Jedro

Dejstvo, da je tožnikova hiša del projektnih rešitev, zaradi česar ima pravico sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne more pomeniti podlage za sodelovanje v postopku, katerega predmet je ugotavljanje izpolnjevanja zahtev s področja predpisov o hrupu, ki jim mora zadostiti letališče in kar je bilo predmet odločanja v konkretnem postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.

Položaj stranskega udeleženca pridobi oseba, ki ji ta položaj materialni predpis neposredno priznava s tem, da jo v svoji določbi izrecno navede kot stransko udeleženko, in tudi oseba, za katero iz vsebine materialne določbe (torej posredno) izhaja, da je njeno sodelovanje v konkretnem postopku potrebno zaradi zavarovanja njenega pravnega položaja, ki ga ta predpis varuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva prizadete stranke Občine Radovljica za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z okoljevarstvenim dovoljenjem št. 35451-88/2009-2 z dne 7. 8. 2009, ki je bil izdan Občini Radovljica (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) v zvezi z emisijo hrupa zaradi obratovanja letališča Lesce.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da tožnik ni izkazal obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), to je, da bi moral kot stranski udeleženec sodelovati v postopku izdaje navedenega dovoljenja. Toženka tako navaja, da zgolj dejstvo, da je nekdo kot stranski udeleženec sodeloval v določenem postopku, še ne pomeni oz. osebe ne opravičuje, da kot stranski udeleženec sodeluje v drugem postopku. Tožnik se zato v tem postopku ne more sklicevati na priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki teče na zahtevo investitorke Občine Radovljica za rekonstrukcijo in nadomestno gradnjo na letališču Lesce. Tožnik pravnega interesa ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na 84.a člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), saj ta izrecno ne določa, kdo vse je lahko stranka v postopku, ampak odkazuje na uporabo ZUP, torej njegovega 43. člena. Kot pavšalne označuje tožnikove navedbe, da se z gradnjo pristajalna steza približuje njegovi stanovanjski hiši in da se bo z asfaltiranjem steze povečala frekvenca letalskega prometa, saj jih ni podprl z ustreznimi strokovnimi argumenti. Nadalje zavrača njegovo sklicevanje na zapisnik o meritvah in strokovno ugotovitev za merjeni objekt: bivalno okolje ALC Lesce, Vrbnje, Hraše, Hlebce in Begunje, št. poročila 94387 (z dnevi meritev 9. in 10. 9. 1994), ki ga je v letu 1994 izdelal A.. Ta se namreč nanaša na preveč oddaljeno časovno obdobje, da bi lahko odražalo pravilno dejansko stanje v sedanjem času oz. v času, za katerega velja okoljevarstveno dovoljenje, to je za obdobje po izvedeni rekonstrukciji in nadomestni gradnji. Pri tem organ še poudarja, da so bile meritve iz navedenega zapisnika izvedene na drugačnem viru hrupa, kot je vir iz okoljevarstvenega dovoljenja, uporabljene pa so bile ravni hrupa in ne kazalci, kot sedaj določajo v obrazložitvi našteti materialni predpisi, med drugim Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Toženka v nadaljevanju še ugotavlja, da iz ocene vpliva hrupa letališča na okolje z dne 30. 7. 2009 izdelovalca A. d.d. (elaborat), v kateri je ovrednoten hrup letališča Lesce po izvedenem posegu, izhaja, da tožnikova stanovanjska hiša leži izven zunanje meje vplivnega območja vira hrupa, pri kateri ob obratovanju z največjo zmogljivostjo vira hrupa vrednosti kazalcev hrupa presegajo mejne vrednosti za nočno obdobje in mejne vrednosti konične ravni hrupa za območje s III. stopnjo varstva pred hrupom, v katerem leži tudi tožnikova nepremičnina. Poudarja, da okoljevarstveno dovoljenje zavezuje upravljavca, da na lokaciji vira hrupa uporablja samo tako vrsto vira hrupa, kot je navedena v okoljevarstvenem dovoljenju in ki temelji na dejstvih, ki so podana v elaboratu na podlagi stanja letalskega prometa v letu 2008 brez povečanja letalskega prometa, ki ga tudi dovoljenje za dobo svoje veljavnosti ne predvideva.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da postopka za izdajo gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega dovoljenja glede stranske udeležbe nista povezana, saj gre za samostojna in med seboj neodvisna postopka, zato priznanje statusa stranskega udeleženca v enem ne vpliva na odločitev o priznanju položaja v drugem postopku. Trimesečni rok za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je instrukcijski rok in ne pomeni, da pristojni upravni organ ne bi smel odločiti pred njegovim potekom. Strinja se s prvostopenjskim organom, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v postopku. Neutemeljena je tudi tožnikova navedba, da bi ga moral upravni organ prve stopnje pozvati, da predloži strokovno mnenje o prekomernem obremenjevanju okolja. Svoji vlogi je namreč predložil dokaze, njegova stvar pa je, s katerimi dokazi bo dokazoval zatrjevana dejstva.