Jedro

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o izbiri SVZ, ki naj nasprotnega udeleženca sprejme, kršilo pravila postopka, ko pred odločitvijo ni pridobilo mnenja pritožnika, kot to določa 79. člen ZDZdr. V konkretnem primeru je predlagatelj predlogu sicer priložil mnenja petih SVZ, a to sodišča ne odvezuje, da izbranemu SVZ, v obsegu, kolikor se odločitev nanaša nanj, v postopku zagotovi pravico do izjave. Te sicer ni treba zagotoviti na usten način in zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Ta možnost pa pritožniku ni bila zagotovljena.

Pri ugotovitvi, katera vrsta varovanega oddelka je najprimernejša za namestitev nasprotnega udeleženca in kateri zavod, ki s takim oddelkom razpolaga, bi bil zanj najprimernejši, niso relevantni le podatki o zasedenosti posameznega zavoda, pač pa tudi druge okoliščine (na primer želje in osebne okoliščine osebe, morebitni predlogi najbližjih oseb, pa tudi struktura varovancev v SVZ glede na duševne motnje, za katerimi bolehajo).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotni udeleženec sprejme v varovani oddelek Socialnovarstvenega zavoda A. za čas enega leta od pravnomočnosti tega sklepa, ta pa ga je dolžan sprejeti ob prvi prosti kapaciteti.

2.Pritožbo vlaga socialnovarstveni zavod (v nadaljevanju SVZ), v katerega naj bi bil nameščen nasprotni udeleženec. Sodišču očita kršitev 2. odstavka 76. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), na podlagi katerega je potrebno pridobiti mnenje SVZ, v katerega naj bi bila oseba nameščena. Iz sklepa ni razvidno, na katere konkretne podatke se je sodišče opiralo pri sprejemanju odločitve. Iz točke 11 sklepa izhaja, da je sodišče svojo odločitev sprejelo zgolj na podlagi vpogleda v podatke na spletni strani ministrstva, ki izkazuje stanje zasedenosti septembra 2025 in mnenja posebnih SVZ, ki razpolagajo z varovanimi oddelki ni pridobilo. Sodišče je nekritično ocenilo, da je SVZ A. najprimernejši za sprejem nasprotnega udeleženca. SVZ A. je pojasnil, da ni specializirana ustanova za obravnavo uporabnikov, ki imajo diagnosticiran avtizem in ne razpolaga z ustrezno usposobljenim kadrom. Za takšne uporabnike obstajajo specializirane institucije (na primer ZUDV B., CUDV C.). Sodišče bi se moralo zavedati, da je v SVZ A. največja koncentracija oseb z najhujšimi oblikami motenj osebnosti in vedenja v Sloveniji. Nasprotni udeleženec pa ima zelo specifične potrebe glede na njegove diagnoze in opisano vedenjsko problematiko, zato je njegov sprejem v varovani oddelek pritožnika s tako raznoliko populacijo po strokovni oceni zavoda nedopusten.

3.SVZ A. sprejema osebe na varovani oddelek po vrstnem redu prejetih sklepov, ko se sprosti prosto mesto na varovanem oddelku. Vsa sodišča namreč oblikujejo odločitve na način, da se osebo do sprostitve mesta v socialnovarstvenem zavodu zadrži v ustanovi, v kateri se trenutno nahaja. Trenutno je na varovanem oddelku SVZ A. treba realizirati še devet prejetih sklepov sodišč, kar pomeni dolgo čakalno dobo. Sodišče v sklepu ni dovolj jasno in natančno opredelilo časovnega trajanja ukrepa. Res je sicer zapisano, da se v SVZ zadrži za čas enega leta od pravnomočnosti sklepa, vendar je takšna odločitev preveč splošna in nedopustno ohlapna. Tako oblikovan sklep omogoča, da lahko nasprotni udeleženec tudi več let čaka na sprejem, pri čemer se lahko v tem času bistveno spremeni njegovo psihofizično zdravstveno stanje. Takšna nedoločno zapisana odločitev je sporna z vidika samega trajanja ukrepa, saj se lahko v praksi raztegne celo na več let, ne da bi vmes kdorkoli preveril, ali pogoji za namestitev na varovani oddelek sploh še obstajajo. To pomeni, da sodišče z odločitvijo dopušča možnost nesorazmernega in neutemeljenega posega v človekove pravice. Sodišče mora jasno in konkretno časovno opredeliti čas trajanja namestitve na varovanem oddelku. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev v ponovno odločanje.

