Jedro

Za odločitev o zavarovanju terjatve z začasno odredbo zadostuje že izkaz njene verjetnosti. Ali bo tožnik svoje trditve tudi dokazal, pa je stvar izvedenega dokaznega postopka.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba drugotožene stranke se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 27.10.2010 zoper sklep o začasni odredbi opr. št. I P 609/2010, izdan dne 15.10.2010, s katerim je prvotoženi stranki O. J. prepovedalo odtujiti in obremeniti njen enopolovični delež na nepremičnini parc. št. 746/1 in parc. št. 745, obe k.o. J. ter odločilo, da se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Jesenicah, pri čemer začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku tega postopka.

Zoper sklep se pritožujeta obe toženi stranki, uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagata spremembo sklepa. Navajata, da tožnik ni izkazal verjetnega obstoja svoje terjatve. Veljavnost pravnega posla, katerega druga stranka ne priznava, se lahko določi le s sodbo. Razni zapisi v obrazložitvi sodb služijo le kot dopolnitev k pojasnilu stališč, ki jih je zavzelo sodišče v konkretnem primeru. Zakonca M. in M. G. sta bila le imetnika pravice uporabe na nenazidanem stavbnem zemljišču. Ta pravica uporabe se nikakor ni mogla samostojno prenesti glede na določbo 5. člena Pogodbe o odplačnem prenosu pravice uporabe z dne 25.3.1976. Odsvojitev zemljišča, na katerem je bila pravica uporabe za gradnjo posamezniku, ni bila možna brez zgrajene hiše. Vsako razpolaganje proti temu določilu je bilo nično. Tožeča stranka ni imela nikoli lastninske pravice, saj je bilo nesporno zemljišče, ki je predmet te pravde, v letu 1977 v družbeni lastnini. G. M. in M. sta se popolnoma legitimno vknjižila kot lastnika navedene parcele, saj sta bila ob uveljavitvi ZLNDL vknjižena kot imetnika pravice uporabe na isti nepremičnini. V konkretnem primeru nikakor ne gre za prodajo tuje stvari med toženima strankama. Druga tožena stranka je bila vknjižena kot imetnik pravice uporabe in kasneje kot lastnik. Sama dejanska uporaba nepremičnine v družbeni lastnini pa nikakor ne more biti osnova za pridobitev lastninske pravice, kot je ugotovilo že sodišče v postopku opr. št. I P 486/2007. Prav tako ni izkazana druga predpostavka za izdajo začasne odredbe, to je možnost nastanka nenadomestljive škode. Sodišče te predpostavke sploh ne obrazloži oziroma zaide v nasprotje.

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je po obravnavi ugovora tožene stranke zoper izdano začasno odredbo ponovno ugotovilo, da je tožnik verjetno izkazal tako obstoj terjatve, kot tudi verjeten obstoj predpostavke, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik verjetno izkazal pogoje za začasno odredbo po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. S tožbenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev ničnosti odkupne pogodbe z dne 4.5.2006, sklenjene med toženima strankama, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na tožnika do ½ na spornih parc. št. 746/1 in 745, obe k.o. J. ter podredno plačilo odškodnine. Ne drži pritožbeni očitek, da se sklep o izdani začasni odredbi naslanja predvsem na ugotovitve Višjega sodišča v Ljubljani, ki jih vsebuje sodba I Cp 1782/2009, glede obstoja in veljavnosti pogodbe, sklenjene med tožnikom in drugotoženo stranko. Navedena pravdna zadeva, ki se je vodila pod opr. št. I P 486/2007 pred Okrožnim sodiščem v Kranju, je le eden od dokazov, s katerimi je tožnik zatrjeval in tudi dokazoval obstoj pravnega posla z drugim tožencem ter ničnost pogodbe, ki sta jo med seboj sklenili toženi stranki. V tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe je navajal okoliščine, v katerih sta v letu 1977 s drugim tožencem sklenila pogodbo o nakupu nepremičnine ter zatrjeval dejstva, da ima sporne nepremičnine v izključni posesti od leta 1978, da je v celoti plačal kupnino in je bila pogodba realizirana, da je druga prodajalka s tožnikom že uredila zemljiškoknjižni prepis nepremičnine do ½ ter da je bila prva tožena stranka pred sklenitvijo odkupne pogodbe z dne 4.5.2006 slaboverna, zato se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more uspešno sklicevati. Pritožba ima sicer prav, ko opozori, da sta prodajalca s pogodbo iz leta 1977 lahko prenašala le pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini ter da te pravice ni mogoče izenačevati z lastninsko pravico. Vendar pa je ta pravica njihovim imetnikom po takratnih predpisih omogočala določena upravičenja, zaradi česar ni mogoče izključiti veljavnosti pogodb, katerih predmet je bil zgolj prenos pravice uporabe na stavbnih zemljiščih. Sodišče prve stopnje je tudi na te pomisleke prve tožene stranke v obrazložitvi sklepa ustrezno odgovorilo. Seveda pa je pravilno tudi poudarilo, da za odločitev o zavarovanju terjatve z začasno odredbo zadostuje že izkaz njene verjetnosti. Ali bo tožnik svoje trditve tudi dokazal, pa je stvar izvedenega dokaznega postopka, dokazne ocene sodišča in končne presoje o spornem predmetu.

Prav tako je neutemeljen očitek o neobrazloženosti in spornosti zaključka sodišča prve stopnje, da prva toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da prvi toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda, sam pa v primeru prodaje nepremičnine svoje nedenarne terjatve zoper tretjo osebo zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo ne bi mogel uveljaviti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa upoštevalo ugovor prvotožene stranke, da je pri razpolaganju z nepremičnino omejena zaradi tožnikove predkupne pravice, ki jo ima kot solastnik nepremičnine. Vendar je ugotovilo, da ima prvotožena stranka navkljub temu možnost s solastniškim deležem razpolagati neodplačno, kar ob dejstvu, da prva toženka ni zatrjevala nastanka škode zaradi izdane začasne odredbe, zadostuje za izkaz verjetnosti predpostavke iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Zato je pritožba prve toženke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

Drugi toženec ni zemljiškoknjižni solastnik nepremičnin parc. št. 746/1 in 745 k.o. J., na katere se nanaša obravnavana začasna odredbe, zato že zaradi tega ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, hkrati pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni vložil ugovora zoper izdano začasno odredbo. Zato je potrebno njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavreči (352. člen v zvezi s 4. odstavkom 343. člena ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ).