Jedro

Jedro

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik sodil na način, ki izključuje dvom v njegovo pristranskost15. Merila za presojo nepristranskosti sodnika je ustalila tudi (ustavno)sodna praksa, iz katere izhaja, da mora stranka, ki zatrjuje izločitveni razlog, zanj navesti tudi dokaze.

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik sodil na način, ki izključuje dvom v njegovo pristranskost15. Merila za presojo nepristranskosti sodnika je ustalila tudi (ustavno)sodna praksa, iz katere izhaja, da mora stranka, ki zatrjuje izločitveni razlog, zanj navesti tudi dokaze.

V konkretni kazenski zadevi vrhovno sodišče upoštevaje navedene kriterije pritrjuje skladni in razumni presoji sodišč prve in druge stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer podana v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili (drugi in peti odstavek 41. člena ZKP) ter z očitnim namenom zavlačevanja, saj a.) je bila podana prepozno in b.) ni bila zadostno konkretizirana, kar vse je utemeljevalo odločitev sodišča po petem odstavku 42. člena ZKP. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, katera so tista dejstva in okoliščine, zaradi katerih je bil v predmetni zadevi okrnjen videz nepristranskosti sojenja ter kako se je to odrazilo navzven (v odnosu do javnosti).

V konkretni kazenski zadevi vrhovno sodišče upoštevaje navedene kriterije pritrjuje skladni in razumni presoji sodišč prve in druge stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer podana v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili (drugi in peti odstavek 41. člena ZKP) ter z očitnim namenom zavlačevanja, saj a.) je bila podana prepozno in b.) ni bila zadostno konkretizirana, kar vse je utemeljevalo odločitev sodišča po petem odstavku 42. člena ZKP. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, katera so tista dejstva in okoliščine, zaradi katerih je bil v predmetni zadevi okrnjen videz nepristranskosti sojenja ter kako se je to odrazilo navzven (v odnosu do javnosti).

Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke v kazenskem postopku s tem, da ima pri svoji obrambi neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom. Ta bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. V dosedanji praksi Ustavnega sodišča RS je že razjasnjeno, da pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Stališče, da pravica do lastne izbire zagovornika, ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutna, je zavzeto tudi v praksi ESČP. Nacionalna sodišča tako niso dolžna upoštevati obdolženčevih želja pri izbiri zagovornika, ko obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je to v interesu pravičnosti. Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.

Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke v kazenskem postopku s tem, da ima pri svoji obrambi neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom. Ta bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. V dosedanji praksi Ustavnega sodišča RS je že razjasnjeno, da pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Stališče, da pravica do lastne izbire zagovornika, ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutna, je zavzeto tudi v praksi ESČP. Nacionalna sodišča tako niso dolžna upoštevati obdolženčevih želja pri izbiri zagovornika, ko obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je to v interesu pravičnosti. Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.

V judikaturi je že zavzeto stališče, da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med na eni strani interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga za učinkovitost obdolženčeve obrambe zagotavlja njegov vpliv na izbiro zagovornika. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče po opravljenem tovrstnem tehtanju presodilo, da nujnost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti narekujejo razlogi, da: (i) se obsojencu zagotovi formalna obramba (de iure), ki je bila v tem kazenskem postopku obvezna, (ii) se mu zagotovi zagovornika, ki bo to funkcijo lahko opravljal (de facto), (iii) s tem obsojencu zagotovi pravica do učinkovite obrambe, (iv) se omogoči razumno hiter tek kazenskega postopka in se (v) ob iztekanju dopustnega časa za pripor izogne nadaljnjim preložitvam narokov. Kljub opisani reakciji prvostopenjskega sodišča za ohranitev izpolnjevanja predpisanih procesnih pogojev za nadaljevanje kazenskega postopka je: 1. imel obsojenec (še vedno) odprte možnosti za pooblastitev zagovornika po svoji izbiri, 2. moralo sodišče v tem času zaradi pravnomočne odločitve o obsojenčevi zahtevi za razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika vseeno preklicati dva naroka, 3. obsojenec svoje pravice, da si zagovornika izbere (vzame) sam, ni izkoristil. Obsojenčevi manevri glede dogovarjanja z novim izbranim zagovornikom pa so predmetni kazenski postopek, navkljub prizadevanjem sodišča prve stopnje za čimprejšnjo izvedbo (zaključnih) narokov, zavlekli za najmanj en mesec. Pri tem pa je treba upoštevati še, da gre za izjemno kompleksno in zahtevno kazensko zadevo, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje praktično zaključen ter dejstvo, da je bilo sodišče brez možnosti nadaljnjega podaljšanja pripora, saj je čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejen na dve leti, ta rok pa se je v kratkem po izreku sodbe iztekel.

V judikaturi je že zavzeto stališče, da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med na eni strani interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga za učinkovitost obdolženčeve obrambe zagotavlja njegov vpliv na izbiro zagovornika. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče po opravljenem tovrstnem tehtanju presodilo, da nujnost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti narekujejo razlogi, da: (i) se obsojencu zagotovi formalna obramba (de iure), ki je bila v tem kazenskem postopku obvezna, (ii) se mu zagotovi zagovornika, ki bo to funkcijo lahko opravljal (de facto), (iii) s tem obsojencu zagotovi pravica do učinkovite obrambe, (iv) se omogoči razumno hiter tek kazenskega postopka in se (v) ob iztekanju dopustnega časa za pripor izogne nadaljnjim preložitvam narokov. Kljub opisani reakciji prvostopenjskega sodišča za ohranitev izpolnjevanja predpisanih procesnih pogojev za nadaljevanje kazenskega postopka je: 1. imel obsojenec (še vedno) odprte možnosti za pooblastitev zagovornika po svoji izbiri, 2. moralo sodišče v tem času zaradi pravnomočne odločitve o obsojenčevi zahtevi za razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika vseeno preklicati dva naroka, 3. obsojenec svoje pravice, da si zagovornika izbere (vzame) sam, ni izkoristil. Obsojenčevi manevri glede dogovarjanja z novim izbranim zagovornikom pa so predmetni kazenski postopek, navkljub prizadevanjem sodišča prve stopnje za čimprejšnjo izvedbo (zaključnih) narokov, zavlekli za najmanj en mesec. Pri tem pa je treba upoštevati še, da gre za izjemno kompleksno in zahtevno kazensko zadevo, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje praktično zaključen ter dejstvo, da je bilo sodišče brez možnosti nadaljnjega podaljšanja pripora, saj je čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejen na dve leti, ta rok pa se je v kratkem po izreku sodbe iztekel.

Izrek

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

Obrazložitev

A.

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je s sodbo III K 9850/2015 z dne 7. 7. 2023 A. A. spoznalo za krivega izvršitve kaznivega dejanja umora po 1. točki prvega odstavka 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo kazen sedemindvajset let zapora, nato pa mu upoštevaje kot določene: kazen zapora po tej sodbi, kazen šestih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 19373/2017 z dne 4. 9. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19373/2017 z dne 22. 1. 2019 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 19373/2017 z dne 21. 5. 2020 ter v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 19373/2017 z dne 3. 12. 2021 in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19373/2017 z dne 8. 3. 2022, kazen dve leti in pet mesecev zapora na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 12195/2019 z dne 22. 11. 2021 ter kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020, pravnomočna 16. 8. 2021, izreklo enotno kazen trideset let zapora. Obsojencu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripor od dne 31. 7. 2021 od 15.31 ure dalje ter pripor po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 12195/2019 za čas od 6. 3. 2019 do 31. 7. 2021. Hkrati je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in mu odvzelo puško ADC 290 cal. 223 REM, označeno s KT št. 33 s pripadajočima nabojnikoma in naboji, označeni s KT 35 in 36, naboj, označen s KT št. 37 in prazen tulec naboja, označen s KT št. 34. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse, dolžan pa je plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovancev. Oba oškodovanca je z njunima celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 9850/2015 z dne 10. 6. 2024 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji, tako je določeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje znižalo na šestindvajset let zapora ter izrečeno enotno kazen, ob upoštevanju kot določene (le) kazni eno leto zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 3725/2019 z dne 15. 6. 2021, pravnomočno dne 16. 8. 2021, znižalo na devetindvajset let zapora. V preostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vlogo "dopolnitev pritožbenih navedb" z dne 1. 3. 2024 je s sklepom zavrglo kot prepozno.

1.Okrožno sodišče v Celju je s sodbo III K 9850/2015 z dne 7. 7. 2023 A. A. spoznalo za krivega izvršitve kaznivega dejanja umora po 1. točki prvega odstavka 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo kazen sedemindvajset let zapora, nato pa mu upoštevaje kot določene: kazen zapora po tej sodbi, kazen šestih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 19373/2017 z dne 4. 9. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19373/2017 z dne 22. 1. 2019 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 19373/2017 z dne 21. 5. 2020 ter v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 19373/2017 z dne 3. 12. 2021 in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19373/2017 z dne 8. 3. 2022, kazen dve leti in pet mesecev zapora na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 12195/2019 z dne 22. 11. 2021 ter kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020, pravnomočna 16. 8. 2021, izreklo enotno kazen trideset let zapora. Obsojencu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripor od dne 31. 7. 2021 od 15.31 ure dalje ter pripor po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 12195/2019 za čas od 6. 3. 2019 do 31. 7. 2021. Hkrati je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in mu odvzelo puško ADC 290 cal. 223 REM, označeno s KT št. 33 s pripadajočima nabojnikoma in naboji, označeni s KT 35 in 36, naboj, označen s KT št. 37 in prazen tulec naboja, označen s KT št. 34. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse, dolžan pa je plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovancev. Oba oškodovanca je z njunima celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 9850/2015 z dne 10. 6. 2024 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji, tako je določeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje znižalo na šestindvajset let zapora ter izrečeno enotno kazen, ob upoštevanju kot določene (le) kazni eno leto zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 3725/2019 z dne 15. 6. 2021, pravnomočno dne 16. 8. 2021, znižalo na devetindvajset let zapora. V preostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vlogo "dopolnitev pritožbenih navedb" z dne 1. 3. 2024 je s sklepom zavrglo kot prepozno.

2.Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila:

2.Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila:

−obsojenec iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da ga oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da spremeni pravno kvalifikacijo tako, da dejanje opredeli kot kaznivo dejanje povzročitve smrti in malomarnosti po 118. členu KZ-1 in ga po tej zakonski določbi tudi kaznuje oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugim senatom, v vsakem primeru pa, da ga oprosti plačila sodne takse in ostalih stroškov kazenskega postopka;

−obsojenec iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da ga oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da spremeni pravno kvalifikacijo tako, da dejanje opredeli kot kaznivo dejanje povzročitve smrti in malomarnosti po 118. členu KZ-1 in ga po tej zakonski določbi tudi kaznuje oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugim senatom, v vsakem primeru pa, da ga oprosti plačila sodne takse in ostalih stroškov kazenskega postopka;

−obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi utemeljenost zahteve in izda sodbo, s katero glede na naravo kršitve, ali spremeni pravnomočno odločbo, kot predlagano v pritožbi zoper sodbo, ali v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča, ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču.

−obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi utemeljenost zahteve in izda sodbo, s katero glede na naravo kršitve, ali spremeni pravnomočno odločbo, kot predlagano v pritožbi zoper sodbo, ali v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča, ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču.

Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Mnenja je, da zatrjevane kršitve niso podane. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrnilo predlog za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer in ostalih članov senata, saj je bil podan prepozno in brez predložitve dokazov. V sodbi sodišča druge stopnje so bila namreč upoštevana v (ustavno) sodni praksi izoblikovana pravila o prvinah (objektivnih in subjektivnih) nepristranskosti. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni bila uveljavljena v pritožbi, pa tudi obramba tekom postopka ni izkoristila možnosti zahtevati izločitve dokazov in ne pravice postavljati vprašanj glede ogleda kraja kaznivega dejanja. Glede zatrjevane nemožnosti obrambe z izbranim zagovornikom navaja, da je bila obramba z zagovornikom obvezna ter različnost stališč med obsojencem in po uradni dolžnosti postavljenim zagovornikom še ne pomeni neustrezne in neučinkovite obrambe, obsojenec pa si sam novega zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči v več kot mesecu dni ni izbral. Glede brezhibnosti delovanja puške sta se nižji sodišči navezali na mnenje izvedenca Tomaža Korbarja in pričo B. B.. Možnost oškodovankinega seganja po puški je bila izključena na podlagi mnenj izvedencev Korbarja in dr. Simone Šramek Zatler, ki sta ugotovila, da je bila oškodovanka ustreljena z razdalje najmanj 80 centimetrov. Preostale trditve, ki jih obramba navaja v okviru treh sklopov indicev, pa po vsebini pomenijo uveljavljaje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljene pa so tudi trditve, da manjka opredelitev do mnenja izvedenca Vojina Maštruke, da sta izvedenski deli Korbarja in dr. Šramek Zatler površni in da je bila z zavrnitvijo rekonstrukcije obsojencu kršena ustavna pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Po mnenju vrhovne državne tožilke v izpodbijani sodbi ni bil kršen kazenski zakon glede elementa zahrbtnosti in pri odločitvi o kazenski sankciji. S trditvami, da je sodišče prve stopnje skopo navedlo olajševalne in obteževalne okoliščine, pa obramba vsebinsko uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana, saj sta sodišči prve in druge stopnje obrazloženo izbrali in odmerili kazensko sankcijo.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Mnenja je, da zatrjevane kršitve niso podane. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrnilo predlog za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer in ostalih članov senata, saj je bil podan prepozno in brez predložitve dokazov. V sodbi sodišča druge stopnje so bila namreč upoštevana v (ustavno) sodni praksi izoblikovana pravila o prvinah (objektivnih in subjektivnih) nepristranskosti. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni bila uveljavljena v pritožbi, pa tudi obramba tekom postopka ni izkoristila možnosti zahtevati izločitve dokazov in ne pravice postavljati vprašanj glede ogleda kraja kaznivega dejanja. Glede zatrjevane nemožnosti obrambe z izbranim zagovornikom navaja, da je bila obramba z zagovornikom obvezna ter različnost stališč med obsojencem in po uradni dolžnosti postavljenim zagovornikom še ne pomeni neustrezne in neučinkovite obrambe, obsojenec pa si sam novega zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči v več kot mesecu dni ni izbral. Glede brezhibnosti delovanja puške sta se nižji sodišči navezali na mnenje izvedenca Tomaža Korbarja in pričo B. B.. Možnost oškodovankinega seganja po puški je bila izključena na podlagi mnenj izvedencev Korbarja in dr. Simone Šramek Zatler, ki sta ugotovila, da je bila oškodovanka ustreljena z razdalje najmanj 80 centimetrov. Preostale trditve, ki jih obramba navaja v okviru treh sklopov indicev, pa po vsebini pomenijo uveljavljaje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljene pa so tudi trditve, da manjka opredelitev do mnenja izvedenca Vojina Maštruke, da sta izvedenski deli Korbarja in dr. Šramek Zatler površni in da je bila z zavrnitvijo rekonstrukcije obsojencu kršena ustavna pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Po mnenju vrhovne državne tožilke v izpodbijani sodbi ni bil kršen kazenski zakon glede elementa zahrbtnosti in pri odločitvi o kazenski sankciji. S trditvami, da je sodišče prve stopnje skopo navedlo olajševalne in obteževalne okoliščine, pa obramba vsebinsko uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana, saj sta sodišči prve in druge stopnje obrazloženo izbrali in odmerili kazensko sankcijo.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, njegov zagovornik pa je v izjavi vztrajal pri svojih navedbah in predlogu v zahtevi.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, njegov zagovornik pa je v izjavi vztrajal pri svojih navedbah in predlogu v zahtevi.

B.

B.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Izrecno je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Ustaljeno je stališče, da v domet uveljavljanja nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP sodi tudi izpodbijanje verodostojnosti prič oziroma dokazne ocene njihove izpovedbe, zato se Vrhovno sodišče v presojo verodostojnosti prič in ocene dokazov, izvedenih v dokaznem postopku sodišča prve stopnje, ne sme spuščati. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoče preizkusiti njihovo utemeljenost. Nasprotno postopku s pritožbo se pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu eventualne kršitve ne presojajo po uradni dolžnosti. V skladu s petim odstavkom 420. člena se lahko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicuje na kršitve samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. V zvezi z neposrednim prizadevanjem zagovornika v zahtevi, da je v konkretnem primeru potrebno ukrepati po 427. členu ZKP, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pooblastilo iz 427. člena ZKP je predvideno zgolj za primer, če se Vrhovnemu sodišču ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je dopustno vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. V konkretnem primeru pa takega dvoma ni.

5.Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Izrecno je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Ustaljeno je stališče, da v domet uveljavljanja nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP sodi tudi izpodbijanje verodostojnosti prič oziroma dokazne ocene njihove izpovedbe, zato se Vrhovno sodišče v presojo verodostojnosti prič in ocene dokazov, izvedenih v dokaznem postopku sodišča prve stopnje, ne sme spuščati. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoče preizkusiti njihovo utemeljenost. Nasprotno postopku s pritožbo se pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu eventualne kršitve ne presojajo po uradni dolžnosti. V skladu s petim odstavkom 420. člena se lahko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicuje na kršitve samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. V zvezi z neposrednim prizadevanjem zagovornika v zahtevi, da je v konkretnem primeru potrebno ukrepati po 427. členu ZKP, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pooblastilo iz 427. člena ZKP je predvideno zgolj za primer, če se Vrhovnemu sodišču ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je dopustno vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. V konkretnem primeru pa takega dvoma ni.

Glede izločitve nezakonito pridobljenih dokazov

Glede izločitve nezakonito pridobljenih dokazov

6.V zahtevah uveljavljene bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve ustavnih pravic zaradi nezakonitih hišnih preiskav, nezakonitih zasegov predmetov in posegov v zasebnost, niso bile uveljavljene in tudi ne obrazložene v pritožbi, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil obsojenčev zagovornik. Izločitev nezakonito pridobljenih dokazov je zagovornik uveljavljal v vlogi z dne 1. 3. 2024 z naslovom "dopolnitev pritožbenih navedb", ki pa je bila vložena po preteku pritožbenega roka in jo je sodišče druge stopnje kot prepozno zavrglo1.

6.V zahtevah uveljavljene bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve ustavnih pravic zaradi nezakonitih hišnih preiskav, nezakonitih zasegov predmetov in posegov v zasebnost, niso bile uveljavljene in tudi ne obrazložene v pritožbi, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil obsojenčev zagovornik. Izločitev nezakonito pridobljenih dokazov je zagovornik uveljavljal v vlogi z dne 1. 3. 2024 z naslovom "dopolnitev pritožbenih navedb", ki pa je bila vložena po preteku pritožbenega roka in jo je sodišče druge stopnje kot prepozno zavrglo1.

Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Nezadostno pri tem je posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, temveč mora biti posamezna zastopana kršitev konkretizirana in ustrezno obrazložena2. Okoliščina, da višje sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne pomeni, da je s tem glede teh kršitev izpolnjena predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev. Tudi tovrstne kršitve morajo biti glede na zakonsko besedilo v pritožbi vsebinsko uveljavljene, če se želi vlagatelj nanje sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti3. V obravnavani zadevi je z vložitvijo pritožbe obsojenčevega zagovornika izpolnjen formalni pogoj, kar velja za oba vložnika. Ni pa v delu očitanih kršitev iz 8. točke 371. člena ZKP izpolnjen materialni pogoj izčrpanja pravnega sredstva.

