Jedro

Samo razlogi iz 1. do 5. točke 267. člena ZUP/86 dopuščajo poseg v pravnomočno upravno odločbo (razlogi za izrek ničnosti odločbe). V presojo zakonitosti pravnomočne odločbe v okviru postopka za izrek ničnosti se sodišče ne more spuščati. Poseg v pravnomočno odločbo je strogo omejen in vezan na ozko razlago določb 267. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 28/2001-10 z dne 10.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.12.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za izrek ničnosti delne odločbe Upravne enote L. z dne 6.2.1995, ker je ugotovila, da ne obstajajo ničnostni razlogi niti po 4. niti po 5. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na pravno stališče, ki ga je v tej zadevi že sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. I Up 275/99-6 z dne 15.6.2000. Ugotovilo je enako kot tožena stranka da ničnostna razloga iz 4. in 5. točke 267. člena ZUP nista podana. Neutemeljena je tožbena trditev, da je bila odločba izdana brez zahteve stranke, saj dejstva, da je bila med vlagatelji zahteve za denacionalizacijo in zavezancem - tožečo stranko podpisana poravnava, ki je bila vključena v delno odločbo o denacionalizaciji, ne pomeni, da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo umaknili tisti del zahtevka, ki ga poravnava ni vsebovala. Prav tako ni podan ničnostni razlog iz 5. točke 257. člena ZUP, po kateri se izreče za nično odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Take izrecne zakonske določbe ne vsebuje ZDen in tudi ne nekateri drugi predpis in zato neskladnost denacionalizacijske odločbe s sklenjeno poravnavo, ne more biti ničnostni razlog, kar uveljavlja tožeča stranka.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in navaja, da je podan ničnostni razlog iz 4. točke 267. člena ZUP. S poravnavo so denacionalizacijski upravičenci natančno definirali svoj zahtevek iz naslova denacionalizacije in zahtevali vračilo podržavljenega premoženja v obliki kapitalskih deležev oziroma delnic družbe, ne pa vračilo v obliki nepremičnin, še manj pa obojega. Taka poravnava je imela za posledico, da se je družba lastninsko preoblikovala tako, da je izločila del delnic za denacionalizacijske upravičence sporne nepremičnine, ki jih vključuje tudi delna odločba, in so bile dodeljene upravičencem v obliki solastninskega deleža v naravi, pa so ostale v lasti družbe. Če bi denacionalizacijski upravičenci zahtevali vračilo nepremičnin, bi to pomenilo, da bi družba ta del nepremičnin vzela iz svojega premoženja in bi lastninsko preoblikovanje potekalo le za preostanek premoženja družbe torej povsem drugače, kot je v spornem primeru potekalo. Zato je upravni organ prekoračil pooblastila in izdal odločbo brez zahteve strank, kar je razlog za ničnost po 4. točki 267. člena ZUP. Ne gre torej samo za neskladje med vsebino poravnave in vsebino sporne odločbe, temveč za dejstvo, da stranke niso zahtevale izdaje take odločbe. Denacionalizacijski upravičenci bodo tako prejeli več kot so zahtevali in je nepremično premoženje postalo neupravičeno predmet denacionalizacije. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu ne more biti vprašanje zakonitosti delne odločbe o denacionalizaciji, za katero je tožeča stranka zahtevala izrek ničnosti, saj je zakoniti okvir možne presoje v postopku za izrek ničnosti upravne odločbe vezan na določbe 267. člena ZUP/86. Samo razlogi iz 1. do 5. točke 267. člena ZUP/86 dopuščajo poseg v pravnomočno upravno odločbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ničnostni razlog iz 4. točke 267. člena ZUP/86 ni podan. Iz upravnih spisov izhaja, da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo svoj zahtevek določno opredelili, in sicer so zahtevali vračilo podržavljenega premoženja v naravi in podrejeno v obliki vrednostnih papirjev (obveznic SOD). S sklenitvijo poravnave z zavezancem, ki je bila vključena v delno odločbo v denacionalizaciji, pa so opredelili tudi svoj zahtevek za vračilo v obliki kapitalskega deleža v podjetju, ki je zavezanec za denacionalizacijo. Pritožbeno sodišče ponavlja svoje stališče, ki ga je že sprejelo v sklepu, opr. št. I Up 275/99-6 z dne 15.6.2000, po katerem podpis poravnave ne pomeni, da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo s tem umaknili zahtevek, ki se nanaša na vračilo podržavljenega premoženja v naravi. Zato je nepravilna trditev tožeče stranke, da je bila izdana delna odločba o denacionalizaciji v nasprotju z določbami 126. člena ZUP/86. Postopek za denacionalizacijo je predlagalni postopek in je res potrebna zahteva stranke, da lahko pristojni organ postopek uvede. Taka zahteva je bila podana z zahtevo za denacionalizacijo in od zahteve za vračilo v naravi vlagatelji niso odstopili oziroma jo umaknili. Sklenitev poravnave se je nanašala na vračilo v obliki kapitalskega deleža in ni vsebovala izrecne odpovedi zahtevi za vračilo v naravi. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, se v presojo zakonitosti pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji v okviru postopka za izrek ničnosti ne more spuščati in prav tako tega ni moglo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je imela možnost z vsemi rednimi pravnimi sredstvi izpodbijati delno prvostopno odločbo, poseg v njeno pravnomočnost pa je strogo omejen in vezan na ozko razlago določb 267. člena ZUP/86. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo neutemeljeno pritožbo.