Jedro

Dokazno breme glede starosti tožnikovega vozila in tehnične pomanjkljivosti varnostnega pasu v njem je na tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v znesku 675.000,00 SIT za škodo, ki jo je pretrpel dne 4.4.1993, in ob upoštevanju, da je tudi sam soodgovoren 25% za nastalo škodo. Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbo tožene stranke, kot neutemeljeno pa zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje storilo kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker svoje sodbe ni dovolj in vsestransko obrazložilo. Tudi če bi bile tožnikove navedbe nekonkretizirane, je sodišče tisto, ki bi moralo tožniku povedati, kaj vse bi moral napisati sodiščema, da bi šteli njegova stališča za konkretizirana. Sodišče mora samo raziskovati zadevo in ugotavljati dejansko stanje ter tudi samo pravilno uporabljati materialno pravo. Če vsa dejstva niso ugotovljena, mora na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljaviti sodbo. Neutemeljene so ugotovitve sodišča druge stopnje o vzročni zvezi med poškodbo in dejstvom, da tožnik ni bil pripet. Tožnik je kot dokaz ponudil mnenje strokovnjaka izvedenca, ki pa vzročne zveze ni omenjal. Tudi sodišče prve stopnje nikjer ne govori o vzročni zvezi med poškodbo in kršitvijo predpisov. Revident nato navaja primere, ko bi bile poškodbe lahko še hujše in večje, če bi bil privezan z varnostnim pasom in nasprotuje kakršnikoli sokrivdi za nastalo škodo.

Zavarovanec tožene stranke je po odločitvah sodišča skoraj toliko kriv kot tožnik, čeprav je v nepreglednem levem ovinku zapeljal na levi vozni pas in čelno trčil v tožnikov avtomobil. S takšno odločitvijo sodišča favorizirajo neprevidne povzročitelje škode.

Materialno pravo je zato pri odločanju o temelju zahtevka zmotno uporabljeno. Enako velja tudi za odločitev o odškodnini. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj je odškodnina tako nizka. Sodišče bi moralo zaslišati glede duševnih bolečin izvedenca psihiatra, ne pa le splošno ugotavljati, kakšne so duševne bolečine. Enako velja tudi za odškodnino za strah. Čeprav tožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi ga opravičevala do odškodnine za nastali primarni strah, pa bi mu sodišče odškodnino vseeno moralo prisoditi. Revident nato prvič v tem pravdnem postopku opiše primarni strah ob nesreči. Zaradi vsega navedenega predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, ali pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Neresne so revizijske trditve o tem, da bi sodišče druge stopnje moralo nekonkretizirane trditve toženca konkretizirano obravnavati in jim samo dati vsebino. Te trditve so v nasprotju s temeljnimi načeli pravdnega postopka (kontradiktornost, dispozitivnost). Trditveno in dokazno breme je v pravdnem postopku na strani tistega, ki kaj trdi (2. odstavek 7. člena ZPP). Stranki sta v pravdnem postopku v enakopravnem položaju. Sodišče sme po uradni dolžnosti posegati v spor le tedaj in v tistem obsegu, ko je to v zakonu posebej predpisano (4. odstavek 7. člena). Pa še tedaj le v okviru tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). V pomenu, kot to zahteva revident (prisoja odškodnine za primarni strah), pa bi kršilo tudi temeljno načelo nepristranskega sojenja (5. člen ZPP), saj bi v nasprotju s svojo vlogo favoriziralo le eno stranko v postopku. Ker je sodišče druge stopnje na vse pravno odločilne pritožbene ugovore tudi jasno in izčrpno odgovorilo, uveljavljene kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni storilo.

V skladu z določbami ZPP je bila v tem postopku obravnavana tudi vzročna zveza med škodo in opustitvijo tožnika (ni se privezal z varnostnim pasom). Gre za dejansko vprašanje in s tem vezanost revizijskega sodišča po 3. odstavku 385. člena ZPP na ugotovitve med postopkom na prvi in drugi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so poškodbe, kakršne so nastale tožniku, tipične za poškodbe, ki nastanejo v primeru, ko voznik ni privezan. Sodišče druge stopnje je te trditve še podrobneje obrazložilo in jih tudi pravilno poimenovalo. Procesnopravno pravilno je tudi ugotovilo, da je dokazno breme glede starosti tožnikovega vozila in tehnične pomanjkljivosti varnostnega pasu v njem na tožniku. Splošne trditve o bistveno hujših poškodbah v primeru, ko je voznik ali sovoznik privezan (poškodbe prsnega koša prav zaradi varnostnega pasu, poškodbe v primeru požarov, padcev avtomobila v reko itn.), za ta primer niso uporabne. Trditev pa, da izvedenec o tem ni ničesar povedal, ob dejstvu, da o tem ni bil vprašan, ne dokazuje ničesar. Tožnik bi moral potem, ko je tožena stranka ugovarjala soodgovornost, predlagati dokaze o zatrjevanih dejstvih in morebitno dopolnitev izvedenskega mnenja še v tej smeri. Nič od tega ni storil. Ob takšni procesni situaciji je sodišče smelo izhajati iz splošno znanih dejstev, da so poškodbe na kolenu in na obrazu oz. ustnici v vzročni zvezi z dejstvom, da je tožnik vozil brez varnostnega pasu.

Neresna je nadalje trditev revidenta, da je sodišče ugotovilo skoraj enako odgovornost tožnika in zavarovanca tožene stranke. Sodišči sta razsodili, da je tožnik 1/4 soodgovoren za nastalo škodo, zavarovanec tožene stranke pa 3/4. Ker je iz ugotovitev o mestu poškodb mogoče celo sklepati, da tožnik, če bi bil privezan, navedenih poškodb sploh ne bi utrpel, revizijsko sodišče ugotavlja, da materialno pravo, to je 192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ni bilo uporabljeno v tožnikovo škodo.

Tudi pri razsoji o odškodnini ni bila storjena nobena procesna ali materialnopravna kršitev. Sodišče druge stopnje je izčrpno obrazložilo, zakaj šteje, da odškodnina ni prenizka. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnik ne ponuja ničesar konkretnega v zvezi s trditvijo o večjem obsegu duševnih bolečin. Dokaz z zaslišanjem izvedenca psihiatra v revizijskem postopku je nedovoljena novota (387. člen ZPP). Zakaj sodišči nista prisodili odškodnine za primarni strah, je revizijsko sodišče že povedalo. V reviziji prvič uveljavljene trditve o obsegu in trajanju primarnega strahu pa so prav tako nedovoljena revizijska novota.

V tožnikovo škodo končno nista bila uporabljena 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. To pokaže tudi primerjava s prisojenimi odškodninami v sodni praksi za primerljivo škodo.

Izčrpnima obrazložitvama v prvostopni in drugostopni sodbi ni kaj dodati.

Končno revizijsko sodišče glede na večkrat izraženo revizijsko zahtevo o pomoči revidentu pri navajanju pravno odločilnih trditev še ugotavlja, da je revident pravno usposobljeni pooblaščenec, odvetnik. Sodišče nudi pravno pomoč le pravno neukim strankam (11. člen ZPP). Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revident pa ni opredeljeno navedel kakšne druge kršitve ZPP (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo moralo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).