Neupravičene so tudi navedbe zagovornika v zahtevi, da za v vlogi zavrženi kot prepozni izpostavljene kršitve ne more veljati prekluzija in mora sodišče nanje paziti po uradni dolžnosti. Pravica navajanja novih dejstev in novih dokazov v postopku s pritožbo je namreč časovno omenjena in jo smejo upravičenci v skladu s četrtim odstavkom 369. člena ZKP izkoristiti tekom odprtega roka za vložitev pritožbe. Obsojenčev zagovornik je v obravnavani zadevi z vložitvijo dodatnih pritožbenih navedb zamudil. Uzakonjena postopkovna zapoved iz četrtega odstavka 369. člena ZKP velja enako za vse novote, izjeme niso predpisane. Iz že uveljavljene sodne prakse4 in iz kazensko-procesne pravne teorije5 izhaja, da po preteku pritožbenega roka ni dopustno uveljavljati novih pritožbenih razlogov, lahko se le dopolnjuje obrazložitev pravočasno uveljavljenih pritožbenih razlogov. V obravnavani zadevi pa s pritožbo ni bilo izpodbijano opiranje sodbe na nezakonite in nedovoljene dokaze, pridobljene s kršitvijo človekovih pravic6. Zato predstavljajo navedbe obsojenčevega zagovornika v dopolnitvi pritožbe o tem, da je potrebno izločiti vse dokaze, ki so bili pridobljeni pri preiskavi prostorov na naslovu ... dne 16. 3. 2015, prvenstveno avtomatsko orožje, ki je bilo zaseženo, s katerim naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje, vsi naboji oziroma tulci, izsledki obdukcijskega zapisnika, izvedenskega mnenja dr. Šramek Zalterjeve in izvedenskega mnenja Tomaža Korbarja, ki so bila narejena na podlagi navedenih podatkov ter vse preostale dokaze, zbrane s preiskavo omenjenih prostorov, uveljavljanje novega pritožbenega razloga po preteku pritožbenega roka. To pa, kot je bilo pojasnjeno, ni dovoljeno.

Glede izločitve sodnikov porotnikov

7.S trditvami v zahtevah, da iz predmetnega sojenja neupravičeno niso bili izločeni sodniki porotniki, vložnika sodišču očitata bistveno kršitev določb postopka. Uveljavljeno kršitev utemeljujeta z navedbami, da so se v TV oddaji D. dne 10. 1. 2023 obravnavale okoliščine in dokazi, ki so bili predmet tozadevne dokazne presoje, vključno z iz spisa izločenimi nezakonitimi dokazi, ter da obramba ni imela pravice postavljati vprašanj članom senata, zlasti sodnici porotnici Mateji Kumer, o seznanitvi s tematiko te televizijske oddaje. Obsojenčev zagovornik navaja, da je okoliščina o gledanju takšne televizijske oddaje, ki pri članih sodnega senata ni bila ugotovljena, pomembna za presojo subjektivnega in objektivnega videza nepristranskega sojenja. Meni, da je bila glede na navedeno obsojencu kršena ustavno zagotovljena pravica do sodnega varstva. Obsojenec navaja, da so bile zaradi nezmožnosti postavljanja vprašanj članom senata in zavrnitve zahteve po izločitvi sodnice porotnice Mateje Kumer kršene njegove pravice do pravičnega in nepristranskega sojenja. Navedbe zahtev so neutemeljene in protispisne.

Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 2. 2023, je obsojenčev zagovornik želel vsakega posameznega člana senata vprašati, ali si je ogledal posnetek oddaje D., objavljene dne 10. 1. 2023. Navedel je, da obstaja sum, da so se člani senata seznanili z obstojem, vsebino in težo izločenega - nezakonitega dokaza v tem postopku, o katerem se je debatiralo v oddaji, in bi to utegnilo vplivati na sposobnost nepristransko soditi v tem postopku. Podrobneje svojega predloga ni mogel konkretizirati, saj bi tako sam okužil senat. Po pridobitvi izjav okrožnega državnega tožilca in pooblaščenca oškodovancev, da je vsebina iz spisa izločenih (tudi fizično7) dokazov nedostopna komurkoli in se tudi v predmetni oddaji o njej ni razpravljalo, ter po preveritvi obstoječe sodne prakse, ali se lahko člani senata vnaprej izjavljajo o nespecificiranih vprašanjih, je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 20. 2. 2023 sprejelo sklep, da se postavljanje vprašanj zagovornika članom senata v zvezi z gledanjem oddaje D. z dne 10. 1. 2023 zavrne. V razlogih za odločitev, ki so bili javno obrazloženi ter so v enakem obsegu navedeni v obrazložitvi sodbe8, se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na sodno prakso9 in določbo 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP10.

Po obrazložitvi sklepa je v nadaljevanju obsojenčev zagovornik predlagal izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer, smiselno iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP oziroma 2. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, saj da izločitveni razlog predstavlja seznanitev z nezakonitim dokazom, četudi preko medijev. V utemeljitev svojega predloga je navedel, da mu je od dne 1. 2. 2023 znano, da je ta sodnica porotnica spremljala oddajo D. z dne 10. 1. 2023 ter da obstaja nevarnost njene neobjektivne seznanitve z vsebino iz spisa izločanega nezakonitega dokaza, to je posnetka, ki ga je le nekaj meseci pred svojo smrtjo posnela oškodovanka, zaradi strahu pred obsojencem, ki naj bi bil tolikšen, da naj bi oškodovanka ta posnetek celo prenesla iz mobilnega telefona na računalnik, v posledici izločitve tega posnetka iz sodnega spisa pa je državno tožilstvo moralo iz obtožnice umakniti očitek, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje tudi iz drugih nizkotnih nagibov. V izjavi na zagovornikov predlog je okrožni državni tožilec vztrajal pri svojih prejšnjih navedbah,11 pooblaščenec oškodovancev je v spis vložil pisni odgovor12, sodnica porotnica Mateja Kumer pa je izjavila, da zagovornikovega vprašanja z dne 1. 2. 2023 po gledanju oddaje D. ni komentirala in tudi ni razpravljala o vsebini oddaje. Po pridobljenih izjavah je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer zavrže. Obrazložilo je, da: (i) gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka, (ii) zagovornik svoje zahteve ni podal takoj, ko je izvedel za razlog, ki bi lahko bil predmet izločitve sodnice porotnice, (iii) je tudi ni podal vse do 20. 2. 2023, (iv) je sodnik oziroma sodnik porotnik pri odločanju vezan na Ustavo in zakone ter na zakonito zbrano in na glavni obravnavi izvedeno dokazno gradivo, ne pa na vsebino prostega poročanja v določenih medijskih objavah. Razlogom prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče13, ki je v zvezi s prvim odločilnim dejstvom za zavrženje zahteve za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer, še dodalo, da nepravočasnost podane zahteve za njeno izločitev utemeljuje ugotovitev, da je zagovornik zahtevo za izločitev podal skoraj tri tedne po tem, ko naj bi on sam izvedel za porotničino gledanje oddaje D., v zvezi z drugim odločilnim dejstvom pa, da zagovornik ni zmogel dokaznega bremena o tem, katera vsebina te oddaje naj bi vplivala na (videz) nepristranskost(i) te sodnice porotnice.

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik sodil na način, ki izključuje dvom v njegovo pristranskost15. Merila za presojo nepristranskosti sodnika je ustalila tudi (ustavno)sodna praksa16, iz katere izhaja, da mora stranka, ki zatrjuje izločitveni razlog, zanj navesti tudi dokaze17.

V konkretni kazenski zadevi vrhovno sodišče upoštevaje navedene kriterije pritrjuje skladni in razumni presoji sodišč prve in druge stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer podana v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili (drugi in peti odstavek 41. člena ZKP) ter z očitnim namenom zavlačevanja, saj a.) je bila podana prepozno in b.) ni bila zadostno konkretizirana, kar vse je utemeljevalo odločitev sodišča po petem odstavku 42. člena ZKP. Obramba navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi konkretnimi okoliščinami in dokazi, vključno z nezakonito izločenimi, ki so se obravnavali v televizijski oddaji D. dne 10. 1. 2023 in naj bi bili predmet dokazne presoje v tej zadevi, se je seznanila (vsaj) sodnica porotnica Mateja Kumer (če ne že kar vsi člani senata), ni pojasnila, oziroma ni navedla katera so tista dejstva in okoliščine zaradi katerih je bil v predmetni zadevi okrnjen videz nepristranskosti sojenja ter kako se je to odrazilo navzven (v odnosu do javnosti). Takšnih navedb v zahtevah za varstvo zakonitosti zato ni mogoče preizkusiti.

Prav tako v obravnavanem primeru predmet obtožbe ni očitek storitve kaznivega dejanja umora iz nizkotnih nagibov (4. točka 116. člena ZKP) in se zato na glavni obravnavi tudi ni ugotavljala dokazanost tega očitka. Plastičen pregled zadeve razkrije, da je zaradi kaznivega dejanja po 4. točki 116. člena KZ-1 in tudi zaradi obravnavanega kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 tekla preiskava, v fazi katere so bili iz spisa izločeni dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi iz spisa izločenih zvočnih zapisov, ki jih je oškodovanka dne 28. 12. 2014 posnela na mobilni telefon ter jih shranila na prenosni računalnik, ter povzemajo vsebino izločenih listin, kot tudi drugi dokazi, pridobljeni na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov18. Po izločitvi dokazov in po končani preiskavi19 je bil spis skupaj s šestimi registratorji odstopljen v pristojno reševanje Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju, ki je dne 21. 12. 2020 vložilo obtožnico zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora (le) po 1. točki 116. člena KZ-1 20. Zoper navedeno obtožnico je bil vložen ugovor, ki ga je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 29. 3. 2021 zavrnil (točka I. izreka sklepa) in je s tem obtožnica postala pravnomočna, hkrati so bile z istim sklepom iz spisa izločene listine (točka II. izreka sklepa), na katerih vsebino se ne sme opirati sodna odločba.

