Jedro

Možnost hišnega pripora je odvisna od konkretnih okoliščin pri vsakem posameznem obdolžencu, predvsem od tega, ali je glede na ugotovljene okoliščine mogoče pričakovati, da bo obdolženec tak ukrep upošteval. Glede obdolženega A. A. to vsekakor ni izkazano in tudi ponovno pritožbeno izpostavljena možnost večkratnega nadzora spoštovanja ukrepa ter obdolženčeva motiviranost spoštovati tak ukrep zaradi slabega zdravstvenega stanja njegove ožje družine, ki potrebuje njegovo pomoč, nista prepričljiva razloga za drugačno sklepanje o možnosti hišnega pripora zoper obdolženega.

Ker sam potek časa ne pomeni, da bi bilo možno ali potrebno pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, pač pa je pogoj za to utemeljeno sklepanje, da bi bilo mogoče tudi s takim, milejšim ukrepom doseči zasledovani cilj, tj. preprečiti ponovitveno nevarnost, so tudi pritožbene trditve, da je pripor zoper obdolženega Primoža Potokarja nesorazmeren ukrep, ker traja že 10 mesecev in da bi že zato moral biti pripor nadomeščen s hišnim priporom, neutemeljene.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugotovilo, da so še vedno podani priporni razlogi zoper obdolžene A. A., B. B., C. C.,Č. Č. in E. E., ki so v priporu ter da so še vedno podani razlogi za ukrep hišnega pripora, ki je odrejen zoper obdolžena F. F. in G. G.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožujejo:

(-)zagovornik obdolženega A. A., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se obdolženemu namesto pripora odredi hišni pripor;

(-)zagovornik obdolženega B. B., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženega odpravi oziroma podredno, da se obdolženemu izreče milejši ukrep;

(-)zagovornik obdolženega F. F., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

(-)zagovornik obdolženega E. E., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter zaradi kršitve 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki predlaga, da se pritožbi ugodi in pripor odpravi oziroma podredno, da se obdolženemu odredi hišni pripor, ki ga bo prestajal na naslovu bivanja;

(-)zagovornik obdolženega C. C., zaradi pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zoper obdolženega pripor odpravi oziroma podredno, da se obdolženemu odredi hišni pripor, ki bi se izvajal na naslovu ... ali da se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožbe niso utemeljene.

4.Zoper obdolžence, ki so v priporu oziroma hišnem priporu, je bila obtožnica vložena zaradi utemeljenega suma več kaznivih dejanj po 205. členu KZ-1, za katero je predpisana kazen do petih (prvi in drugi odstavek 205. člena KZ-1) oziroma od enega do osmih let zapora (tretji odstavek 205. člena KZ-1).

Navedena dejanja (v zvezi z velikimi tatvinami) so podrobneje opisana tako v izreku (pravnomočnega) sklepa o uvedbi preiskave kot tudi v obtožnici, ki je bila obdolžencem in njihovim zagovornikom vročena. Ker niti v izreku sklepa o odreditvi pripora, niti v izreku sklepa o ugotovitvi obstoja pogojev za pripor očitanih kaznivih dejanj ni potrebno konkretizirati, je vztrajanje zagovornika, da obdolženiČ. Č. ne ve, kaj konkretno se mu očita, ker je izrek izpodbijanega sklepa nedoločen, nerazumno, pritožbeni očitki, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pa neutemeljeni. Ker so razlogi v zvezi z obstojem pogojev za pripor za navedenega obdolženega navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pa je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje kršitve pravice iz 29. člena URS.

Zagovornik obdolženega E. E. očita kršitev 22., 25. in 29. člena URS, ker obrambi ni bil zagotovljen dostop do spisa pod enakimi pogoji, kot jih ima nasprotna stranka (tožilstvo, ki z njim razpolaga v celoti že od prvega dne predkazenskega postopka) ter posledično zatrjuje kršitev določil ZKP. Ker kršitev ne konkretizira oziroma ne pojasni, katera jamstva poštenega postopka so mu bila kršena, oziroma do katerih listin spisa mu dostop ni bil zagotovljen pod enakimi pogoji, so v zvezi z izpodbijanim sklepom navedeni očitki preveč pavšalni, da bi bilo na njih mogoče konkretizirano odgovoriti. Ponovno pa pritožbeno sodišče izpostavlja določbo prvega odstavka 16. člena ZKP, da imata obdolženec in tožilec v kazenskem postopku položaj enakopravnih strank, kolikor ta zakon ne določa drugače. Enakopravnost strank je v tem, da imata obe stranki enake možnosti vplivanja na izid kazenskega postopka skladno s svojimi procesnimi interesi.

