Jedro

Izdelana in predložena projektna dokumentacija pomeni formalni pogoj za popolnost vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, s popolnostjo vloge pa se začne upravni postopek ugotavljanja njene vsebinske utemeljenosti. Ker je del tega postopka ugotavljanje sedanjega in bodočega dejanskega stanja, vsebinsko dopolnjevanje projektne dokumentacije med postopkom samo po sebi ne pomeni dopolnjevanja nepopolne vloge. Nenazadnje je dopolnjevanje projektne dokumentacije odvisno tudi od vsebine ugovorov, ki jih po vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja tekom postopka podajajo drugi udeleženci in ki jih kot takih vnaprej tudi ni mogoče v celoti predvideti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju izpodbijano) odločbo je Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) izdala gradbeno dovoljenje, s katerim se investitorju A.A. dovoli rekonstrukcijo in dozidavo obstoječe stanovanjske stavbe na parc. št. 874 k.o. ... Iz izreka izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da gre za manj zahtevni objekt, in sicer enostanovanjsko stavbo; razvidni so lokacijski podatki, komunalni priključki, minimalni odmiki stavbe in h gradnji pridobljeno soglasje, kot tudi, da mora biti gradnja izvedena skladno z v izreku navedenim projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD), ki je sestavni del dovoljenja.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je investitor za izdajo zadevnega gradbenega dovoljenja zaprosil z vlogo z dne 20. 5. 2010. Prvostopenjski organ navede predloženo dokumentacijo ter povzame potek postopka, v katerem sta bili opravljeni dve ustni obravnavi na sedežu organa (8. 10. 2010 in 31. 3. 2014) in ustna obravnava, združena z ogledom na kraju samem (5. 11. 2014). Po citiranju določb prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pojasni, da na obravnavanem območju velja Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Miren-Kostanjevica (Uradni list RS, št. 85/2013 in sledeči, v nadaljevanju OPN). Po 107. členu OPN se upravni postopki, začeti pred njegovo uveljavitvijo, končajo po doslej veljavnih predpisih. V času uvedbe zadevnega postopka je za obravnavano območje veljal Odlok o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na območju Občine Nova Gorica (Uradno glasilo, št. 9/87 in sledeči, v nadaljevanju PUP). Prvostopenjski organ ugotavlja, da je parc. št. 874 k.o. ... opredeljena kot obstoječe stavbno zemljišče in da je gradnja tako skladna z določbo prvega odstavka 4. člena PUP. Poseg pa je skladen tudi z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 5. člena PUP, ki jih prvostopenjski citira in v tej zvezi pojasni, da je iz PGD razvidno, da se stavba umešča v prostor med obstoječimi objekti in javno cesto; na mestu dozidanega dela stavbe so bili prej pomožni objekti, ki so se z gradnjo pritličnega prizidka odstranili. Višinsko objekt ne dosega višin okoliških stavb. Stavba bo razčlenjene oblike, v zahodnem delu dozidanega dela bo terasa, severna fasada ne bo imela nobene okenske odprtine, vzhodna fasada pa bo delno sestavljena iz steklenih zidakov, ki prepuščajo svetlobo, ne omogočajo pa pogledov v to smer. Objekt bo grajen v bližini sosednjih parcel, vendar pogoji bivanja v sosednjih objektih ne bodo okrnjeni. Gradnja bo ohranjala oziroma dograjevala kvaliteto prostora ter spoštovala dane omejitve.

3. V nadaljevanju prvostopenjski organ povzame vsebino izjav stranskih udeležencev, ki so v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodelovali zaradi varstva svojih pravnih interesov. Med njimi je tožnik kot solastnik parc. št. 876 (stanovanjska stavba), 19/24 in 875 k.o. ..., ki je na prvi ustni obravnavi izjavil, da se s posegom ne strinja, bližina prizidka bi motila zasebnost in udobje v njegovih bivalnih prostorih; v tej zvezi je predložil strokovno mnenje arhitektke B.B. z dne 25. 10. 2010, iz katerega izhaja, da predvidena novogradnja zapira odprt zunanji prostor pred dnevno sobo, omejuje pogled na okolico in moti zasebnost ter zmanjšuje osončenje dnevnih prostorov. Na drugi ustni obravnavi je tožnik navedel še, da parcelna meja poteka po sredini zidu in da se ne strinja z ugotovitvijo, da sodi gradnja v strnjeno naselje. Na ustni obravnavi z ogledom na kraju samem, ki jo je prvostopenjski organ opravil prav zaradi ugotavljanja vpliva posega na sosednja zemljišča, pa je tožnik izjavil, da bi se z gradnjo strinjal v primeru dozidave pritličnega dela v višini 3,0 m; ker ni tako, pa celotnemu posegu nasprotuje, saj bo negativno vplival na vrednost njegove nepremičnine in zasebnost (intimo bivalnih prostorov) ter osončenje. Prvostopenjski organ je obravnaval pripombe ter pojasnil, da čas osončenja bivalnih prostorov ni posebej predpisan, po obstoječih priporočilih pa se v praksi šteje, da mora biti pozimi tudi ob najbolj neugodnem dnevu (21. 12.) omogočen dostop sončne svetlobe v odprtine bivalnih prostorov najmanj eno uro, ob enakonočju (21. 3. in 23. 9.) najmanj tri ure in v času poletnega solsticija (21. 6.) minimalno pet ur. Po pregledu študij osončenja prvostopenjski organ ugotavlja, da so navedeni okvirni kriteriji v obravnavanem primeru več kot izpolnjeni. Pri tem se opre na prikaz objektov v študiji osončenja, ki je sestavni del PGD. V investitorjevi študiji je bila opravljena še dodatna analiza za zimski solsticij, iz katere je razvidno, da bo tožnikov objekt imel več kot eno uro direktne sončne svetlobe. Ob jesenskem in pomladnem ekvinokciju je delni vpliv sence le na zemljišče, prav tako na dan 21. 6. Peturni dostop sončne svetlobe v stavbo je torej zagotovljen. Glede ugovorov, da se bo zmanjšala vrednost tožnikove nepremičnine, kakovost bivanja in zasebnost, prvostopenjski organ meni, da zasledujejo dejanski zasebni interes, ter poudarja, da lahko lastniki sosednjih nepremičnin varujejo svoje pravice in pravne koristi le v okviru pogojev, ki jih določa prostorski izvedbeni akt. Ne glede na to dodaja, da dozidani del, ki gleda proti tožnikovi stavbi, nima okenskih odprtin, kar doprinese k zasebnosti, iz PGD pa je tudi razvidno, da se ohranjajo obstoječi pogledi iz pritličja tožnikovega objekta. Gradnja bo sicer blizu sosednjih parcel, vendar ne bo poslabševala pogojev na njih. Na sosednjih zemljiščih se prav tako nahajajo veliki objekti ter novogradnja ne bo bistveno spremenila zunanje podobe naselja.

4. Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo z odločbo, št. 35108-22/2015/3-NK z dne 19. 6. 2015; zavrnilo je tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe na podlagi spisne dokumentacije ugotavlja, da je investitor 20. 5. 2010 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za prizidavo in nadzidavo stanovanjske hiše na parc. št. 874 k.o. ... ter vlogi priložil PGD, iz katerega izhaja, da želi legalizirati pritlični prizidek k stanovanjski hiši in ga nadzidati z namenom povečanja stanovanjskih površin. Legalizirani in nadzidani prizidek bo etažnosti P + 1. Iz tehničnega poročila izhaja, da je povezava obstoječega objekta ter prizidave in nadzidave izvedena z odstranitvijo parapetnih zidov v obstoječih okenskih odprtinah, brez posegov v nosilno konstrukcijo obstoječega objekta; v okviru rekonstrukcije se zamenja stavbno pohištvo, kritina in izolacija strehe ter obnovi fasada, tako da je zagotovljen enoten izgled objekta. Izpodbijana odločba je po presoji drugostopenjskega organa pravilna in zakonita. Območje nameravane gradnje se ureja z OPN. V času uvedbe postopka (vloga je bila vložena že dne 20. 5. 2010, priložen ji je bil PGD in izkazana je bila pravica graditi) pa je veljal PUP, v skladu s katerim se zato, glede na 107. člen OPN, postopek tudi konča. Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na določbe OPN.