Glede nemožnosti obrambe z izbranim zagovornikom

8.Oba vložnika sodišču očitata kršitev pravice do obrambe in kršitev pravice do proste izbire zagovornika. V bistvenem navajata, da: (i) obsojenec ni mogel dobro sodelovati z odvetnikom Dušanom Tankom, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, in (ii) obsojenec ni imel dovolj časa, da bi si lahko namesto izbranega odvetnika Michaela Rotterja v okviru brezplačne pravne pomoči izbral drugega zagovornika po lastni izbiri. Navedeno zatrjujeta za čas od podaje predloga odvetnika Rotterja za razrešitev do podaje zaključnih besed na glavni obravnavi.

9.Za presojo njunih navedb, osredotočeno na v zahtevah zatrjevani časovni okvir, so pomembna sledeča dejstva:

−obsojencu je bil s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju I Kpr 9850/2015 z dne 24. 6. 2019 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju II Ks 9850/2015 z dne 12. 7. 2019 odrejen pripor21, ki ga je obsojenec nastopil dne 31. 7. 2021 ob 15:31 uri v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje22,

−dne 4. 5. 2023 je bila preklicana za tega dne ob 9.00 uri razpisana glavna obravnava, ker je istega dne ob 8.15 uri na Okrožno sodišče v Celju poklical odvetnik Michael Rotter, ki je obsojenca zagovarjal po odločbi o brezplačni pravni pomoči Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2154/2022 z dne 7. 9. 2022 in povedal, da se nahaja na urgenci ZD Ljubljana s sumom vnetja slepiča, izvid pošlje po obravnavi24,

−dne 10. 5. 2023 sta bila zaradi pisnega opravičila odvetnika Michaela Rotterja zaradi bolezni25 preklicani glavni obravnavi, razpisani dne 15. 5. in dne 22. 5. 2023, ter je bila glavna obravnava določena poleg na datum 13. 6. 2023, ki je ostal v veljavi, še na dneve 29. 5., 5. 6., 7. 6. in 12. 6. 2023 ,

−iz zapisnika III K 9850/2015 z dne 15. 5. 2023 o seznanitvi senata s kazenskim spisom izhaja, da je obsojenčev zagovornik udeležen v velikem pripornem kazenskem procesu kot zagovornik pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, imenovan Kavaški klan, kjer so vnaprej določene glavne obravnave vse dni v tednu, razen ob ponedeljkih, zato se noben narok ne more razpisati v tej kazenski zadevi do 5. 6. 2023 ,

−odvetnik Michael Rotter je Okrožnemu sodišču poslal dne 19. 5. 2023 elektronsko sporočilo z napovedano odpovedjo pooblastila v kazenski zadevi IIII K 9850/2015 in predloženim zdravniškim potrdilom o njegovi upravičeni odsotnosti do vključno 1. 6. 2023

−ter dne 23. 5. 2023 vlogo z naslovom "odpoved pooblastila in prošnja za razrešitev kot zagovornika po Bpp", v kateri je navedel, da zaradi njegove daljše bolniške zaradi zdravstvenih razlogov in odrejenim strogim počitkom še za dva tedna, kot tudi zaradi šibkega zdravja, preobremenjenosti, prezasedenosti in nege družinskega člana odpoveduje pooblastilo za zastopanje obsojenca v predmetnem kazenskem postopku, saj je ocenil, da obsojencu ne more več zagotavljati adekvatne obrambe glede na težo očitka in obsežnost zadeve, prav tako zaradi nujnosti zadeve (upoštevaje odrejeni pripor) sodišča ne more več prositi za novo prilagajanje terminov narokov oziroma njihove nadaljnje preložitve29,

−predsednica senata je v pisnem predlogu z dne 25. 5. 2023 predsednici sodišča predlagala, da se obsojencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti, za nadaljnji potek kazenskega postopka; pojasnila je, da po opravljenih poizvedbah v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2154/2022, kjer so ji povedali, da je obsojenčev zagovornik dne 23. 5. 2023 vložil identičen predlog z datumom 18. 5. 2023, ki je bil poslan v izjavo obsojencu z možnostjo izbire novega zagovornika v roku treh dni, ugotavlja, da novi zagovornik, ki bi lahko primerno pripravil obrambo obtoženca v tako obsežni in zahtevni kazenski zadevi do določenih narokov za glavno obravnavo obsojencu ne bo postavljen; izpostavila je, da gre za nujno priporno zadevo, v kateri je zaslišalo že vse predlagane priče in sodne izvedence ter mora za odločitev o obtožbi prebrati le še prepise telefonske komunikacije med obsojencem in oškodovanko in odločiti o dokaznih predlogih, obsojencu odrejeni pripor dne 31. 7. 2021 pa lahko traja največ dve leti,

−s sklepom predsednice Okrožnega sodišča v Celju Su 11/2023 z dne 25. 5. 2023 je bil obsojencu v predmetnem kazenskem postopku po uradni dolžnosti določen odvetnik Dušan Tanko iz Celja, kar so, kot to izhaja iz obrazložitve sklepa, narekovali razlogi zakonsko določene obvezne obrambe, procesne ekonomije in zasledovanja pravice, da postopek teče razumno hitro, ter zagotavljanja pravice do učinkovite obrambe,

−- sodišče je odvetniku Dušanu Tanku dne 26. 5. 2023 poslalo vabilo na glavno obravnavo razpisano 5. 6., 7. 6. in 12. 6. 2023,

−dne 31. 5. 2023 je odvetnik Dušan Tanko zahteval kopije spisa30,

−dne 2. 6. 2023 je sodišče prejelo obsojenčev dopis, v katerem je navedel, da je po obisku odvetnika Tanka v priporu ugotovil, da se njuni mnenji glede načina obrambe razlikujeta; zaprosil je za preložitev glavne obravnave razpisane dne 5. 6. in 7. 6. 2023, da si bo lahko v tem času zagotovil zagovornika po svoji izbiri31,

−na naroku dne 5. 6. 2023 je obsojenec vztrajal pri svojih navedbah v prejšnji vlogi ter še navedel, da ne želi zavlačevati postopka, vendar da je po pogovoru s po uradni dolžnosti postavljenim zagovornikom ugotovil, da mu ne more zaupati obrambe, ker imata različni mnenji; obsojenčeva vloga z dne 2. 6. 2023 je bila izročena v izjavo odvetniku Dušanu Tanku, ki je povedal, da glede tega obsojenčevega predloga nima komentarja; na ugotovitve, da je Služba za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani obsojenca še istega dne, ko je prejela predlog odvetnika Michaela Rotterja z dne 18. 5. 2023, pozvala k izjavi o tem predlogu z navedbo pravice do izbire zagovornika, česar obsojeni do dne 25. 5. 2023 ni storil in mu je bil zaradi zakonsko predpisane obvezne obrambe postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, je obsojenec povedal, da službi za brezplačno pravno pomoč še ni sporočil, kdo izmed odvetnikov ga bo zagovarjal, saj v tem času tega še ni uspel storiti, ter da je v dogovoru z dvema zagovornikoma in bo v "par dneh" obvestil sodišče, kdo ga bo zagovarjal; zaradi ugotovitve, da si obsojenec do dne 5. 6. 2023 ni izbral zagovornika po lastni izbiri in mu je bil zaradi zagotovitve obvezne obrambe postavljen odvetnik Dušan Tanko, ki je pridobil zaprošene fotokopije spisa in obsojenca obiskal v priporu ter tako opravil vse potrebno za pripravo učinkovite obrambe obsojenca, je bila predsednici sodišča predlagana odločitev po četrtem odstavku 71. člena ZKP in za ta čas prekinjena glavna obravnava; v nadaljevanju je bilo ugotovljeno, da je predsednica sodišča s sklepom Su 11/2023 z dne 5. 6. 2023 zahtevo obsojenca za razrešitev zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti zavrnila; sklep je bil takoj vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku; obsojencu je bilo ob vročitvi sklepa pojasnjeno, da se sme zoper sklep v roku osmih dni pritožiti na Višje sodišče v Celju, o čemer se ni izjavil; zaradi nepravnomočnosti sklepa pa ta narok za glavno obravnavo ni bil opravljen ter so bili do izteka roka za pritožbo dne 13. 6. 2023 preklicani tudi vsi že razpisani naroki in določeni novi dne 19. 6., 23. 6. in 27. 6. 2023,

−obsojenec je dne 13. 6. predlagal preložitev glavne obravnave razpisane dne 19. 6. 2023 32, ki je bila iz razloga, ker še ni bilo odločeno o obsojenčevi pritožbi zoper sklep predsednice sodišča o zavrnitvi predloga za razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, dne 16. 6. 2023 preklicana33,

−Višje sodišče v Celju je s sklepom II Kp 9850/2015 z dne 19. 6. 2023 obsojenčevo pritožbo zoper sklep predsednice Okrožnega sodišča v Celju Su 11/2023 z dne 5. 6. 2023 zavrnilo kot neutemeljeno in obrazloženo pritrdilo razlogom izpodbijanega sklepa, razvidnim iz 7. točke obrazložitve, ki izkazujejo, da po uradni dolžnosti postavljen zagovornik svojo vlogo zagovornika dobro opravlja, saj si je vzel potreben čas in se pripravil na obrambo obsojenca; opozorilo je tudi na pojasnilo sodišča prve stopnje, da si obsojenec zagovornika po uradni dolžnosti ne more izbirati po lastni presoji, saj se zagovorniki po uradni dolžnosti obtožencem postavljajo z liste zagovornikov po uradni dolžnosti, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Celju, upoštevaje vrstni red njihovih priimkov,