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi mu moral biti kot stranskemu udeležencu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in novogradnjo na letališču v Lescah priznan enak položaj tudi v obravnavanem postopku. Oba sta namreč medsebojno povezana, saj je glede na 3. točko 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Meni, da lahko le s tem, da se mu omogoči udeležba v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, zavaruje pravice, ki mu gredo kot stranskemu udeležencu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju navaja, da se ne more otresti občutka, da upravni organ ni želel sodelovanja javnosti v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja in se pri tem sklicuje na ekspresno reševanje vloge v petih delovnih dneh od njenega prejema. Ta čas ne omogoča prijave stranske udeležbe več kot petih udeležencev, kar je po 84.a členu ZVO-1 pogoj, da ministrstvo z javnim naznanilom obvesti javnost, da vodi tak postopek. Nadalje poudarja, da pri presoji vprašanja udeležbe v postopku ne gre upoštevati le določila materialnega predpisa, ampak tudi procesnega, to je ZUP, in navaja, da se je v utemeljitev svojega pravnega interesa skliceval na povečano frekvenco letalskega prometa, do katerega bo prišlo z asfaltiranjem steze in približevanjem tega prometa njegovi hiši zaradi zasuka osi vzletno pristajalne steze. Očitno prvostopenjski organ ni imel vpogleda v PGD dokumentacijo, sicer njegovih navedb ne bi ocenil kot pavšalnih in zahteval, da bi jih moral tožnik podpreti s strokovnimi argumenti. Prav tako ne razume, zakaj argumentacija, da je njegova hiša del projektnih rešitev, kar je bilo podlaga za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne velja za izkazovanje njegovega pravnega interesa v predmetnem postopku. S tem ko se bo povečala frekvenca letalskega prometa, bo povečan tudi hrup. Poudarja, da niti ZUP niti ZVO-1 ne določata, da bi moral tožnik v utemeljitev razlogov za obstoj pravnega interesa do sodelovanja v postopku predložiti strokovna mnenja, zato bi ga moral prvostopenjski organ pred zavrženjem pozvati, da predloži izvedensko mnenje, ki bi utemeljevalo, da obstoječi letalski hrup prekomerno obremenjuje okolje in s tem vpliva na tožnikovo življenje, ki živi v neposredni bližini letališča Lesce. Vztraja, da je obstoječe stanje glede hrupa enako kot v letu 1994, kar izhaja iz predloženega zapisnika o meritvah iz tega leta. Da po izgradnji asfaltirane steze ne bo nič drugače, potrjuje poročilo A. z dne 24. 4. 2009, iz katerega je razvidno, da je zaradi asfaltiranja vzletno pristajalne steze pričakovati zmanjšanje ravni hrupa za komaj zaznavno raven 2 dB. Tožnik na podlagi tega dejstva meni, da bi podlago za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja lahko predstavljalo le strokovno mnenje, ki bi temeljilo na metodi meritev obstoječega letalskega prometa in ne na metodi kart hrupa, ki je bila uporabljena v oceni vpliva hrupa letališča na okolje z dne 30. 7. 2009, ki ga je investitorka predložila vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo je odgovorila tudi Občina Radovljica kot prizadeta stranka. Navaja, da so tožbene navedbe enake tistim iz pritožbe zoper prvostopenjski akt in da obširna obrazložitev obeh upravnih organov ne terja dodatne obrazložitve, zato se v celoti sklicuje na njune razloge. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu odločitev o vprašanju, ali je tožnik v zvezi s postopkom izdaje okoljevarstvenega dovoljenja z dne 7. 8. 2009 izkazal, da bi moral v njem sodelovati kot stranski udeleženec, to je, ali je v svoji vlogi izkazal zatrjevani obnovitveni razlog iz 9. točke 260.člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Glede na navedeno so za odločitev v zadevi pravno nepomembne tožbene navedbe, ki se nanašajo na vodenja postopka, v katerem je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje, med drugim glede domnev o ozadju hitrega odločanja v zadevi. Tožnik bi se na morebitne kršitve pravil postopka namreč lahko skliceval šele v primeru, če bi bilo njegovemu predlogu za obnovo ugodeno. V ta okvir sodijo tudi tožbene navedbe, da bi moralo s strani Občine Radovljica priloženo strokovno mnenje, ki je bilo podlaga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, temeljiti na metodi meritev obstoječega letalskega hrupa in ne na metodi kart hrupa. Zato sodišče v zvezi s tem le pojasnjuje, da se glede na določbo 1. odstavka 6. člena Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 105/05 in naslednji) lahko hrup na posameznem območju varstva pred hrupom ocenjuje ne le iz rezultatov meritev, ampak tudi iz modelnih izračunov, kar kaže, da meritve niso edina dopustna metoda.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je bilo navedeno okoljevarstveno dovoljenje izdano na podlagi 82. člena ZVO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji), ki velja za t.i. druge naprave. Stranke v tem postopku določa 84.a člen ZVO-1, ki v 2. odstavku določa ravnanje upravnega organa v primeru prejetih več kot pet zahtev za priznanje statusa stranskega udeleženca po predpisih o upravnem postopku. Navedena določba torej pove, da lahko v tem postopku kot stranski udeleženci sodelujejo osebe, ki jim je tak položaj mogoče priznati ob uporabi določb ZUP.