5. Nadalje drugostopenjski organ glede na pritožbene ugovore ter določbe 4., 5. in 9. člena PUP ugotavlja, da iz obrazložitve tehničnih rešitev (februar 2010 in obrazložitev november 2010), ki je sestavni del PGD, izhaja, da v predelu obravnavane gradnje prevladuje razmeroma gosta pozidava, tip prosto stoječe hiše je prisoten v manjši meri, večina stavb je vezanih tako, da tvorijo nize ali aglomeracije amorfnih oblik, pa tudi prosto stoječe stavbe se lahko naslanjajo k parcelnim mejam, in sicer je prisotno priključevanje k mejam parcel z istim lastnikom, kot tudi k parcelnim mejam, ki ločujejo lastništvo. Oblikovno se stavbe priključujejo parcelnim mejam v obliki mejnih zidov med objekti niza ter kot stavbe, postavljene na parcelno mejo, kar je tudi grafično prikazano. Omenjena obrazložitev pojasnjuje, da je način prislanjanja fasade objekta na parceli št. 874 k parcelni meji s parcelo št. 876 k.o. ... podoben, kot so prikazane linije pozidave na parcelnih mejah v območju v neposredni bližini. Tudi predvidena nadzidava ne predstavlja bistvene spremembe glede na prejšnje stanje. Del nadzidave, ki je od parcelne meje odmaknjen 40 cm, je dolg manj kot 5 m in višina nadzidave znaša pri kapi 1,8 m; zaradi višinske razlike v terenu pa je skupna višina objekta kljub etažnosti P + 1 podobna kot pri pritličnih objektih, med parcelami je namreč precejšnja višinska razlika, in sicer ima parcela št. 874 ob vznožju koto 51,8 m, parceli 875 in 876 pa sta na koti 53,6 m. Iz izdelane študije osončenja je razvidno, da bo tudi po nadzidavi osončenost stavbe na parceli št. 876 ustrezna. Zasenčenost oken v visokem pritličju bo časovno omejena in pretežno omejena le na spodnji del oken. Glede na navedeno je nameravana gradnja tudi po presoji drugostopenjskega organa skladna z določili PUP. Ta ne določa točnih odmikov, niti drugih meril oblikovanja, ampak se navezuje na obstoječo stavbno dediščino oziroma značilnosti zazidave v neposredni okolici. Kot je prikazano v obrazložitvi tehničnih rešitev, gre za območje strnjene zazidave, pri čemer je večina stavb vezanih in so locirane na parcelno mejo. To je natančno prikazano v t.i. prikazu linij pozidave na parcelnih mejah, kjer je razvidno, da se večina stavb z enim delom dotika parcelne meje, kar torej pomeni avtohtoni način zazidave.

6. Drugostopenjski organ se sicer strinja, da se bodo zaradi gradnje obstoječe razmere spremenile, vendar poudarja, da v območju strnjene stanovanjske gradnje vedno nastajajo določeni vplivi, ki so jih do določene mere posamezniki dolžni trpeti. PUP glede dopustnega osenčenja neposrednih določb nima, po 9. členu je treba upoštevati smotrno rabo stavbnih zemljišč. Da bo osončenje sosednjih objektov še vedno zadostno, izhaja iz izdelanih študij osončenja (tiste, ki jo je predložil investitor, kot tudi C.C.). Neutemeljene so navedbe, da naj bi bil del objekta predviden čez parcelno mejo. Iz dopolnitve PGD z datumom avgust 2014 jasno izhaja, da je oporni zid med parcelama št. 874 in 876 k.o. ... samostojen objekt, ki za obstoj stanovanjskega objekta na parc. št. 874 ni potreben, investitorjev objekt se nanj konstrukcijsko ne naslanja, ampak ima na severni strani vzporedno z mejnim opornim zidom zgrajeno ločeno steno, ki poteka po celotni severi ploskvi objekta in je po celotni površini dilatirana od obstoječega opornega zidu. Iz PGD izhaja, da noben del stavbe ne bo segal preko parcelne meje, da se bodo dela izvajala brez posegov na parcelo št. 876 in da nanjo tudi voda s strehe ne odtekala. Kot zaključi drugostopenjski organ, lahko stranski udeleženec, ki mu je ta status kot tožniku priznan na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje svoje pravice in pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi, ne pa dejanskega interesa ali javne koristi. Tožnik bi lahko uspel, če bi izkazal, da bodo zaradi nameravane gradnje njemu oziroma njegovi nepremičnini nastali nedovoljeni vplivi, ki morajo biti tolikšni, da presegajo predpisano mero. tega ni izkazal. Z ugovorom, da se bodo pogoji bivanja poslabšali, varuje svoj dejanski interes, da se razmere ne spremenijo, ki ga v tem postopku ni mogoče varovati.