−na glavni obravnavi dne 23. 6. 2023 je sodišče po opravljeni telefonski poizvedbi pri Službi za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi Bpp 2154/2022 prejelo informacijo, da obsojenec zaenkrat še ni sporočil imena zagovornika, ki bi ga naj sodišče postavilo, obsojenec pa je v spis vložil kopijo odgovora na njihov dopis, ki ga je preko zavoda poslal priporočeno dne 22. 6. 2023 in iz katerega izhaja, da obsojenec Službo za brezplačno pravno pomoč obvešča, da si ni uspel najti zagovornika po lastni izbiri in predlaga, da se mu dodeli zagovornik po izbiri sodišča34; obsojenec se je tega dne izrecno strinjal, da se glavna obravnava nadaljuje ob pomoči po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, odvetnika Dušana Tanka; na mnenje pooblaščenca oškodovancev, da je predlog obsojenca za postavitev drugega zagovornika (še en) manever zavlačevanja, saj njegov bivši zagovornik (to je odvetnik Michael Rotter) v drugih postopkih opravlja svojo dolžnost, čeprav je v tem postopku navajal razlog bolezni in očetovski dopust, je obsojenec odgovoril, da ne ve, kakšni so njegovi razlogi, da ga ne bo zagovarjal, in da nima namena zavlačevanja, saj ga še vedno čaka prestajanje zaporne kazni,

−na glavni obravnavi dne 27. 6. 2023 ni bilo ugodeno med narokom prejetemu predlogu obsojenca, datiranemu z dne 23. 6. 2023, za preložitev te glavne obravnave in njeno prestavitev na datum, v katerem je navedel, da je pri Službi za brezplačno pravno pomoč vložil dopis, kjer bo dobil drugega zagovornika, s katerim bo zaključil svoj postopek35, saj je, kot to izhaja iz razlogov sklepa senata, obsojenec od 18. 5. 2023 vedel, da ga ne bo zagovarjal odvetnik Michael Rotter in vse do dne 27. 6. 2023 ni navedel odvetnika po svoji izbiri, ki bi ga lahko Okrožno sodišče v Ljubljani (Služba za brezplačno pravno pomoč) postavilo za njegovega zagovornika, v dne 23. 6. 2023 na glavni obravnavi predloženi vlogi pa je navedel, naj mu ga sodišče izbere izmed odvetnikov, ki imajo izkušnje v kazenskih zadevah; po na tem naroku podanem zagovoru je obsojenec izrecno soglašal z nadaljevanjem sojenja v njegovi nenavzočnosti, saj si je želel spočiti od zadeve, navzoč pa je njegov zagovornik, odvetnik Dušan Tanko, ki mu bo povedal, kdaj bo nadaljevanje glavne obravnave, pri dokaznih predlogih, o katerih še ni bilo odločeno, pa po petminutnem zaupnem pogovoru z zagovornikom ni vztrajal;

−na zadnjem naroku dne 7. 7. 2023 so obsojenec, njegov zagovornik, okrožni državni tožilec in pooblaščenec oškodovancev podali svoje zaključne besede ter se je glavna obravnava zaključila, sodba pa je bila, ker je obsojenec povedal, da na njeno razglasitev ne bo prišel, razglašena v njegovi nenavzočnosti,

−dne 13. 7. 2023 je bila na kazenski oddelek Okrožnega sodišča v Celju prejeta36 odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2154/2022 z dne 7. 7. 2023, iz katere izhaja, da se razreši odvetnik Michael Rotter, Kersnikova ulica 9, Ljubljana, ki je bil z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2154/2022 z dne 1. 9. 2022, določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (točka I izreka) in da se namesto prej navedenega odvetnika za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči določi odvetnik Antonio Novak, Ljubljanska cesta 14, Celje (točka II izreka), ki je bil obsojencu postavljen po abecednem redu37 iz Seznama izvajalcev Bpp celjskega območnega zbora,

−dne 26. 7. 2023 je bilo iz Odvetniške pisarne Stušek d.o.o., Ljubljanska cesta 14, 3000 Celje, na elektronski naslov kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Celju poslano elektronsko sporočilo s prošnjo, da se jim na podlagi odločbe Bpp 2154/2022 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 7. 2023 posreduje zapisnik naroka z dne 7. 7. 2023 ter kopija spisa oziroma njegovo posredovanje v elektronski obliki, čemur je bilo po naslednjega dne poslanem pooblastilu obsojenca ugodeno38.

Obsojenec v zahtevi zatrjuje, da je bil prisiljen v zastopanje s strani zagovornika Tanka, s čigar načinom obrambe se ni strinjal in mu ni zaupal ter njegovi zahtevi za razrešitev tega zagovornika ni bilo ugodeno. Kljub večkratnim prošnjam in opozarjanjem mu ni bilo omogočeno zastopanje s strani drugega odvetnika, kateremu bi lahko zaupal obrambo. Nevednost sodišča, da mu je bil s strani Službe za brezplačno pravno pomoč dne 7. 7. 2023, ko je bil izveden zadnji narok, postavljen nov zagovornik, odvetnik Antonio Novak, ni opravičilo za kršenje njegovih pravic do obrambe, ko je sodišče v nasprotju z določbami 308. člena ZKP oziroma drugega odstavka 442. člena ZKP opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti njegovega takratnega zagovornika Antonia Novaka. Obsojenčev zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je bil obsojencu, ko je njegov dejanski zagovornik odvetnik Michael Rotter dne 18. 5. 2023 podal predlog za razrešitev zaradi daljše odsotnosti, po uradni dolžnosti postavljen odvetnik Dušan Tanko, s katerim obsojeni ni mogel dobro sodelovati in med njima ni bilo vzpostavljenega zaupanja. Enomesečni rok za izbiro novega zagovornika po lastni izbiri je bil prekratek. V sklepu z dne 27. 6. 2023, da se glavna obravnava ne preloži, ker je imel obsojenec dovolj časa za izbiro novega zagovornika, manjka obrazložitev okoliščin za omejitev pravice do proste izbire zagovornika. S tekom naroka dne 7. 7. 2023, na katerem so se podajale zaključne besede in je bil prisoten obsojenčev zagovornik po uradni dolžnosti, ni bil seznanjen in je sodišče, čeprav je bil s tem dnem obsojencu določen za novega zagovornika po brezplačni pravni pomoči, opravilo narok v njegovi odsotnosti. Zato vložnika uveljavljata tudi bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava v postopku, kjer je obvezna obramba, opravljena brez navzočnosti dne 7. 7. 2023 določenega zagovornika, s katerim se je obsojenec strinjal in je tudi želel, da ga zagovarja. Sodišče je tako v nasprotju z določbami 308. člena ZKP oziroma drugega odstavka 442. člena ZKP opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenčevega takratnega zagovornika Antonia Novaka, ki sploh ni vedel za tek tega naroka.

Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke v kazenskem postopku s tem, da ima pri svoji obrambi neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom. Ta bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam39. V dosedanji praksi Ustavnega sodišča RS je že razjasnjeno, da pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik40. Stališče, da pravica do lastne izbire zagovornika, ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutna, je zavzeto tudi v praksi ESČP. Nacionalna sodišča tako niso dolžna upoštevati obdolženčevih želja pri izbiri zagovornika, ko obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je to v interesu pravičnosti41. Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera42.

V judikaturi43 je že zavzeto stališče, da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med na eni strani interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga za učinkovitost obdolženčeve obrambe zagotavlja njegov vpliv na izbiro zagovornika. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče po opravljenem tovrstnem tehtanju presodilo, da nujnost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti narekujejo razlogi, da: (i) se obsojencu zagotovi formalna obramba (de iure), ki je bila v tem kazenskem postopku obvezna, (ii) se mu zagotovi zagovornika, ki bo to funkcijo lahko opravljal (de facto)

), (iii) s tem obsojencu zagotovi pravica do učinkovite obrambe, (iv) se omogoči razumno hiter tek kazenskega postopka in se (v) ob iztekanju dopustnega časa za pripor izogne nadaljnjim preložitvam narokov. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, je bil na predlog predsednice senata sodišča prve stopnje zaradi okoliščin, da po odpovedanem pooblastilu odvetnika Rotterja za zastopanje in po preteku tridnevnega roka za pooblastitev novega zagovornika obsojenec Službi za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani ni sporočil drugega zagovornika, in je bila realno vprašljiva pravočasna dodelitev novega zagovornika, obsojencu postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Nespregledljivo pa je tudi, da je kljub opisani reakciji prvostopenjskega sodišča za ohranitev izpolnjevanja predpisanih procesnih pogojev za nadaljevanje kazenskega postopka: 1. imel obsojenec (še vedno) odprte možnosti za pooblastitev zagovornika po svoji izbiri, 2. da je moralo sodišče v tem času zaradi pravnomočne odločitve o obsojenčevi zahtevi za razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika vseeno preklicati dva naroka, 3. obsojenec svoje pravice, da si zagovornika izbere (vzame) sam, ni izkoristil ter je mesec dni po odpovedi pooblastila bivšega zagovornika izrecno soglašal, da mu ga določi pristojni organ za brezplačno pravno pomoč. Novi zagovornik tako obsojencu ni bil določen po njegovi lastni izbiri oziroma želji, ampak na podlagi vnaprej določenega abecednega vrstnega reda s Seznama izvajalcev brezplačne pravne pomoči pristojnega območnega zbora. Obsojenčevi manevri glede dogovarjanja z novim izbranim zagovornikom pa so predmetni kazenski postopek, navkljub prizadevanjem sodišča prve stopnje za čimprejšnjo izvedbo (zaključnih) narokov, zavlekli za najmanj en mesec. Pri tem pa treba upoštevati še, da gre za izjemno kompleksno in zahtevno kazensko zadevo, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje praktično zaključen ter dejstvo, da je bilo sodišče brez možnosti nadaljnjega podaljšanja pripora, saj je čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejen na dve leti, ta rok pa se je v kratkem po izreku sodbe iztekel.

