Jedro

Določbe 183. člena ZIZ o načinih prodaje stvari v izvršbi (ali z neposredno prodajo ali na javni dražbi) so kogentne.

Posameznega negativnega ravnanja ni mogoče vrednotiti kot nemoralnega, če ne obstaja širši družbeni konsenz, da je to ravnanje zavržno. Razlika med moralo in posameznimi načeli obligacijskega prava je v tem, da morala varuje splošne družbene vrednote, načela pa interese udeležencev konkretnega obligacijskega razmerja (pogodbenih strank). Zato je kršitev morale vedno v nasprotju s temeljnimi načeli, ne pa tudi obratno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožniku plačati 6.885,30 EUR (tedaj 1.650.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23. 6. 1999 do plačila. Ker je v pravdi propadel, je tožnika zavezalo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je pogodba z dne 24. 5. 1999, s katero se je toženec zavezal plačati vtoževano glavnico, nična. Sodišče druge stopnje je takšno sodbo potrdilo.

Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s slednjim najprej nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da pogodba nasprotuje morali ker nasprotuje namenu izvršbe in krši načela prostega urejanja obligacijskih razmerij, vestnosti in poštenja in prepovedi izkoriščanja ekonomsko šibkejše stranke. Meni, da pravdni stranki s sklenitvijo pogodbe nista kršili nobenega od navedenih načel. Nižji sodišči se sploh nista ukvarjali z vprašanjem, ali je bil dolžnik iz izvršilnega postopka oškodovan; zadovoljili sta se s hipotetično možnostjo, da bi lahko bil oškodovan. A v resnici ni bil, saj tožnik kot njegov upnik od njega ni nikoli zahteval dodatnega plačila dolga. Zaradi zmotne uporabe 3. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo raziskano. Razmerje med upnikom in dolžnikom v izvršilnem postopku je treba obravnavati ločeno od razmerja med tožnikom in tožencem. Dolžnik ni bil v ničemer prikrajšan. Nasprotno pa je bil prikrajšan tožnik, ki plačila po pogodbi ni prejel, za isti znesek pa je bil toženec obogaten. Revident opozarja, da posameznega negativnega ravnanja ni mogoče vrednotiti kot nemoralnega, če ne obstaja širši družbeni konsenz, da je to ravnanje zavržno. V konkretnem primeru je toženec sam presodil, da je nepremičnina vredna toliko, kolikor je bil pripravljen zanjo plačati; njegovi interesi so bili torej varovani. Absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) je podana, ker sodišče druge stopnje navkljub temu, da je samo zapisalo, da je treba analizirati kršeno normo, njen namen in intenzivnost posega v splošne in posamezne interese, teh elementov ničnosti pogodbe ni razložilo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi izpodbijanja pravnomočne sodbe zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 360. člena ZPP vezano, so: - Med tožnikom M. V. kot (zastavnim) upnikom in S. K. kot dolžnikom je pred Okrajnim sodiščem v Kranju tekel izvršilni postopek opr. št. 1 I 12002/93 in sicer je bila dovoljena izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih nepremičnin (parc. št. 51/2 in 51/3 k.o. ..). Javna dražba je bila razpisana za dne 24. 5. 1999. - Toženec F. P. je bil zainteresiran za nakup navedenih nepremičnin, ker mejijo na njegove. - Pred javno dražbo sta tožnik (upnik) in toženec (zainteresirani kupec na dražbi) sklenila dogovor, da bosta oba sodelovala na dražbi in dražila, vendar le do zneska 65.000,00 DEM, nato pa bo toženec poleg kupnine v višini izdraženega zneska plačal neposredno tožniku še 15.000,00 DEM. O tem sta sestavila pisno pogodbo z dne 24. 5. 1999, v kateri je zapisano vse zgoraj navedeno razen dogovora, da ne bosta dražila preko 65.000,00 DEM. - Na javni dražbi sta nato dejansko sodelovala (dražila) le tožnik in toženec, dolžnikove nepremičnine pa je za 6.500.000,00 SIT (kar je takrat predstavljalo protivrednost 65.000,00 DEM) kupil toženec F. P., ki pa v nasprotju s predhodno dogovorjenim tožniku 15.000,00 DEM ni plačal. Obe nižji sodišči sta menili, da je pogodba nična (103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) zato, ker je nemoralna, pri čemer je po mnenju sodišča prve stopnje nemoralna zato, ker je v nasprotju z namenom javne dražbe, ki je v tem, da se nepremičnina proda po čim višji ceni zato, da bi bil iz kupnine poplačan čim večji del upnikove terjatve in da bi se s tem hkrati čim bolj zmanjšal dolžnikov dolg. To se v primeru izpolnitve sporne pogodbe ne bi uresničilo, saj bi se dolg S. K. zmanjšal za 15.000,00 DEM manj od zneska, ki bi ga za nakup nepremičnine plačal toženec. Tudi po naziranju pritožbenega sodišča je pogodba nična prav zaradi dogovora, po katerem se 15.000,00 DEM razlike ne bi vštelo v poplačilo dolžnikovega dolga. Obe nižji sodišči sta v tem videli nasprotovanje načeloma prostega urejanja obligacijskih razmerij ter vestnosti in poštenja, sodišče druge stopnje pa tudi nasprotovanje načelu prepovedi izkoriščanja ekonomsko šibkejše stranke.