Določba 1. odstavka 43. člena ZUP določa, kdaj ima oseba pravico udeleževati se postopka – kadar za to izkaže pravni interes. Govor je torej o konkretnem, posamičnem postopku, kar pomeni, da je oseba dolžna v vsakem postopku posebej izkazati za to zahtevani pravni interes. Zato je v celoti pravilno izpodbijano stališče, da sodelovanje v enem postopku še ni zadostna podlaga za sodelovanje v drugem upravnem postopku in da mora oseba za vsak postopek posebej izkazati, v čem je njen pravni interes. Tožnikov status stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zato ne pomeni avtomatičnega upravičenja do sodelovanja v postopku okoljevarstvenega dovoljenja ne glede na to, da je slednje pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Pri tem je napačno tudi tožnikovo stališče, da kot stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko zavaruje svoje pravice le, če mu je zagotovljena tudi udeležba v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Gre namreč za postopka, v katerih se odloča o povsem različnih vprašanjih: v prvem primeru, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po predpisih, ki urejajo to področje, v drugem primeru pa o tem, ali so izpolnjeni pogoji za obratovanje naprave po določbah ZVO-1 in ostalih predpisih s področja varstva okolja, ki se nanašajo na emisije, ki po 3. točki 3. člena ZVO-1 pomenijo neposredno ali posredno izpuščanje ali oddajanje snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali energije (npr. hrup). Zato dejstvo, da je tožnikova hiša del projektnih rešitev, zaradi česar ima pravico sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne more pomeniti podlage za sodelovanje v postopku, katerega predmet je ugotavljanje izpolnjevanja zahtev s področja predpisov o hrupu, ki jim mora zadostiti letališče in kar je bilo predmet odločanja v konkretnem postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Glede na navedeno ni bilo razloga, da bi prvostopenjski organ upošteval povezanost obeh postopkov, saj za to ni imel pravne podlage.

Iz določb 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP izhaja, da lahko oseba vstopi v postopek kot stranska udeleženka zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Taka oseba se torej ne more sklicevati na kakršnokoli svojo korist in njeno varstvo, ampak je za njeno udeležbo v postopku relevanten le obstoj take njene koristi, ki temelji na materialnem predpisu. Ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku, zaradi česar je osebi glede na predmet odločanja v tem postopku treba omogočiti, da s svojim sodelovanjem poskrbi oz. se zavaruje pred tem, da bi odločitev o strankinem zahtevku posegla v njen pravno varovani položaj. To tudi pomeni, da stranski udeleženec ne more uspešno uveljavljati dejanskega ali javnega interesa.

Položaj stranskega udeleženca torej pridobi oseba, ki ji ta položaj materialni predpis neposredno priznava s tem, da jo v svoji določbi izrecno navede kot stransko udeleženko, in tudi oseba, za katero iz vsebine materialne določbe (torej posredno) izhaja, da je njeno sodelovanje v konkretnem postopku potrebno zaradi zavarovanja njenega pravnega položaja, ki ga ta predpis varuje.

Povzročitelj onesnaževanja mora izvesti ukrepe, potrebne za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja, tako da njegove emisije v okolje ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti (1. odstavek 17. člena ZVO-1), za napravo, v kateri poteka dejavnost, ki lahko onesnažuje okolje z emisijami, pa mora imeti okoljevarstveno dovoljenje (2. odstavek istega člena). Navedeno pomeni, da je namen postopka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja (in torej tudi v primeru letališča Lesce) zagotoviti, da obratovanje naprave na področju hrupa ne bo preseglo predpisanih mejnih vrednosti, zaradi česar morajo biti v okoljevarstvenem dovoljenju določeni ukrepi za izpolnitev tega pogoja (3. odstavek 84. člena v zvezi s 1. odstavkom 83. člena ZVO-1). Tožnik bi torej položaj stranskega udeleženca lahko dosegel le, če bi zatrjeval in izkazal, da njegova nepremičnina leži v območju, kjer je mogoče pričakovati prekomerne emisije hrupa, ki jih ni dolžan trpeti glede na določbe ZVO-1 in Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju.

Kot je bilo navedeno že uvodoma, se je prvostopenjski upravni organ pri oceni vplivov hrupa letališča na okolje oprl na s strani Občine Radovljica predloženo oceno z dne 30. 7. 2009 z ovrednotenim hrupom letališča Lesce po rekonstrukciji in nadomestni gradnji, ki temelji na podatkih o stanju letalskega prometa v letu 2008. Iz elaborata je razvidno, da tožnikova stanovanjska hiša leži v območju s III. stopnjo varstva pred hrupom in izven zunanje meje vplivnega območja vira hrupa, pri kateri vrednosti kazalcev hrupa pri obratovanju z največjo zmogljivostjo vira hrupa presegajo mejno vrednost za nočno obdobje in mejno vrednost konične ravni hrupa, kakor sta določeni za območje s III. stopnjo varstva pred hrupom po določbah Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Poenostavljeno povedano, tožnikova nepremičnina po oceni z dne 30. 7. 2009 ne leži v območju, v katerem so bile ocenjene prekomerne ravni hrupa, zato bi moral svojemu predlogu za obnovo postopka predložiti dokaz, s katerim bi izkazoval temu nasprotno zatrjevano dejstvo, da njegova hiša leži v takem območju. Sodišče se strinja, da se pri tem ne more uspešno sklicevati na prekoračene ravni hrupa, ki so bile dosežene v letu 1994 in ki jih potrjuje listina iz tega obdobja. V tem času opravljenih meritev iz razlogov, ki jih je navedel že upravni organ prve stopnje in s katerimi se sodišče v celoti strinja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), ni mogoče upoštevati.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo stališče, da bi ga moral upravni organ pozvati na predložitev drugačnega strokovnega mnenja. Predlagatelj obnove postopka je dolžan v skladu z določbo 265. člena ZUP v tem izrednem pravnem sredstvu verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog – teh torej ni dolžan le zatrjevati, ampak mora zanje predložiti tudi dokaze. Ker je tožnik trditve o prekomernem hrupu dokazoval z listino, ki jo je upravni organ ocenil kot neustrezno, ga v tej situaciji ni bil dolžan pozivati k nadaljnji predložitvi primernih dokazov z drugačno oceno vplivov hrupa letališča na okolje v delu, kjer se nahaja njegova nepremičnina.

Ker tožnik glede na navedene razloga tudi po mnenju sodišča ni izkazal, da bi moral kot stranski udeleženec sodelovati v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, je njegovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Sodišče ni ugodilo zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka. V skladu z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč v primeru, če sodišče tožbo zavrne (ali zavrže ali se postopek ustavi), vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.