UTEMELJEN SUM

5.Sodišče prve stopnje je, glede na razloge v točki 4 - 35 obrazložitve, o obstoju utemeljenega suma, da naj bi obdolženi storili očitana jim kazniva dejanja, sklepalo na temelju vse zbrane dokumentaciji v predkazenskem postopku, na pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave ter vseh dokazih, na katerih le ta temelji ter na dokazih, izvedenih tekom preiskave, ki so ta sum le potrdili.

6.Zaključek, da je izkazan utemeljen sum, da so obdolženci storili na opisan način očitana jim kazniva dejanja, pritožbeno izpodbijata zagovornik obdolženega C. C. ter zagovornik obdolženega B. B.

7.V izogib obsežnemu ponavljanju že pravnomočne presoje utemeljenosti suma v predhodnih odločbah o priporu, se bo vsled pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, pritožbeno sodišče na tem mestu vsebinsko opredeljevalo le do tistih pritožbenih trditev, ki se nanašajo na okoliščine, nastale po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave ter ki ne pomenijo ponavljanje pritožbenih navedb v zvezi z obstojem pripornih razlogov, na katere je že bilo odgovorjeno v predhodnih sklepih sodišča druge stopnje, glede ostalih okoliščin pa se sklicuje na obseže razloge sodišča prve stopnje na straneh 2 - 134 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter na razloge pritožbenega sodišča, navedene v sklepu Višjega sodišče v Celju I Kp 77314/2023 z dne 6. 5. 2024.

8.Ker zagovornik obdolženega C. C. zaključek o obstoju utemeljenega suma, izpodbija z identičnimi pritožbenimi navedbami, kot jih je uveljavljal že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 17. 4. 2024, na katere je pritožbeno sodišče izčrpno odgovorilo že v sklepu z dne 6. 5. 2024, se v tokratnem sklepu do teh navedb ne bo več podrobneje opredeljevalo.

9.Zagovornik obdolženega B. B. v zvezi s presojo obstoja utemeljenega suma sodišču prve stopnje očita, da se glede te presoje nedopustno sklicuje na predhodne sklepe in predhodno podaljšanje pripora. Ker je v izpodbijanem sklepu argumentirano obrazložen obstoj utemeljenega suma za obdolženega B. B. (stran 13-14, 16-17, 18-20, 25-27, 29-30, 35-46, 57-86, 93-110), so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pripornih razlogov ni ponovno ugotavljalo, oziroma da ni ponovno preizkusilo, ali obstaja utemeljen sum v zvezi z navedenim obdolžencem. Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jo pritožba v zvezi s tem navaja (konkretno odločba II Kr 65494/2023), pa obravnava vprašanje trditvenega in dokaznega bremena tožilca pri predlogu za podaljšanje pripora in že zato z obravnavano zadevo ni primerljiva.

PONOVITVENA NEVARNOST

10.V zvezi s ponovitveno nevarnostjo je sodišče prve stopnje ponovno argumentirano obrazložilo, da pri navedenih obdolžencih obstajajo tako objektivne, kot subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo sklep o izredno visoki nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki jo je še vedno mogoče odvrniti le z odvzemom oziroma z omejitvijo prostosti. Te okoliščine je konkretiziralo na straneh 134 do 142 za vsakega obdolženca posebej.

11.Glede obdolženega C. C. so te okoliščine konkretizirane na strani 138 in 139. Ker pritožbene navedbe njegovega zagovornika tudi v tem delu (glede obstoja ponovitvene nevarnosti) predstavljajo dobesedni prepis navedb iz pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 4. 2024, se pritožbeno sodišče v zvezi z njihovo neutemeljenostjo sklicuje na razloge, ki ji je navedlo že v 12. točki obrazložitve svojega sklepa z dne 6. 5. 2024.

12.Tudi zagovornik obdolženega B. B. prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje glede objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti glede tega obdolženca ne more izpodbiti s ponavljanjem pritožbenih trditev, ki jih je pritožbeno sodišče že presojalo in jih kot neutemeljene zavrnilo v sklepu z dne 6. 5. 2024 (v 13. točki obrazložitve) in na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi v predmetnem pritožbenem preizkusu pravilnosti zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti pri navedenem obdolžencu.

13.Prav tako identične pritožbene trditve v zvezi z neobstojem ponovitvene nevarnosti, kot jih je podal že v pritožbi zoper sklep z dne 17. 4. 2024, podaja tudi zagovornik obdolženega A. A., zato se pritožbeno sodišče tudi v zvezi z njimi zgolj sklicuje na razloge v sklepu z dne 6. 5. 2024, s katerimi so le-te bile zavrnjene kot neutemeljene. Prav tako je navedenemu zagovorniku že bilo odgovorjeno na očitek o kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker po njegovi oceni premoženjska korist za očitano količino bakra ne more znašati več kot 300.000 EUR, zato se tudi v zvezi s tem očitkom pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, zapisane v sklepu pritožbenega sodišča z dne 27. 6. 2024.

NEOGIBNA POTREBNOST IN SORAZMERNOST

14.V zvezi z neogibno potrebnostjo in sorazmernostjo pripora je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obdolženih A. A., B. B., C. C., Č. Č. in E. E. pripor še vedno nujen in neogibno potreben ter sorazmeren ukrep v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode posameznika. Pri tem je v zvezi z nujnostjo in neogibno potrebnostjo tega ukrepa izpostavilo, (-) da vsak milejši ukrep terja voljo in željo obdolženca, da z očitanimi kaznivimi dejanji ne nadaljuje, tega pa obdolženci glede na vse ugotovljeno niso bili sposobni izkazati, (-) da je vsak milejši ukrep ob upoštevanju njihove izredne mobilnosti in izvrševanja kaznivih dejanj po vsej Sloveniji nezadosten, (-) da z nobenim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči cilja, saj bi se obdolženci vrnili v dosedanje življenjsko okolje, ki je očitno zelo nestimulativno ter (-) da so vsi obdolženci brez zaposlitve, brez rednih prihodkov, brez premičnega in nepremičnega premoženja in je tako utemeljeno sklepati, da si sredstva očitno pridobivajo s kriminalno dejavnostjo.

15.Na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega A. A., da ni podana sorazmernost med očitanim kaznivim dejanjem in priporom, je pritožbeno sodišče že večkrat odgovorilo, nazadnje v sklepu z dne 6. 5. 2024. Ker tokratne pritožbene navedbe ne prinašajo nič novega, kar bi lahko vplivalo na presojo pritožbenega sodišča o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega A. A., pritožbeno sodišče ponovno zavrača te pritožbene navedbe kot neutemeljene, sklicujoč se na razloge, ki jih je že izčrpno navedlo v 19. točki obrazložitve prej omenjenega sklepa. Pri tem sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da je možnost hišnega pripora odvisna od konkretnih okoliščin pri vsakem posameznem obdolžencu, predvsem od tega, ali je glede na ugotovljene okoliščine mogoče pričakovati, da bo obdolženec tak ukrep upošteval. Glede obdolženega A. A. to vsekakor ni izkazano in tudi ponovno pritožbeno izpostavljena možnost večkratnega nadzora spoštovanja ukrepa ter obdolženčeva motiviranost spoštovati tak ukrep zaradi slabega zdravstvenega stanja njegove ožje družine, ki potrebuje njegovo pomoč, nista prepričljiva razloga za drugačno sklepanje o možnosti hišnega pripora zoper obdolženega. Ko iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da obdolženca A. A. od kaznivih dejanj ni odvrnila niti pogojna obsodba, je ob ostalih navedenih razlogih zaključek sodišča prve stopnje, da varnosti premoženja in ljudi ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi, povsem na mestu. Pri tem pritožbeno izpostavljena (ne)možnost nadzora nad hišnim priporom ni odločilna, zato so pritožbeni očitki o neenakem obravnavanju obdolženca A. A. neutemeljeni, prav tako neutemeljeno pa je posledično očitana kršitev 22. člena URS. Ker sam potek časa ne pomeni, da bi bilo možno ali potrebno pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, pač pa je pogoj za to utemeljeno sklepanje, da bi bilo mogoče tudi s takim, milejšim ukrepom doseči zasledovani cilj, tj. preprečiti ponovitveno nevarnost, kot je bilo zagovorniku že pojasnjeno v sklepu pritožbenega sodišča z dne 27. 6. 2024, so tudi pritožbene trditve, da je pripor zoper obdolženega A. A. nesorazmeren ukrep, ker traja že 10 mesecev in da bi že zato moral biti pripor nadomeščen s hišnim priporom, neutemeljene.