Presoja o ničnosti sporne pogodbe je materialnopravno pravilna. Po določbah 103. člena ZOR, ki ga je treba uporabiti, ker nastanek zatrjevanega obligacijskega razmerja seže v čas pred uveljavitvijo OZ, je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodba, s katero se upnik in potencialni kupec na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka oziroma izvršbe brez vednosti in soglasja dolžnika dogovorita, da bo potencialni kupec na dražbi dražil le do določene cene, nato pa bo, če bo nepremičnino izdražil za to ceno, upniku izven sodnega postopka plačal še dodatno kupnino, ki se upniku ne bo vštela v poplačilo terjatve in se dolžnikov dolg zato za ta znesek ne bo zmanjšal, je tudi po presoji revizijskega sodišča nemoralna.

Morala je nesamostojen pravni vir, ki ga je mogoče uporabiti le na tistih pravnih področjih in le tedaj, ko je to vnaprej določeno z zakonom. Je skupek vrednot, ki so del individualne in družbene zavesti, vrednot, ki opredeljujejo, kaj je za človeka dobro in kaj slabo. Na podlagi teh vrednot z vrednostnimi sodbami ocenjuje človekovo ravnanje kot dobro ali slabo. Ker (za razliko od prava) ni vnaprej kodificirana, ni (tako kot pravo) vpeta v toge forme, ki bi omejevale njeno vsebino, pač pa je prožna in se njene vrednostne sodbe tesno prilegajo okoliščinam vsakega posameznega primera. Razlike med pravom in moralo ne povzročajo težav v tistih primerih, ko je moralno pravilo zakonodajalec prelil v pravno pravilo tako, da na enak način velja za nedoločen krog vnaprej zamišljenih primerov. V primerih, kakršen je obravnavani, ko je vsebina pravnega pravila odvisna od moralnega, a vsebina slednjega ni pravno določena (blanketno urejanje), je treba najprej ugotoviti, kaj nalaga moralna dolžnost in v kakšnem obsegu je pomembna za pravo. Pri tem je treba upoštevati v določenem okolju bolj ali manj splošno sprejete moralne vrednote, ki so v skladu s pravnim redom(1). Posameznega negativnega ravnanja ni mogoče vrednotiti kot nemoralnega, če ne obstaja širši družbeni konsenz, da je to ravnanje zavržno. Razlika med moralo in posameznimi načeli obligacijskega prava je v tem, da morala varuje splošne družbene vrednote, načela pa interese udeležencev konkretnega obligacijskega razmerja (pogodbenih strank). Zato je kršitev morale vedno v nasprotju s temeljnimi načeli, ne pa tudi obratno(2). To velja tudi za načela, ki sta jih po presoji nižjih sodišč kršila tožnik in toženec s sklenitvijo sporne pogodbe, kar je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi upoštevalo, ko je poudarilo, da je pogodba nična ne samo zaradi nasprotovanja temeljnim načelom obligacijskega prava, pač pa predvsem zato, ker globoko posega v temeljna moralna načela (zadnji del drugega odstavka na 2. strani). Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je (že nerealiziran) dogovor, kakršnega sta sklenili pravdni stranki (na škodo tretjega, za katerega ni bilo ugotovljeno, da bi zanj sploh kdaj zvedel in da bi imel v primeru, da bi bil z realizacijo pogodbe oškodovan, možnost pravnega varstva) v nasprotju z moralnimi vrednotami družbe kot celote (in ne morebiti le toženca ali ožje družbene skupine) do take mere, da mu ni mogoče nuditi sodnega varstva. Skrajna meja dopustnega ravnanja je bila prekoračena. Okoliščini, da toženec dogovorjenega zneska ni plačal in da tudi tožnik od dolžnika ni zahteval nobenega dodatnega plačila, na to presojo ne vplivata. Revizijske trditve, da dolžnikovi interesi niso bili v ničemer ogroženi oziroma oškodovani, ker tožnik od njega ni zahteval dodatnega plačila dolga, zgolj abstraktna nevarnost ogrožanja pa ne pomeni kršitve moralnih pravil ter da tožnik ni bil obogaten, ker mu toženec pogodbenega zneska ni plačal, so zato neutemeljene. Pogodba je bila sklenjena zato, da bi bila izpolnjena; ne nazadnje izpolnitev pogodbe tožnik zahteva s tožbo v obravnavani pravdi, s čemer je obrnil proti sebi oziroma razvrednotil večkrat ponovljen argument o tem, da ni mogoče govoriti o obogatitvi na njegovi strani, ker mu toženec spornega zneska ni plačal. V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje pojasnilo konkretno ravnanje, ki je pomenilo kršitev moralne norme in svoje stališče o tem, zakaj jo je (kršitev) treba sankcionirati z ničnostjo in ne morebiti s katero od milejših sankcij v skladu z načelom stopnjevanja sankcij. Zato ne drži revizijski očitek, da je z opustitvijo razlogov o pravkar navedenem zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je z uveljavljano procesno kršitvijo sodba obremenjena le, če ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če ne vsebuje analize in razlage uporabljenih pravil materialnega prava, kot očitno (zmotno) meni revident. Ker niso bile zagrešene uveljavljane bistvene kršitve procesnih pravil in ker je bilo materialno pravo s presojo o ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja njene vsebine morali in o neutemeljenosti na nični pogodbi temelječega dajatvenega zahtevka pravilno uporabljeno, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Ker jo je zavrnilo že iz pravkar pojasnjenih razlogov, se mu ni bilo treba spuščati v presojo, ali je pogodba nična tudi zato, ker nasprotuje prisilnim predpisom (konkretno Zakonu o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami, ki dopušča le dva načina prodaje nepremičnine v izvršbi, in sicer prodajo z neposredno pogodbo po tretjem odstavku 183. člena ali prodajo na javni dražbi po prvem odstavku istega člena, ne dopušča pa kombinacije obeh načinov) ali zato, ker je njena kavza nedopustna (namen javne dražbe je v tem, da se nepremičnina čim ugodneje proda in da se za višino dosežene kupnine enakovredno znižata upnikova terjatev in dolžnikov dolg. Ta cilj bi pogodbenika z realizacijo sporne pogodbe obšla. Razlog za njeno sklenitev je tako tudi oviranje izvršbe, sodna praksa pa šteje, da je podlaga pogodbe, ki je sklenjena zaradi oviranja izvršbe, nedopustna).

Op. št. (1): Primerjaj Marijan Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 1999, stran 24 ter 229 in sledeče. Op. št. (2): Primerjaj Vesna Kranjc, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 98 ter Boris Strohsach, Obligacijska razmerja, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1988, stran 75.