4.Na pritožbo sta odgovorila predlagatelj in nasprotni udeleženec po pooblaščenki.

5.Predlagatelj pritožbi nasprotuje in med drugim navaja, da ZUDV B. in CUDV C. nista primerna za obravnavo tako zahtevnih stanj, kot se kažejo pri nasprotnem udeležencu. Predlaga zavrnitev pritožbe.

6.Pritožbi nasprotuje tudi nasprotni udeleženec. Meni, da je sklicevanje na 2. odstavek 76. člena ZDZdr neutemeljeno, saj v konkretni zadevi ne gre za tam urejeno situacijo. Tudi ne drži, da mnenja posebnih SVZ niso bila pridobljena. Ta mnenja je predlagatelj priložil že predlogu. Mnenje je podal tudi pritožnik. Sodišče je izbor SVZ ustrezno utemeljilo. Upoštevalo je tako potrebe nasprotnega udeleženca kot časovno komponento. V nadaljevanju povzema podatke o zasedenosti SVZ, ki imajo verificirane varovane oddelke. ZUDV B. in CUDV C., ki naj bi bili po mnenju pritožnika specializirani instituciji, nimata verificiranega varovanega oddelka, v katerega bi lahko namestili osebe na podlagi sklepa sodišča. Tudi časovno trajanje ukrepa namestitve je dovolj jasno in natančno opredeljeno. Odveč je zato skrb, da bi tako določno oblikovan izrek dopuščal, da bi se ukrep raztegnil na več let, ne da bi vmes kdorkoli preveril, ali so pogoji za namestitev na varovani oddelek še izpolnjeni.

7.Pritožba je utemeljena.

8.Ugotovitvam sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogojev za sprejem v varovani oddelek SVZ pritožnik ne nasprotuje in je v pritožbenem postopku nesporno, da so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek SVZ na podlagi 75. čl. v zvezi s 74. čl. ZDZdr. 56-letni nasprotni udeleženec ima tako diagnosticirano težko duševno manjrazvitost in avtizem, zaradi česar je pri njem hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Posledica ugotovljene duševne motnje je med drugim hudo ogrožanje zdravja drugih, saj prihaja (tudi) do telesnih napadov na ostale stanovalce predlagatelja in njegove zaposlene, hudo pa ogroža tudi svoje zdravje, saj ni sposoben ocenjevati nevarnosti okoli sebe, ni se sposoben sam varno prehranjevati, sprejemati osnovnih higienskih standardov in opravljati osnovnih življenjskih opravil. Ugotovljeno je tudi, da v posledici duševne motnje zavodu povzroča škodo, saj uničuje inventar. Opisana duševna motnja bolnišničnega zdravljenja ne zahteva. Nasprotni udeleženec potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni več mogoče zagotoviti ne v domačem okolju ne z namestitvijo v varstveno delovnem centru. Druge oblike pomoči niso primerne, saj v njih ni sposoben sodelovati, ustreznega varstva pa mu ne more več zagotavljati niti predlagatelj, saj mu zadostnega nadzora ne more zagotavljati.

