Jedro

Če je preživninski zavezanec plačeval preživnino na podlagi začasne odredbe, mu s sodbo te preživnine ni mogoče ponovno naložiti. V izvršbi namreč ne bi mogel z uspehom ugovarjati, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo pred izvršljivostjo odločbe toda v času, ko tega ni mogel uveljavljati v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 3. odstavku izreka - odločitev o preživnini za čas od 1.11.1999 do 29.2.2000 spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, za čas od 1.3.2000 dalje pa razveljavi nad zneskom 15.000,00 SIT mesečno.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 19.10.1996 v Domžalah sklenila tožnica D. O. Hrovat in M. H.. Mladoletnega G. H., rojenega 23.2.1997 v Ljubljani je dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi tožnici D. O. H., tožencu M. H. pa je naložilo plačevanje preživnine in sicer na roke D O. H. za čas od 1.11.1999 do 29.2.2000 po 26.000,00 SIT mesečno, od 1.3.2000 dalje pa po 27.846,00 SIT mesečno, pri čemer je zapadle obroke toženec dolžan plačati v petnajstih dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec, vse do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranem znesku v skladu z obvestilom pristojnega Centra za socialno delo vse pod izvršbo. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo, o pravdnih stroških pa odločilo, da jih trpita pravdni stranki vsaka svoje. Zoper to sodbo in sicer zoper njen preživninski del se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po določbah Zakona o pravdnem postopku. Kot prvo se pritožuje glede tistega dela izreka, kjer mu je naloženo, da je dolžan plačevati od 1.11.1999 do 29.2.2000 preživnono po 26.000,00 mesečno, kajti ta del preživninske obveznosti je bil že poravnan v času glavne obravnave in sicer na podlagi začasne odredbe. Preživnino po 26.000,00 SIT mesečno plačuje že ves čas in zato ni podlage za tisti del sodbenega izreka, kjer mu je naloženo, da je dolžan od 1.11.1999 do 29.2.2000 plačevati preživnino za mladoletnega sina G.. Tudi mesečno preživnino za mesec marec 2000 je že plačal. Pritožuje pa se tudi zoper višino preživnine, katero mu je sodišče naložilo v znesku 27.846,00 SIT in navaja, da se mu je sedaj plača znižala za približno 10.000,00 SIT, da znašajo njegovi stroški za stanovanje 25.000,00 SIT, da je sodišče njemu naložilo večjo preživnino kot toženki, čeprav ima ona večje dohodke in da zahteva tožnica od njega visoko preživnino, ob tem pa mu onemogoča stike z otrokom. Ker je slabega zdravstvenega stanja, ne more delati honorarno, ima pa nasprotno večje izdatke za zdravstvene storitve. Že sedaj mu pri plačilu preživnine (po izdani začasni odredbi) pogosto pomagajo starši, saj sam ne zmore vseh stroškov. Sodišče pa je nepravilno porazdelilo breme preživljanja med obe stranki in če je že ugotovilo, da otrok potrebuje za svoje preživljanje 50.000,00 SIT in dobi otroški dodatek 11.000,00 SIT, potem bi moralo sodišče znesek 39.000,00 porazdeliti drugače, kot pa ga je. Tožencu je naložilo 27.000,00 SIT, na tožnico pa odpade le približno 12.000,00 SIT kar po mnenju toženca ni pravilno. Sodišče tudi ni pravilno upoštevalo njegovih dohodkov, kajti znesek 15.000,00 SIT predstavlja prevoz na delo in tega zneska ni mogoče upoštevati kot razpoložljivi del toženčevega denarja, od katerega bi lahko plačeval preživnino. Primerna preživnina bi bila 15.000,00 SIT in pritožbenemu sodišču predlaga, da določi tako preživnino. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je s sodbo v izreku pod 3. naložilo tožencu plačevanje preživnine in sicer za čas od 1.11.1999 do 29.2.2000 po 26.000,00 SIT mesečno. Po mnenju pritožbenega sodišča je taka odločitev nepravilna, kajti toženca ni mogoče ponovno zavezati k plačevanju tiste preživnine, ki jo je že sam plačal. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe že samo ugotovilo, da je toženec na podlagi začasne odredbe plačeval po 26.000,00 SIT mesečne preživnine in da je v tem obsegu preživninski zahtevek zaradi izpolnitve ugasnil. Sodišče nadaljuje, da če je toženec tudi po zaključku glavne obravnave še plačeval preživnino, bo morala tožnica to ustrezno upoštevati pri izterjavi, v nasprotnem primeru pa bo toženec to dejstvo lahko uspešno ugovarjal v morebitni izvršbi. Ta ugotovitev sodišča je samo delno pravilna, kajti po določbi 8. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov oziroma, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Glede na izrek sodbe, ki zavezuje toženca k plačevanju že plačane preživnine, toženec v izvršbi ne bo mogel ugovarjati, da je to preživnino plačal, kajti terjatev je prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo pred izvršljivostjo odločbe in toženec to sedaj uveljavlja v postopku. Prav je dati torej pritožbi, da ni podlage za tisti del sodbenega izreka, kjer se mu nalaga plačevanje preživnine za čas od 1.11.1999 do 29.2.2000. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu spremenilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko ugotavlja, da je toženec preživnino po 26.000,00 mesečno plačeval, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, ko ga je k plačevanju tega zneska ponovno zavezalo. Pritožbeno sodišče pa meni, da je pritožba toženca utemeljena tudi kolikor se ta nanaša na plačevanje preživnine po 1.3.2000. Pritožbeno sodišče predvsem meni, da nadomestilo za prevoz ni dohodek, pač pa strošek in ga tožencu ni mogoče prišteti med dohodke, od katerih bi se nato lahko določala preživnina. Pritožbenemu sodišču tudi ni razumljivo zakaj je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je otrok prejel otroške dodatke v času od decembra 1998 do februarja 1999 povprečno po 11.000,00 SIT, ko pa je imelo v spisu potrdilo o višini otroškega dodatka z dne 25.10.1999, po katerem je bil otroški dodatek v času sojenja 12.825,00 SIT od 1.1.2000 pa naj bi bil še višji kot je to razvidno iz potrdila, ki se vodi z oznako A10. Če je višji otroški dodatek in če je toženčev osebni dohodek nižji, potem ima to seveda vpliv na določitev višine preživnine in ne glede na to, da tožnica že s svojim osebnim delom prispeva k preživljanju otroka je vprašljivo, ali je določena preživnina res v skladu z načelom, naj starši nosijo breme preživljanja otrok v sorazmerju z njegovimi potrebami in premoženjskimi možnostmi obeh staršev. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje torej upoštevati, da toženčev osebni dohodek ne znaša 65.000,00 SIT in da znaša otroški dodatek od 1.3.2000 več kot 11.000,00 SIT, kar pomeni, da bo potrebno breme preživljanja, razlike med otroškim dodatkom in ugotovljenimi potrebami otroka, ki so mimogrede po mnenju pritožbenega sodišča še vedno pretirano ocenjene ponovno porazdeliti med pravdni stranki v skladu z določbo 79. člena ZZZDR, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje. Pritožbeno sodišče je torej v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP sodbo v 3. odstavku izreka glede preživnine delno spremenilo, v skladu z določbo člena 355 ZPP pa delno razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v razveljavljenem obsegu v novo sojenje.