7. Tožnik se z izdanim gradbenim dovoljenjem ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri predlaga, da sodišče izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi. Zahteva tudi, da mu toženka povrne povrne stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V tožbi navaja, da iz izpodbijane prvostopenjske odločbe in iz drugostopenjske odločbe izhajajo nasprotujoči si podatki. Po 1. točki izreka izpodbijane odločbe se investitorju dovoli rekonstrukcija in dozidava obstoječe stanovanjske stavbe na parc. št. 874 k.o. ..., medtem ko drugostopenjski organ navaja, da gre za prizidavo in nadzidavo stanovanjske hiše, v nadaljevanju pa, da gre za legalizacijo pritličnega prizidka k stanovanjski hiši in za namen le-tega nadzidati. Že v gradbenem dovoljenju bi moralo biti navedeno, da se nanaša na legalizacijo in dozidavo obstoječe stanovanjske stavbe in tako bi bilo treba presojati tudi pogoje glede legalizacije, saj za rekonstrukcijo v smislu 7.2. točke 2. člena ZGO-1 ne gre, ta je možna le pri legalno zgrajenem objektu. Zato bi se morala najprej obravnavati legalizacija in šele v nadaljevanju dozidava. Že iz tega razloga je po tožnikovem mnenju izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

9. Tožnik se tudi ne strinja, da je v zadevi treba uporabiti PUP. Vloga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila sicer vložena 20. 5. 2010, vendar je bila naknadno dopolnjena, med drugim s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja z datumom maj 2014, dodatkom avgust 2014. Popolna vloga je bila vložena šele tedaj in bi bilo zato treba uporabiti v letu 2014 veljavni OPN, sprejet 3. 9. 2013. Ta v poglavju III.3.2. ureja splošne prostorske izvedbene pogoje glede lege objektov in pri tem v 48. členu odmike objektov od sosednjih zemljišč in objektov. Tožnik se sklicuje na prvi odstavek navedenega člena OPN in navaja, da gre za gradnjo na mejo med tožnikovo parcelo in parcelo investitorja, s katere vzdrževanje objekta ne bo možno. Ker gre za manj zahteven objekt, bi moral biti po drugem odstavku 48. člena OPN odmik od meje 4 metre, pa tudi po četrtem odstavku tega člena bi bilo za gradnjo nujno soglasje tožnika. Sklicuje se tudi na šesti odstavek 48. člena OPN in pripominja, da določba, da je nove objekte možno graditi tudi bliže od odmikov iz petega odstavka, velja za razmike med stavbami in ne za odmike od sosednjih parcel. Izpodbijana odločba je torej posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj ni bil uporabljen OPN, zato odločba nima razlogov glede odločilnih dejstev in se je ne da preizkusiti.