16.Zagovornik obdolženega C. C. v pritožbi sicer izpostavlja, da je dosedanje 10-mesečno izvajanje pripora na obdolženega C. C., ki je predhodno bil kaznovan le s sankcijami opominjevalne narave, nedvomno imelo močan vzgojni vpliv in da bi ob zavedanju, da bi s kršitvijo hišnega pripora ponovno moral v pripor, gotovo spoštoval hišni pripor, vendar po oceni pritožbenega sodišča, glede na po sodišču prve stopnje ugotovljene in v 37. točki obrazložitve navedene okoliščine, ki nakazujejo na realno in konkretno ponovitveno nevarnost pri obdolženem Č. Č., zgolj čas trajanja pripora, ki naj bi nanj vplival močno vzgojno ter strah pred ponovnim priporom, ni dovolj prepričljiv razlog za sklepanje, da bi bila ponovitvena nevarnost pri tem obdolžencu preprečena že s hišnim priporom. Na pritožbene navedbe glede primerjave s soobdolženima F. F. in G. G., katerima je odrejen hišni pripor kljub temu, da se G. G. očita sodelovanje pri več kaznivih dejanjih kot obdolženemu Č. Č., pa je pritožbeno sodišče že odgovorilo v 22. točki svojega sklepa z dne 6. 5. 2024 in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na tam navedene razloge.

17.Prav tako je bilo odgovorjeno že na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega E. E. v zvezi z neogibno potrebnostjo in sorazmernostjo pripora, zato z dobesednim ponavljanjem teh pritožbenih navedb zagovornik ne more izpodbiti tudi tokrat pravilnega in ustrezno obrazloženega zaključka sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep zoper navedenega obdolženega ter da pripora pri njem ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Ker gre za ponavljanje že obravnavanih pritožbenih trditev, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na 21. točko obrazložitve sklepa z dne 6. 5. 2024. Tudi zagovornikovo mnenje, da je izkušnja s priporom na obdolženega E. E. delovala specialno preventivno, pritožbenega sodišča ne prepriča v napačnost tega zaključka prvostopnega sodišča.

18.Tudi zagovornik obdolženega B. B. s ponavljanjem istih trditev v tokratni pritožbi ne more prepričati pritožbenega sodišča, da bi zoper obdolženega B. B. hišni pripor bil zadosten ukrep, ki bi uspešno preprečil nevarnost ponovitve kaznivih dejanj in s katerim bi se lahko dosegel povsem enak nivo varstva zaščitenih dobrin, razloge za to pa je pritožbeno sodišče navedlo že v 20. točki obrazložitve sklepa z dne 6. 5. 2024.

19.Glede obdolženega F. F. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da stopnja ogrožanja premoženja oškodovancev s strani navedenega obdolženega ni podana do te mere, da bi za preprečitev novih dejanj, ob neugotovljenih kršitvah izrečenega ukrepa, bilo potrebno zoper njega odrediti pripor, da pa je vendarle še vedno nujno potreben hišni pripor, ki je glede na težo očitanih kaznivih dejanj še vedno sorazmeren ukrep.

19.Pri tem ne drži, da je večina sostorilcev v priporu, kot navaja zagovornik, saj so v priporu le tisti, za katere je na ravni utemeljenega suma izkazano, da so imeli ključno vlogo pri izvrševanju kaznivih dejanj. Tako pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe zagovornika obdolženega F. F., da ni več realne ponovitvene nevarnosti in da varovana dobrina - premoženje ljudi - ne pretehta nad pravico obdolženega Koce do popolne osebne svobode, pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je obdolženi do sedaj še nekaznovan ter da ni bil ključna oseba pri izvrševanju očitanih premoženjskih kaznivih dejanj, pa pritožbenega sodišča ne prepriča v nasprotno, saj je ob razlogih izpodbijanega sklepa, da bi se obdolženi v tem primeru vrnil v dosedanje življenjsko okolje, kjer bi imel vse pogoje za nadaljevanje izvrševanja kaznivih dejanj, še zlasti upoštevaje dejstvo, da so vsi sostorilci v sorodstvenih oziroma prijateljskih povezavah in živijo na istem območju, tudi pritožbeno sodišče prepričano, da stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, nedvomno pretehta nad njegovo pravico do popolne osebne svobode.

20.Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa po petem odstavku 402. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžni, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbe zagovornikov kot neutemeljene zavrnilo.

21.Kolikor bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila sodnih taks, bo sodne takse za zavrnitev pritožb odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 205

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.