo zakoni. Upravni organ pa mora najprej, ko prejme zahtevo, ugotoviti, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za obravnavo vloge, kot jih določa ZUP. Ena od procesnih predpostavk pa je tudi ta, da je vloga vložena v predpisanem roku. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v tem primeru je ne more vsebinsko obravnavati. Iz navedenega razloga se sodišče v tej sodbi tudi ne opredeljuje do presoje tistih pritožbenih navedb, ko tožnik navaja, zakaj je bila po njegovem mnenju volilna kampanja sporna.

10. Ker je izpodbijani sklep pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, ampak je odločilo na nejavni seji. V konkretnem primeru gre namreč za presojo sklepa, ki je procesne narave, razen tega pa tožnik niti ni predlagal izvedbe kakršnegakoli dokaza, ki bi bil take narave, da bi ga sodišče izvajalo na obravnavi. Dejansko stanje med strankama ni sporno glede tega, da je želel pritožnik vložiti pritožbo kot volilec in ne kot kandidat ali predstavnik kandidatur ali liste kandidatov in prav tako ni sporno glede tega, kdaj je bila prva seja občinskega sveta in kdaj je bila vložena pritožba. Sporna je le pravna presoja teh dejstev.

1 Glede na vsebino sodišče sklepa, da je mišljen Protokol št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.