10. Tožnik vztraja, da je dozidava obstoječe stavbe preblizu njegove parcele, povzročala bo senco in motnje njegovim bivalnim prostorom. Gradnja ne sodi v strnjeno naselje in presega mero glede na krajevne razmere. V skladu z določbami (5. člena) PUP je treba upoštevati odnos nameravane gradnje do razpoložljivega zemljišča ter do neposredne okolice in sosednjih stavb, pa tudi možnost prometne navezave in komunalne ureditve, zahteve po ohranjanju in izboljšanju ustreznih bivalnih in delovnih pogojev oziroma okolja nasploh ter zahteve po ohranjanju in razvijanju kulturne krajine. Gradnja stavb se mora zato po oblikovnem vidiku naslanjati na značilnosti stavbne dediščine predela, v katerega se bo vključila, oziroma na značilnosti zazidave iz svoje neposredne okolice v primeru, ko gre za lokacijo v strnjenem delu naselja. Po 9. členu PUP je pri oblikovanju funkcionalnega zemljišča za novogradnjo treba upoštevati smotrno rabo stavbnih zemljišč, zlasti pa razmere med dejansko tlorisno površino že zgrajenega objekta in dejansko nepozidano površino zemljišča, velikost, višino in namembnost že zgrajenega objekta in objektov na sosednjih zemljiščih, gostoto zazidave, konfiguracijo terena, lastnosti tal, potrebe po izgradnji dopolnilnih objektov, obstoječe in bodoče stanje komunalnih naprav, urbanistične in druge veljavne normative. Izpodbijana odločba vsega tega ne obrazlaga. Navedeno je, da gre za bližino s sosednjimi objekti in da bo novi objekt imel teraso, ta pa omogoča hujši poseg v tožnikovo zasebnost (neposredni pogled v dnevno sobo) kot v primeru oken. Namembnost objektov na sosednjih zemljiščih torej ni upoštevana. Premajhen odmik (ali če ga sploh ni) je pomemben tudi zaradi vzdrževanja stavbe, zato je treba uporabiti materialnopravni predpis, ki odmike ureja.

11. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

12. Investitor A.A. v odgovoru na tožbo, ki ga je podal kot stranka, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijane odločbe v neposredno škodo, predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrže (pravilno: zavrne). Navaja, da tožnik v tožbi podaja zgolj subjektivna mnenja in ne predlaga dokazov. V obravnavanem primeru gre, kot je razvidno tudi iz projektne dokumentacije, za legalno zgrajeni objekt z nelegalnim prizidkom, ki bi ga želel investitor legalizirati in nadzidati, za izvedbo pa bo treba legalno zgrajeni objekt delno rekonstruirati. Ker ZGO-1 posebnega postopka za legalizacijo ne pozna, je edina pot pridobitev gradbenega dovoljenja. Tožniku je bilo v upravnem postopku večkrat pojasnjeno, da mora upravni organ zadevo presojati na podlagi PUP. V upravnem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da ne gre za gradnjo na parcelno mejo, ampak do parcelne meje ter da je zagotovljena gradnja in vzdrževanje objekta brez posegov na sosednjo parcelo, kar je razvidno tudi iz projektne dokumentacije in obrazložitve gradbenega dovoljenja. Tudi ko razlaga OPN, tožnik selektivno navaja le tiste določbe 48. člena, ki so mu v korist, izpusti pa sedmi odstavek tega člena člena, ki dopušča gradnjo na parcelno mejo oziroma v njeni bližini. Investitor poudarja, da so bili v tožbi navedeni razlogi obravnavani in obrazloženi že v upravnem postopku.

K I. točki izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. V tem upravnem sporu tožnik izpodbija uvodoma navedeno prvostopenjsko odločbo, to je gradbeno dovoljenje, s katerim je bila investitorju dovoljena rekonstrukcija in dozidava obstoječe stanovanjske stavbe na parc. št. 874 k.o. ... Tožnik je solastnik nepremičnin v soseščini ter je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodeloval kot stranski udeleženec v smislu določb 43. člena ZUP. Zadevni gradnji je nasprotoval. Tako je (bilo) na njem breme, da svoje navedbe, s katerimi gradnji nasprotuje, konkretizira ter zanje predloži dokaze, kot to izhaja iz prvega odstavka 65. člena ZGO-1, ki ga je treba uporabiti v obravnavani zadevi. Tudi po presoji sodišča pa tožbeni ugovori (primerjaj še prvi odstavek 20. člena ZUS-1) in s strani tožnika predlagani dokazi podlage za drugačno odločitev v zadevi ne dajejo. Kolikor iz nadaljevanja te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče lahko sledi razlogom izpodbijane odločbe, kot jih je v svoji odločbi dopolnil drugostopenjski organ; te razloge je zato tudi bolj izčrpno navedlo v povzetku obeh upravnih odločb in jih na tem mestu v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