13.Vrhovno sodišče pritrjuje razumni in s sodno prakso skladni presoji sodišč prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru interes pravičnosti utemeljeval omejitev obsojenčeve pravice do lastne izbire zagovornika44. S postavitvijo zagovornika po uradni dolžnosti, ki je bila nujna zaradi zagotovitve obsojenčeve formalne obrambe, saj ni (več) imel zagovornika po pooblastilu in je tudi že potekel (glede na naravo predmetnega postopka, ki je zaradi dejstva, da je bil obsojenec v priporu, zahteval takojšnje postopanje) razumen rok za prosto izbiro drugega zagovornika, hkrati pa potrebna tudi zato, da se sodišče izogne nadaljnjim preložitvam narokov ter zagotovi dokončanje postopka v skladu s temeljnimi načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka. S takim ravnanjem sodišča ni bilo nesorazmerno poseženo v obsojenčevo pravico do lastne izbire zagovornika in tudi ni bila kršena njegova pravica do obrambe. Od postavitve zagovornika po uradni dolžnosti je bil na glavni obravnavi ves čas navzoč odvetnik Dušan Tanko, tudi na zadnjem naroku. S tem je bilo zadoščeno za konkretni postopek predpisani obvezni obrambi z zagovornikom, kot tudi je bila izpolnjena procesna zapoved iz drugega odstavka 68. člena ZKP.

14.Nadaljnje trditve, da med obsojencem in po uradni dolžnosti postavljenim zagovornikom ni bilo zaupnega odnosa, vložnika zatrjujeta z okoliščinami, da zaradi razlikovanj v njunem mnenju glede obrambe nista mogla sodelovati. V sodni praksi je že sprejeto stališče45, da je sodišče dolžno reagirati na neučinkovitost obrambe s postavljenim zagovornikom le, če je ta očitna ali pa je bilo o neučinkovitosti strokovne pomoči postavljenega zagovornika (obveščeno) na kakšen drug način. Takšnih okoliščin pa, razen neobrazloženega nestrinjanja s po uradni dolžnosti postavljenim zagovornikom, vložnika v zahtevah ne navajata. Relevantnih dejstev, ki bi utemeljevala trditvi vložnikov o nezaupnem odnosu med obsojencem in po uradni dolžnosti postavljenim zagovornikom odvetnikom Dušan Tankom oziroma o razhajanjih v njunem mnenju, v predmetnem primeru ni. Zagovornik, ki je obsojenca takrat zagovarjal na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, odvetnik Michael Rotter pa je v več vlogah navajal, da obsojencu zaradi zlasti dalj časa trajajočih zdravstvenih težav ne more nuditi ustrezne obrambe, zaradi česar je obsojencu tudi preklical pooblastilo za zagovarjanje v tem postopku. Sicer pa je odvetnik Michael Rotter že od 4. 5. 2023, ko se je opravičil zaradi bolezni, obsojencu obrambo zagotavljal le formalno, ne pa tudi dejansko, saj so bili razpisani naroki glavne obravnave zaradi njegove bolniške odsotnosti v tem času preklicani.

Glede prvega, drugega in tretjega sklopa indicev

15.Obsojenčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V izpodbijani sodbi prepozna (tipični) primer t.i. indične sodbe. Navaja, da dogajanja kritičnega dne neposredno ne more razkriti noben dokaz. V bistvenem trdi, da se je o obsojenčevi namerni ustrelitvi oškodovanke sklepalo na podlagi indicev, da: 1. je puška delovala brezhibno in je obsojeni kritičnega dni ni čistil in skušal odpraviti zastojev, 2. ni mogoče, da se je oškodovanka nagnila proti obsojencu in potegnila za puško ter da je bil strel načrten zaradi tehničnih karakteristik, kota strela, vstopne ter izstopne rane in drugih ugotovitev izvedenca, ki je naredil simulacijo strela, 3. je obsojenčev zagovor neprepričljiv, nejasen in v nasprotju s samim seboj. Zatrjuje, da je dokazno sklepanje o posameznih indicih in pravno odločilnih dejstvih v nasprotju z materialnimi dokazi oziroma so zaključki v nasprotju sami s seboj. S trditvami, da je bil kršen drugi odstavek 355. člena ZKP, uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjuje, da je izkazan precejšen dvom v resničnosti odločilnih dejstev, na katerih izpodbijana sodba gradi zaključke o obstoju zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ter je potrebno ukrepati po 427. členu ZKP. Obsojenec v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo vse pravne določbe, saj se ni prepričalo o njegovi krivdi in ga je obsodilo brez ključnih dokazov.

16.V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju dokaznega standarda, vključno z dokaznim standardom gotovosti, zahtevanim za obsodbo, za pravno vprašanje46. Vrhovno sodišče kršitev domneve nedolžnosti presoja skozi razloge pravnomočne sodbe. Dolžno je, brez poseganja v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, preveriti, ali iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja razlikovanje med verjetnostjo krivde (ki za obsodbo ne more zadoščati) in prepričanostjo v krivdo (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki dopušča izrek obsodilne sodbe47. Preizkusiti torej mora, ali je morda sodišče pri odločanju o obstoju odločilnih dejstev prišlo v kakšno spoznavno stisko, ki bi narekovala uporabo načela in dubio pro reo. Navkljub prosti presoji izvedenih dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) mora sodišče, kadar je v dvomu glede krivde, izreči oprostilno sodbo. Načelo v dvomu v korist obdolženca je tako nerazdružljivo povezano z domnevo nedolžnosti, saj sodišču omogoča odločitev v primerih nerazjasnjenega dejanskega stanja. V teoriji in praksi velja stališče48, da sodba sprejeta na podlagi indicev, to je dejstev, ki na podlagi logičnega sklepanja (lahko) kažejo na obstoj odločilnih dejstev, sama po sebi ne predstavlja kršitve domneve nedolžnosti, če je domneva nedolžnosti ovržena z razlogi sodbe, ki ustrezajo standardu za obsodilno sodbo. Za dopustnost izreka obsodilne sodbe na podlagi indicev mora iti za tak niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi moč z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje49. Bistveno pri vrednotenju dokazne moči indicev je najprej prepoznava dokazne moči in spoznavnega prispevka vsakega posameznega indica, nato pa opredelitev glede njihove skupne dokazne vrednosti. Rezultat tega skupnega vrednotenja indicev mora biti skladen s pravilnim razumevanjem pravila in dubio pro reo in v obrazložitvi odražati prepričanje, da sodba ustreza obravnavanemu historičnemu dogodku. V razlogih sodbe mora biti prepoznana podlaga za preskok od verjetnosti krivde k prepričanju o krivdi50.

17.Kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe je sodišče prve stopnje pri dokaznem sklepanju o obstoju odločilnih dejstev, ki tvorijo vsebino kazenskopravnega očitka obsojencu, razpolagalo z naborom indicev, katerih dokazno moč je temeljito ovrednotilo v obširnih razlogih sodbe, v katerih se je opredelilo do njihovega posamičnega in skupnega spoznavnega prispevka, tudi v luči s strani obrambe ponujenih mogočih (več različnih) potekov dogodka. Na podlagi tako opravljene dokazne ocene indicev je presodilo, da sestavljajo sklenjen krog, kjer indici onkraj razumnega dvoma kažejo na obsojenčevo krivdo. Razlogi sodišča prve stopnje so korektni, razumni in prepričljivi ter ne izkazujejo, da je sodišče pri odločitvi zašlo v položaj in dubio pro reo, in tudi ne, da je odločalo mimo domneve nedolžnosti. V celoti jim je v pritožbenem postopku pritrdilo sodišče druge stopnje51, ki je še dodalo, da je niz dokaznih virov, s katerim je razpolagalo sodišče prve stopnje, in izveden obsežen dokazni postopek na stopnji prepričanja o krivdi ovrgel obsojenčeva zagovorna zatrjevanja, da je C. C. ustrelil po nesreči. Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidna dokazna ocena, ki povsem ustreza zahtevi iz drugega odstavka 355. člena ZKP. Nasprotno trditvam v zahtevah pri takšni dokazni oceni ni zaznati, da bi sodišče posamezne indice ocenjevalo v škodo obsojenca na podlagi vnaprejšnjega prepričanja o obsojenčevi krivdi, niti ni prepoznati t.i. krožnega sklepanja.

18.Po navedenem so brezuspešne trditve zahteve, s katerimi poskuša obsojenčev zagovornik vnesti dvom v resničnost pravnomočno ugotovljenih indičnih dejstev. Izrek sodbe sodišča prve stopnje, da je v času strela uporabljeno orožje delovalo brezhibno, je skladen z njenimi obširnimi razlogi52, katerim je v celoti sledilo tudi sodišče druge stopnje53. Slednje se je opredelilo tudi do pritožbene graje o (ne)ustrezni strokovni usposobljenosti izvedenca Tomaža Korbarja, za katerega je pojasnilo, da je sodni izvedenec za forenzično-kriminalistično tehnične preiskave, specializiran za podpodročji tako balistike in rekonstrukcije streljanja kakor za preiskave orožja. Zato so vložnikova ponovna tosmerna izvajanja v zahtevi neupravičena. Izvedenec puškar pa v predmetnem postopku ni bilo nikoli predlagan.

Očitkom zahteve, da je sodišče na 42. strani izpodbijane sodbe potrjevalo eno dejstvo z drugim ter da vsako od teh dejstev ni samo zase izkazano, ne gre pritrditi. Na zadevni strani sodbe je prvostopenjsko sodišče navedlo razloge, na podlagi katerih se je prepričalo, da je obsojenec pred strelom namenoma izključil ročno varovalko sprožitve, kar mu je omogočalo, da je kasneje tudi streljal, ko je že pred tem zanesljivo in ločeno ugotovilo, da obsojenec kritičnega dne puške ni repetiral (25. točka obrazložitve). Posebej je sodišče v razlogih sodbe tudi opisalo orožje, s katerim je bilo kritičnega dne streljano, in pojasnilo način njegovega delovanja54. Pri tem je izhajalo iz poročila o preiskavi z mnenjem NFL z dne 14. 4. 201555, da gre za polavtomatsko puško, ki se po vsakem strelu avtomatsko napolni, vendar se lahko z enkratnim potegom na sprožilec izstreli le en naboj, ter da aktivirana ročna varovalka mehansko blokira sprožilec orožja, vendar omogoča repetiranje zaklepa.