9.Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o izbiri SVZ, ki naj nasprotnega udeleženca sprejme, kršilo pravila postopka, ko pred odločitvijo ni pridobilo mnenja pritožnika, kot to določa 79. člen ZDZdr. V konkretnem primeru je predlagatelj predlogu sicer priložil mnenja petih SVZ (priloge A8 do A12), a to sodišča ne odvezuje, da izbranemu SVZ, v obsegu, kolikor se odločitev nanaša nanj, v postopku zagotovi pravico do izjave. Kot je pojasnilo VS RS v odločbi II Ips 155/2016, le-te sicer ni treba zagotoviti na usten način in zadošča, da je zagotovljena pisno (79. čl. ZDZdr). Ta možnost pa pritožniku ni bila zagotovljena. S tem, ko sodišče prve stopnje ni pridobilo njegovega mnenja, pa ni kršilo le 79. čl. ZDZdr, ampak je storilo tudi kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Že ta kršitev utemeljuje zaključek o utemeljenosti pritožbe.

10.Pritožnik nadalje upravičeno opozarja še na to, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta najmanj preuranjeno. Sodišče prve stopnje se je tako omejilo na tehtanje (namestitvenih) možnosti zgolj v treh SVZ, čeprav so bila že predlogu priložena mnenja petih. Sodišče prve stopnje tudi ni podalo jasnih ugotovitev in razlogov, katera vrsta varovanega oddelka, ki ga predvideva zakon (glej 6. odstavek 5a člena ZDZdr), je z vidika ugotovljenih potreb nasprotnega udeleženca zanj ustrezna in tudi ni konkretno pojasnilo, zakaj je SVZ A. najprimernejši. Tako konkretno pojasnilo bi bilo nujno potrebno že zato, ker je pritožnik v odločbi z dne 17. 7. 2024 (priloga A12) sprejem nasprotnega udeleženca zavrnil zaradi diagnosticiranega avtizma. Da ni specializiran za obravnavo oseb s tako motnjo, ponavlja tudi v pritožbi, opozarja pa tudi na to, da so potrebe nasprotnega udeleženca (zaradi njegove diagnoze in vedenjske problematike) specifične. Sklep je v tem delu torej obremenjen tudi s kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj odločitve o izbiri SVZ ni mogoče preizkusiti.

11.Ugotovljeni procesni kršitvi sta narekovali razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr). Ugotovljenih procesnih kršitev oziroma manjkajočih razlogov za sprejeto odločitev ne more nadomeščati pritožbeno sodišče. Glede na naravo stvari tudi ne more samo dopolnjevati postopka. V primeru drugačne odločitve (da je potrebna namestitev v drug SVZ), bi bila namreč temu odvzeta pravica do pritožbe. Vrnitev zadeve v nov postopek po presoji pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice udeležencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v prvi vrsti (po potrebi s pomočjo izvedenca) natančneje ugotoviti, katera vrsta varovanega oddelka je najprimernejša za namestitev nasprotnega udeleženca in kateri zavod, ki s takim oddelkom razpolaga, bi bil zanj najprimernejši. Pri tem niso relevantni le podatki o zasedenosti posameznega zavoda, pač pa tudi druge okoliščine (na primer želje in osebne okoliščine osebe, morebitni predlogi najbližjih oseb, pa tudi struktura varovancev v SVZ glede na duševne motnje, za katerimi bolehajo), ki jih sodišče niti še ni ugotavljalo. Pred odločitvijo bo moralo pridobiti tudi mnenje določenega SVZ, nato pa sprejeto odločitev natančno in popolno obrazložiti, da jo bo mogoče vsebinsko preizkusiti.

Zgolj v pojasnilo pa pritožbeno sodišče še dodaja, da izrek kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v pogledu trajanja zadržanja na varovanem oddelku SVZ, ne more biti problematičen, saj iz njega jasno izhaja, da ta traja eno leto od pravnomočnosti sklepa. To namreč pomeni, da bo po poteku tega časa (tudi če bo nasprotni udeleženec takrat še vedno nastanjen pri predlagatelju) moralo sodišče na podlagi ustreznega predloga odločiti o njegovem podaljšanju in ob tem presoditi, ali so zakonski pogoji še vedno izpolnjeni.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 74, 75, 76, 76/2, 79 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.