15. Preden izda gradbeno dovoljenje, mora pristojni upravni organ preveriti, ali so izpolnjeni pogoji iz (prvega odstavka) 66. člena ZGO-1, med drugim, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. V tem smislu je organ pri odločanju v obravnavanem postopku, ki je tekel na investitorjevo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 20. 5. 2010, upošteval določbe tedaj veljavnega PUP. Medtem ko tožnik meni, da bi bilo treba uporabiti določbe OPN. Sodišče temu ugovoru ni moglo slediti. OPN, ki je bil sprejet in uveljavljen v letu 2013 in je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, v 107. členu določa, da se postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja, začeti pred uveljavitvijo OPN, nadaljujejo in končajo na podlagi predpisov, veljavnih na dan vložitve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. V tej zvezi se upravna organa sklicujeta, da je v času uvedbe postopka veljal PUP. Obravnavani postopek se je, kot je razvidno tudi iz spisov zadeve, začel na investitorjevo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, izročeno prvostopenjskemu organu 20. 5. 2010, kar ni sporno. Vendar tožnik v tožbi navaja, da je bila zahteva naknadno dopolnjena, in pri tem omenja PGD z datumom maj 2014 in dodatkom avgust 2014, zaradi česar meni, da je bila popolna vloga vložena šele tedaj in je zato treba upoštevati v letu 2014 veljavni OPN. Te navedbe so relevantne glede na določbo (drugega odstavka) 67. člena ZUP, po kateri se v primeru nepopolne vloge, če pomanjkljivosti le-te stranka odpravi v danem roku, šteje, da je vloga vložena (šele) takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so bile pomanjkljivosti odpravljene. S tem pa se kot pomembno za odločitev v konkretni zadevi izkaže vprašanje, kaj mora biti priloženo zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, da se šteje za popolno.