19.Prizadevanje obsojenčevega zagovornika, da bi z navedbami (v okviru drugega sklopa indicev), da je s tem, ko na 25. strani pove, da je bil strel izstreljen na višini nad rameni oškodovanke, na 33. strani pa, da je strel potekal od zgoraj navzdol, izvedenka pa je ugotovila, da je strel potekal skoraj vodoravno, izpodbijana sodba v nasprotju sama s seboj, je neutemeljeno. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja56, da zagovornik ne razume in ne loči: (1) poteka vstopne strelne linije57 pod naklonom pribl. 6,1 stopinj navzdol, pri čemer se je puška v trenutku strela nahajala med 91,3 in 105,1 cm od tal, kar je nad oškodovankinimi rameni, (2) poteka strelnega kanala58 v telesu, ki je bil skoraj vodoraven (zaradi zadetja lopatice se je odklonil za en centimeter navzgor in je bila vstopna rana na 143 cm višine oškodovanke, izstopna pa na 144 - 147 glede na višino pokojne). Še z drugimi besedami je višje sodišče obrazložilo, da je izvedenka sodnomedicinske stroke večkrat pojasnila, da gibanje projektila v telesu ni premočrtno nadaljevanje prejšnje strelne linije.

20.Nasprotno trditvam zagovornika v zahtevi so bile okoliščine glede najdenih karakterističnih delcev (z enako tripartitno sestavo), ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem, na desni roki oškodovanke pravnomočno ugotovljene59. Tako so povsem neutemeljene navedbe vložnika, da gre za t.i. kronski dokaz, ki kaže, da obsojenec očitanega dejanja ni mogel storiti na zatrjevani način. Kolikor se vložnik s pravnomočno ugotovljenim ne strinja, pa s tem ne uveljavljanja nobenega za vložitev tega izrednega pravnega sredstva dopustnih razlogov.

21.Tudi z navedbami, ki jih v zahtevi zatrjuje v okviru tretjega sklopa indicev, obsojenčev zagovornik ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je dosledno preverilo vse različice poteka dogodka, s katerimi se je zagovarjal obsojenec60 in katerim skupni imenovalec je bilo zatrjevanje, da je šlo za nesrečo. Pri zatrjevanju (tragične) nesreče obsojenec in njegov zagovornik neutemeljeno vztrajata tudi v vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti. Obsojenčeve trditve v zagovoru, da je šlo za nesrečo in da se spomni oškodovankinega prijemanja puške, tik pred koncem glavne obravnave v dopolnitvi zagovora, da je puška imela zastoje in jo je takrat repetiral, ter v zaključni besedi, da je čistil na kavču zloženo orožje in se je metek izstrelil iz puške, so bile prepričljivo ovržene. Sodišče prve stopnje se pri zaključku, da je obsojenec usodnega večera rokoval s puško z načrtnim namenom, da oškodovanki zahrbtno odvzame življenje, ni znašlo v nobeni spoznavni stiski, ki bi od njega zahtevala uporabo načela "in dubio pro reo". Sodišče se je o obsojenčevi krivdi prepričalo na podlagi zbranega dokaznega materiala v obširno izvedenegem dokaznem postopku61

. Dokazna ocena je jasna, razumljiva in prepričljiva ter v bistvenem podprta z ugotovljenimi dejstvi. Podprlo jo je tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (točki 36 in 37) navedlo tehtne razloge, da je obsojenec ravnal z direktnim (obarvanim) naklepom (dolus coloratus), pri čemer je dejanje izvršil na zahrbten način. Tem razlogom je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točke 88 do 95 obrazložitve). Odločilna dejstva, to so (poleg dejstev, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja) tudi dejstva, na katerih temelji obsojenčeva kazenska odgovornost za izvršena kazniva dejanja, tako v obrazložitvi pravnomočne sodbe niso izostala, zato zatrjevana kršitev tudi v tem delu ni podana. Nestrinjanje z odločitvijo sodišča, pa kot rečeno predstavlja le uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Neutemeljeno in protispisno obsojenčev zagovornik izpodbijani sodbi očita umanjkanje opredelitve do izvedenskega mnenja Vojina Maštruke, ki ga je v okviru njegovega zagovora predložil obsojenec. Sodišče prve stopnje se je do predloženega izvedenskega mnenja in zaključka s strani obrambe angažiranega izvedenca obsežno (na treh straneh) opredelilo v 29. točki obrazložitve sodbe, kjer je odgovorilo na vse njegove navedbe v mnenju ter po vsem obrazloženem v citirani točki sodbe kot strokovno prepričljivi, popolni in pravilni sprejelo mnenji in ugotovitve izvedencev doc. dr. Simone Šramek Zatler in Tomaža Korbarja, v katerih pravilnost sodišče ni podvomilo. Pri tem je še pojasnilo, da sta imenovana izvedenca sodnomedicinske in balistične stroke povsem skladno podala mnenji in njune ugotovitve, ki temeljijo na opravljenih natančnih izmerah pri ogledu kraja dejanja⁶², obdukciji⁶³ in nato primerjalnih testih, ter sta oba sodelovala tudi pri skupni rekonstrukciji⁶⁴, kjer so bili upoštevani vsi objektivni podatki. Da prvostopenjsko sodišče izvedenskega mnenja Vojina Maštruke ni spregledalo in se je do njega vsebinsko opredelilo, je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje (točke 70 do 72 obrazložitve). S trditvami, da izvedensko mnenje Vojina Maštruke nasprotuje izvedenskemu mnenju izvedenca Korbarja, pa vložnik ne uveljavlja v zahtevi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ampak razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Z nadaljnjimi trditvam obeh zahtev, da: (i) so priče izpovedovale drugače, (ii) so se težave pojavljale, ko se je puška prožila zelo hitro, (iii) je imela priča B. B. do obsojenca odklonilen odnos in je želela prikriti dejstvo, zaradi katerega je bila puška na popravilu, (iv) se izvedenka Šramek Zalter ni mogla natančno opredeliti do oddaljenosti oškodovanke od ustja cevi, (v) so priče izpovedovale, da je oškodovanka na strelišču velikokrat cufala za orožje, (vi) obsojenec ni vedel, da bo oškodovanka prišla v sobo, (vii) je bil obsojenec takrat v šoku in se ne spomni točno, kaj se je zgodilo, (viii) dejstvo, da je obsojenec prekršil številna pravila varnega rokovanja z orožjem, ne pomeni, da je želel pokojno umoriti, in tudi je nelogičen očitek, da naj bi obsojenec zavestno prekršil ta pravila, ker je bil vesten rokovanja z orožjem, (ix) je obsojenec dopustil tudi možnost, da je kritičnega dne čistil orožje, (x) če orožje ne bi bilo uperjeno v oškodovanko, do nesreče ne bi prišlo, (xi) je bila smrt posledica naključja in oškodovanka ne bi umrla, če ne bi zaradi preloma strela v notranjosti njenega telesa nastopila takojšnja smrt, (xii) četudi je oškodovanka zaupala obsojencu, se ne bi prostovoljno usedla pred vanjo uperjeno puško in ni logično, da bi pri tem bila tiho oziroma ne poskušala na kakšen način vzbuditi pozornosti v hiši prisotnih staršev, (xiii) sta oškodovankina starša izpovedovala manj verodostojno kot v času dogodka, ko je bil njun spomin bolj svež, in so pravilni opisi v uradnih zaznamkih, (xiv) je lahko z orožjem, ko ni bilo zavarovano, rokovala nepooblaščena oseba, (xv) so dokazi fiktivno ustvarjeni z zasliševanjem prič, (xvi) je sporno oziroma neverodostojno balistično mnenje Tomaža Korbarja z dne 14. 4. 2015, saj je izdelano na podlagi neprimerno zavarovanega orožja in brez ustreznega znanja izvedenca o delovanju orožja, (xvii) neskladje izvedenskih mnenj kaže na pomanjkljivo opravljeno delo, (xviii) je pri izvedbi "rekonstrukcije" šlo za prikaz izvedbe že vnaprej postavljene hipoteze, katero so s površno opravljenim delom želeli potrditi, (xix) izvedensko mnenje Vojina Maštruke spremeni "že ugotovljena dejstva", (xx) je sodišče selektivno izbiralo dokaze, na katere se je oprlo v sodbi, ter ostalimi navedbami (obsojenčev zagovornik v točkah od 66 do 133 zahteve in obsojenec v točkah 4 in 5 zahteve), vložnika izražata svoje nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem in osnovano na teh navedbah ponujata drugačno presojo zbranega dokaznega gradiva. Tako pod videzom zatrjevanih bistvenih kršitev kazenskega procesa uveljavljata razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Glede kršitve kazenskega zakona

Obsojenčev zagovornik v zahtevi izpodbija element zahrbtnosti izvršitve kaznivega dejanja. S tem smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki pa ni podana. Sodišče prve stopnje se je do načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja umora, to je na zahrbten način, obširno opredelilo v 37. točki obrazložitve sodbe. Pri tem je upoštevalo tako subjektivne elemente, ki se odražajo v posebni zavržnosti nagibov, kot tudi objektivne elemente tega izvršitvenega načina, ki se kažejo v tem, da storilec vzame življenje žrtvi brez njenega zaznavanja ali pa z zlorabo njunega zaupnega razmerja. Tem elementom, ki so v prvostopenjski sodbi utemeljeni v okoliščinah, da je obsojenec pripravil načrt, kako manipulirati z domnevno okvarjeno puško, oškodovanka pa glede na njegova prikazovanja okvare in siceršnjo previdnost z orožjem ni mogla zaznati obsojenčevega delovanja, to je, da je puško kot sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja pripravil za smrtonosni strel, še posebej v lastnem domu, kjer se človek počuti najbolj varno in zaščiteno. Presoji nižjega sodišča da C. C. napada na njeno življenje ni pričakovala, je pritrdilo tudi višje sodišče⁶⁵. Pri tem je še dodalo, da je objektivna sestavina zahrbtnosti neločljivo vsebinsko povezana s subjektivno, v okviru katere je obsojenec zlorabil zaupanje oškodovanke kot partnerice, ki se je v navzočnosti oziroma v odnosu z obsojenim počutila do te mere varna, da ni pričakovala napada na življenje.

V teoriji in v sodni praksi je ustaljeno stališče, da kaznivo dejanje umora na zahrbten način stori, kdor zlorabi zaupanje žrtve in dejanje izvrši tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva. Iz kazenske materialnopravne teorije⁶⁶ izhaja, da gre pri zahrbtnosti za storilčevo posebno zlorabo zaupanja žrtve, njene posebne nebogljenosti in z njo povezane objektivne izročenosti storilcu. Žrtev napada se v družbi storilca počuti poudarjeno varno, napada na svoje življenje ne pričakuje oziroma je pred njegovim napadom povsem nemočna. Primerom, v katerih je Vrhovno sodišče v dosedanji praksi zaznalo elemente umora na zahrbten način⁶⁷, je skupno: (i) odnos zaupanja med oškodovancem in storilcem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja, (ii) dogodek v zasebnem prostoru, v katerem sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo oškodovanca ali storilca, (iii) prostorsko in časovno neločljiva povezanost zahrbtnosti z napadom ter zavedanje oškodovancev o prisotnosti storilcev v času napada⁶⁸.

Okoliščine, s katerimi je v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe konkretizirano, da je obsojenec umoril oškodovanko z odvzemom življenja na zahrbten način, so povsem skladne s pri tej pravni kvalifikaciji bistvenimi povzetimi okoliščinami. Oškodovanka je v času storitve kaznivega dejanja obsojencu zaupala kot partnerju in se je ob njem, ko je, glede na njegovo poznavanje in izkušnje z orožjem ter siceršnjo previdnost, rokoval z orožjem, počutila varno, obsojenec pa je to zlorabil in ji v domači dnevni sobi pod pretvezo varnega rokovanja z orožjem (odpravljanja napake na puški) ter ob predhodno izključenem varovalu pred nenamerno sprožitvijo puške, ne sluteči, da ji streže po življenju, zadal smrtni strel. Navedbe obsojenčevega zagovornika v zahtevi, s katerimi izpodbija izvršitev umora z zavržnimi nagibi, pa so brezpredmetne, saj je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 1. točki 116. KZ-1.

Razlogi drugostopenjske sodbe

Obsojenčev zagovornik v zahtevi zatrjuje (4. poglavje, točka 116), da "vse navedeno zgoraj" v sodbi višjega sodišča ni bilo ustrezno obravnavano ter da pogreša odgovor (opredelitev) na pritožbeno izpostavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da je bila obsojencu ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva, zagotovljena le pro forma. S tosmernimi izvajanji vložnik smiselno uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, a neupravičeno. Po določbi citiranega člena mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče je dolžno presoditi in obrazložiti pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni pa dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe ter na navedbe, ki niso relevantne ali so očitno neutemeljene⁶⁹. Tozadevno se je sodišče druge stopnje izrecno in poglobljeno opredelilo do vseh v pritožbi zatrjevanih kršitev, kar vse izhaja iz izčrpnih in podrobnih razlogov sodbe, kot tudi je opravilo presojo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti⁷⁰. Če se vložniki ne strinjajo z vsebino razlogov pritožbenega sodišča, pa s tem ne uveljavljajo katerega od dopustnih razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

Glede kazenske sankcije

Končno obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v delu izrečene kazenske sankcije izpodbijani sodbi očita kršitev 49. člena KZ-1 in 5. točke 372. člena ZKP. Trdi, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe skopo naštelo olajševalne in obteževalne okoliščine ter da ni upoštevalo načela individualizacije pri odmeri kazni.

Odločbo o kazni je dovoljeno izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, če je sodišče z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP), ali če je kazen odmerilo arbitrarno in tako prekršilo načeli enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Če je sodišče v mejah zakonsko predpisanega okvirja izreklo kazen, ki ni primerna po višini glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč za izpodbojni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti⁷¹.

S trditvijo, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo temeljnega načela individualizacije, vložnik posplošeno uveljavlja izpodbojni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Preostale navedbe, da je šlo za nesrečen primer, v okviru katerega obsojenec ni imel namena in naklepa oškodovanke načrtno, še manj zahrbtno umoriti, ter da je kazen prestroga, nerazumna in v nasprotju s sodno prakso v tovrstnih primerih, ko pride do povzročitve smrti iz malomarnosti oziroma smrti osebe, ki ni posledica vnaprej načrtovanega in zasnovanega umora, pa sodijo v polje izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane in da sta bili zahtevi v precejšnjem delu vložena iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, deloma pa tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena zavrnilo.

Glede na osebne podatke, ki so razvidni iz izreka in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter dejstva, da se obsojenec nahaja na prestajanju dolgoletne zaporne kazni, pred tem pa je bil že dlje časa v priporu in ni prejemal nobenih prihodkov ter tudi ni imel nobenega premoženja, saj je bil nad njegovi premoženjem uveden postopek osebnega stečaja, ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Točka I izreka in točka 102 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

2Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2011, I Ips 35068/2011 z dne 22. 5. 2015, I Ips 43646/2015 z dne 4. 6. 2020, I Ips 23520/2020 z dne 16. 9. 2021 in številne druge.

3Tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 30738/2013 z dne 25. 2. 2021 in I Ips 66402/2019 z dne 11. 4. 2024.

4Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2010, I Ips 26/2011 z dne 24. 11. 2011 in I Ips 6400/2015-69 z dne 8. 9. 2016.

5Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 770.

6Op. kot pod op. 3.

7Gl. sklepe III Kp 9850/2015 z dne 22. 10. 2019, I Kpr 9850/2015 z dne 6. 1. 2020 in III K 9850/2015 z dne 1. 9. 2021.

8Točka 4 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

9Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII R 8/2022 z dne 17. 5. 2022.

10Sodnik ali sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa (83. člen ZKP), razen če vsebina dokaza ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev.

11List št. 1977 spisa zadaj.

12List. št. št. 1978 spisa.

13Točke 15 do 19 obrazložitve drugostopenjske sodbe.

14

Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 98.

Odločba v zadevi De Cubber v. Belgija, Eur. Court H.R., 26. 10. 1984, Series A no.86, povzeto po primeru Piersack v. Belgija.

Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-445/18-13 z dne 14. 10. 2021.

Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-429/18, Up-1026/18 z dne 12. 5. 2022.

List. št. od 1.157 do 1.166 spisa.

List. št. 1.255 spisa.

List. št. 1.304 spisa.

Obsojenec se je takrat nahajal v priporu v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 12195/2019, in sicer od dne 6. 3. 2019 dalje.

List. št. 1.416 spisa.

List. št. 1.646 in 1.647 spisa.

List. št. 2.104 spisa.

List. št. 2.106 spisa.

List. št. 2.107 spisa.

List. št. 2.114 spisa.

List. št. 2.116 spisa.

List. št. 2.119 spisa.

List. št. 2.124 spisa.

List. št. 2.125 do 2.126 spisa.

List. št. 2.139 spisa.

List. št. 2.142 spisa.

List. št. 2.157 spisa.

List. št. 2.163 spisa.

List. št. 2.197 spisa.

List. št. 2.198 spisa, 10. točka.

List. št. 2.216 spisa.

Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 (točka 5 obrazložitve) in odločba U-I-204/99 z dne 12. 12. 2002 (točka 14 obrazložitve).

Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 (točka 5 obrazložitve) in sklep Up-46/98 z dne 26. 5. 2000 (točka 4 obrazložitve).

Nosilni primer je sodba v zadevi Croissant proti Nemčiji z dne 25. 9. 1992 (št. 13611/88), nadaljnja ustaljena praksa je povzeta primeroma v zadevi Dvorski proti Hrvaški z dne 20. 10. 2015 (št. 25703/11) v točki 79 obrazložitve sodbe.

Prim. sodba v zadevi Croissant proti Nemčija (točka 28 obrazložitve) in sodba v zadevi Karpyuk in drugi proti Ukrajini z dne 6. 10. 2015 (št. 30582/04 in 32152/04, točka 144 obrazložitve).

Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 143/2009 z dne 14. 1. 2010 in I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020.

Točki 30 in 31 obrazložitve sodbe višjega sodišča.

Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008.

Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 48043/2016 z dne 7. 11. 2019.

Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022; prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS Ips 3466/2018 z dne 6. 2. 2025.

Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 2457/2010-1438 z dne 1. 10. 2014 in I Ips 109/2009 z dne 21. 5. 2009.

Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022.

Op. kot pod op. 37.

Točka 35 obrazložitve drugostopenjske sodbe.

Točke od 23 do 25 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

Točke od 40 do 45 obrazložitve drugostopenjske sodbe.

Točka 18 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

List. št. 235 spisa.

Točka 54 obrazložitve drugostopenjske sodbe.

Str. 25 in 33 sodbe sodišča prve stopnje.

Str. 27 do 29 sodbe sodišča prve stopnje.

Točki 45 in 46 obrazložitve prvostopenjske sodbe ter točki 68 in 69 obrazložitve drugostopenjske sodbe.

Točka 5 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

Točka 6 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

Točka 17 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

Točka 20 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

Točka 32 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

Str. 32, 33 in 34 sodbe sodišča prve stopnje.

Strnjeno v točki 93 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, prav tam še točke od 88 do 92 in 94.

Korošec D. in Zobec B., v Korošec dr. D., Filipčič dr. K. in Zdolšek S., Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Ljubljana, 2018, str. 305.

Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021, I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019, I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015, I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016.

Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022.

Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 58539/2011-120 z dne 27. 2. 2014, XI Ips 48365/2016-887 z dne 2. 2. 2017 in I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020.

Točka 98 obrazložitve drugostopenjske sodbe.

Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 12/2010 z dne 18. 3. 2010, I Ips 82/2005 z dne 23. 3. 2006, I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006, I Ips 303/2001 z dne 12. 6. 2003, I Ips 245/2000 z dne 13. 2. 2003 in številne druge.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 29

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 12, 12/1, 12/2, 15, 39, 39/1, 39/1-6, 41, 41/2, 41/5, 42, 42/5, 67, 70, 70/1, 70/4, 72, 207, 207/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.