16. O navedenem vprašanju se je to sodišče izreklo v sodbi, I U 1300/2015 z dne 7. 4. 2016, in tam zavzetim stališčem sledi tudi v obravnavani zadevi. Kaj mora biti priloženo zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, da se šteje za popolno, izhaja iz 54. člena ZGO-1. Iz drugega odstavka navedene določbe izhaja, da morata biti zahtevi priložena najmanj dva izvoda PGD in druge listine, če tako določa zakon. PGD je torej obvezna sestavina zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar pa pomanjkljivosti vsebine predloženega PGD ne pomenijo, da je vloga oziroma zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nepopolna. Vloga je namreč nepopolna takrat, ko je zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče obravnavati po vsebini. Zato je o nepopolni vlogi glede projektne dokumentacije mogoče govoriti le, če vlagatelj ne predloži dveh izvodov PGD ali če upravni organ ugotovi, da so pomanjkljivosti predložene dokumentacije takšne, da sploh ni mogoče šteti, da je bil zahtevi priložen PGD. V obravnavanem primeru je iz zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo je prvostopenjski organ prejel 20. 5. 2010, razvidno, da ji je bil, med drugim, priložen PGD (v dveh izvodih). To izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe (str. 2) in iz razlogov, ki jih je v svoji odločbi (zadnji odstavek na str. 3) navedel drugostopenjski organ. Tožnik po tem v tožbi ne zatrjuje, da investitorjevi zahtevi ne bi bil priložen PGD oziroma da zahtevi predložene dokumentacije ne bi bilo mogoče šteti za PGD, ampak se zgolj sklicuje na dopolnjevanje PGD, kar pa glede na obrazloženo za drugačno odločitev ne zadošča. Če namreč upravni organ ugotovi, da je zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložen PGD (v dveh izvodih), v nadaljevanju (če je zahteva tudi sicer pravilno vložena) presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu ZGO-1. Izdelana in predložena projektna dokumentacija pomeni formalni pogoj za popolnost vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, s popolnostjo vloge pa se začne upravni postopek ugotavljanja njene vsebinske utemeljenosti. Ker je del tega postopka ugotavljanje sedanjega in bodočega dejanskega stanja, vsebinsko dopolnjevanje projektne dokumentacije med postopkom samo po sebi ne pomeni dopolnjevanja nepopolne vloge. Nenazadnje je dopolnjevanje projektne dokumentacije odvisno tudi od vsebine ugovorov, ki jih po vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja tekom postopka podajajo drugi udeleženci in ki jih kot takih vnaprej tudi ni mogoče v celoti predvideti. Kot je razvidno iz spisov zadeve, sta bili tudi dopolnitvi PGD z datumom maj 2014 in avgust 2014 podani zaradi odgovora na v postopku podane pripombe tožnika. Ta tudi sicer, kot rečeno, v tožbi ne zatrjuje, da zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 20. 5. 2010 ni bil priložen PGD v dveh izvodih oziroma da zahtevi priložene dokumentacije ne bi bilo mogoče šteti za PGD, in tudi konkretno ne navede, katerih z zakonom predpisanih listin investitor navedeni zahtevi ni predložil, da bi jo bilo zato brez dopolnitev (PGD z datumom maj 2014 oziroma avgust 2014) treba kot nepopolno zavreči. Glede na navedeno sodišče nima podlage, da bi napravilo drugačen zaključek, kot sta ga že upravna organa, to je, da je v obravnavanem postopku treba uporabiti določbe PUP in ne OPN. Tožbene navedbe, s katerimi tožnik ugovarja, da (oziroma kako) bi bilo treba v zadevi uporabiti OPN, se tako izkažejo kot neutemeljene (oziroma nerelevantne).

17. Tudi sicer tožba podlage za drugačno odločitev ne daje. Glede navedb iz njenega prvega dela je treba povedati, da med prvo- in drugostopenjsko odločbo ni takšnega nasprotja, kot ga skuša prikazati tožnik, zaradi katerega bi bilo treba izpodbijano gradbeno dovoljenje odpraviti. Kot izhaja iz obrazložitve v drugostopenjski odločbi in je razvidno iz PGD ter ostalih spisov zadeve, gre v obravnavanem primeru za legalno zgrajeno stavbo na parc. št. 874 k.o. ... z nelegalnim prizidkom, ki ga želi investitor legalizirati in nadzidati - z vidika že obstoječega prizidka in nameravane nadzidave gre za dozidavo v smislu 7.1. točke 2. člena ZGO-1, zaradi katere je potrebna tudi rekonstrukcija objekta v smislu 7.2. točke 2. člena ZGO-1. Temu ustrezen je izrek izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Ker ZGO-1 posebnega postopka za legalizacijo ne pozna, je upravni organ tudi pravilno vodil z zakonom splošno predpisani postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za celotno gradnjo.

18. Preostali tožbeni ugovori so bili obravnavani že v upravnem postopku. Upravna organa sta odgovorila nanje, izrecno ali smiselno z razlogi, ki sta jih navedla v svojih odločbah, pri čemer sta upoštevala tako s strani investitorja predloženo dokumentacijo, kot nista prezrla niti tožnikovih dokazov. Da predvidena gradnja ne sega na tožnikovo nepremičnino, je bilo ugotovljeno v obsežnem ugotovitvenem postopku, drugostopenjski organ pa je to v svoji odločbi (str. 4 in 5) še posebej obrazložil. Na podlagi vsebine PGD, in sicer t.i. obrazložitve tehničnih rešitev in prikaza linij pozidave na parcelnih mejah, je utemeljil tudi dopustnost tovrstne gradnje v obravnavanem območju (str. 4 drugostopenjske odločbe). Tožnik teh razlogov konkretizirano ne prereka; njegov ugovor, da gradnja ne sodi v strnjeno naselje, ostaja na ravni pavšalne trditve. Drugostopenjski organ je nadalje pojasnil, da se bodo glede na PGD vsa dela izvajala brez posegov na parcelo št. 876 k.o. ... in da nanjo tudi voda s strehe ne bo odtekala. Po navedenem tožnik ne more uspeti s splošno tožbeno navedbo, da je odmik pomemben zaradi vzdrževanja stavbe - zakaj slednje ne bo mogoče, bi moral bolj konkretno obrazložiti in izpodbijati na PGD oprte ugotovitve upravnega organa. Že v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe (str. 5) in tudi v obrazložitvi drugostopenjske odločbe (str. 4) je bilo - ob upoštevanju predložene dokumentacije, tako investitorjeve študije glede osončenja, kot tudi študije oziroma mnenja, ki ga je predložil tožnik - utemeljeno, da bo tudi po nadzidavi sedaj pritličnega prizidka osončenje nepremičnine parc. št. 876 k.o. ... ustrezno. Tožnik teh razlogov obrazloženo, s konkretnimi nasprotnimi trditvami ne prereka. Že v upravnem postopku je bilo ustrezno odgovorjeno tudi na tožnikove navedbe glede motenja zasebnosti (str. 5 izpodbijane odločbe ter str. 4 in 5 drugostopenjske odločbe). Sklicevanje, da terasa s tega vidika pomeni hujši poseg kot bi bila morebitna okna, podlage za odpravo izpodbijane odločbe ne daje. Določb, ki bi neposredno varovale poglede iz obstoječih objektov in predvsem pred pogledi v obstoječe objekte, kot to uveljavlja tožnik, namreč PUP nima. Sicer pa že drugostopenjski organ pravilno pojasni, da vsaka gradnja v območju strnjene stanovanjske zazidave prinaša določene vplive, ki jih morajo lastniki sosednjih nepremičnin trpeti do določene mere. Da bi šlo v obravnavanem primeru za vplive v nedopustni meri, pa tožnik tudi po presoji sodišča ni uspel utemeljiti oziroma izkazati.

19. Kolikor se tožnik sklicuje, da sprejeta odločitev ni ustrezno obrazložena (tudi v smislu določb 5. in 9. člena PUP), pa sodišče dodaja, da v postopku, kot je obravnavani, obrazložitev odločbe zadosti zahtevanemu standardu, če vsebuje za odločitev bistvene razloge in odgovori na relevantne navedbe udeležencev postopka s standardom (konkretnosti in podrobnosti), ki ustreza standardu (konkretnosti in podrobnosti) njihovih navedb. Pri čemer je treba upoštevati, da je (bilo) na tožniku kot udeležencu postopka, ki nasprotuje nameravani gradnji, breme, da konkretizira svoje ugovore in zanje predloži dokaze, česar z zahtevo po podrobni obrazložitvi ne more prevaliti na upravni organ. Tožnik pa tudi še v upravnem sporu ostaja pri presplošnih navedbah ter ugotovitev upravnega postopka ne prereka s konkretnimi nasprotnimi argumenti. V tožbi, razen izpodbijane odločbe, svoje pritožbe in drugostopenjske odločbe, tudi ne predlaga dokazov. Ob takšni trditveni in dokazni podlagi sodišče podlage za ugoditev tožbi nima.

20. Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in da ima podlago v predpisih, na katere se sklicuje. Pravilen je bil tudi postopek, v katerem je bila izdana: tožnik je večkrat imel možnost seznaniti se z ugotovitvami postopka ter podati svoje navedbe in dokaze zanje, o čemer sta se upravna organa opredelila in odločitev ustrezno obrazložila. Sodišče je tako tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave. Ugotovitev upravnega postopka tožnik v upravnem sporu ni dovolj konkretizirano prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V tožbi pa tudi ni predlagal nobenih novih dokazov (primerjaj še 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

22. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpita tožnik in toženka vsak svoje stroške postopka. Investitor kot prizadeta stranka povrnitve stroškov ni uveljavljal. Glede na vse navedeno je sodišče o stroških odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka.