Jedro

Glede na to, da je bilo v postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem ugotovljeno, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolago, vsaj ne v skladu z zahtevo 293. in 294. člena zakona o službi v oboroženih silah, kar s svojimi navedbami v reviziji tudi sam potrjuje, niti do 18.10.1991 ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, kar sta ugotovili obe nižji sodišči, niso izpolnjeni pogoji, da bi v njegovem primeru Republika Slovenija prevzela izplačevanje predčasne vojaške pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za izplačevanje akontacije predčasne vojaške pokojnine. Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, predpisanega v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, saj v postopku ni bilo dokazano, da bi bil po 18.7.1991 pa do upokojitve na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu niti ni do 18.10.1991 izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Strinjalo se je z bistveno pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja, pa tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sta obe sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka in sicer prvostopenjsko s tem, ko ni izvedlo postopka glede okoliščin, ki jih je med postopkom samo odkrilo in drugostopenjsko, ker ni upoštevalo predloženega pisnega dokumenta in tudi ni povedalo, zakaj ga ni upoštevalo. Njegov zahtevek je bil zavrnjen zato, ker sodišči nista pravilno ugotovili, da je bil od 19.7.1991 dejansko na razpolago in ker nista pravilno ugotovili, kdaj je izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine. Ker je poleg tega že 29.7.1991 vložil zahtevek za upokojitev meni, da izpolnjuje pogoje, določene za prevzem izplačevanja predčasne pokojnine, zahtevane v odloku. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi, napadeni odločbi razveljavi oziroma spremeni ter mu prizna pravico do akontacije vojaške pokojnine.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči nista bistveno kršili določb pravdnega postopka, kot jima to očita revizija. Že samo navajanje revidenta, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaznega postopka glede okoliščin, ki jih je med postopkom samo odkrilo, je nelogično. Če postopek ne bi bil izveden, prvostopenjsko sodišče samo ne bi moglo odkriti ničesar. Svoje zaključke, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, pa je to sodišče naredilo, kot je razvidno iz obrazložitve odločbe, na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo iz izpovedb prič in tožnika in na podlagi listin, ki so bile predložene v sodni spis ali v spis prvotožene stranke, ki je bil, kot izhaja iz obravnavnega zapisnika, tudi v celoti prebran. Čeprav res ni izrecno poudarilo, zakaj določenih listin sodišče pri odločitvi ni moglo upoštevati, je drugostopenjsko sodišče obširno obrazložilo, na katere ugotovitve in dejstva opira svojo odločitev. Iz tega dela obrazložitve izpodbijane sodbe tako posredno izhaja, zakaj sodišče ni upoštevalo podatkov, vsebovanih v "naredbi" komandanta V.P. 5027, Zagreb, z dne 26.8.1991. Če spoloh ne upoštevamo dejstva, da "naredba", na katero se revident sklicuje, nima podatkov, iz katerih bi bilo možno napraviti zaključke o pokojninski dobi in zmanjševanju revidentove starosti pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do pokojnine po vojaških predpisih, saj ne vsebuje datumskih podatkov, ali so podatki o doseženi pokojninski dobi revidenta, ki jih vsebuje, v nasprotju s podatki, ki so bili upoštevani v (očitno dokončnem in pravnomočnem) sklepu, s katerim so bile revidentu priznane pravice iz pokojninskega zavarovanja kot vojaškemu zavarovancu. Poleg tega pa že sama "naredba" ni povsem skladna. Če naj bi se v njej ugotavljalo, da ima revident 35 let pokojninske dobe (glede na vsebino bi jih lahko bilo tudi več), je nedoslednost lahko opazna, saj naj bi za sedem let pokojninske dobe (28 let zavarovalne dobe, 35 let pokojninske dobe), ki se šteje s povečanjem, starostna meja bila znižana za 9 let (55 let starosti na 46 let starosti), kljub temu, da 97. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških oseb (na istem členu temelji del obrazložitve drugostopenjskega sodišča - ZPIZVO - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) predvideva starostno znižanje v enaki meri kot benifikacijo zavarovalne dobe. Glede na povedano revizijsko sodišče ugotavlja, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smeri, ki jima jo očita revizija, ni storilo niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče. Glede na revizijske navedbe bi sporna sicer lahko ostala nepopolna ali celo zmotna ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa ta ne more biti revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Materialno pravno pa odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča temelji na določbi 2. alinee 1. odstavka odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki določa, da se med drugimi za upravičence, za katere prevzame s 1.11.1991 izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih pridobili na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ob izpolnjevanju drugih zahtevanih pogojev štejejo osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških oseb.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Čeprav revident kot revizijski razlog navaja zmotno uporabo materialnega prava, v bistvu tudi v tem delu revizije samo graja ugotovitev dejanskega stanja, do katere je sodišče prišlo z zaključkom, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolago in da do 18.10.1991 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do pokojnine. Glede na to, da je bilo v postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem ugotovljeno, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolago, vsaj ne v skladu z zahtevo 293. in 294. člena zakona o službi v oboroženih silah (ZSOS - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90), kar s svojimi navedbami v reviziji tudi sam potrjuje, niti do 18.10.1991 ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, kar sta ugotovili obe nižji sodišči (pravica do pokojnine mu je sploh bila priznana na podlagi zahteve z dne 10.1.1992), niso izpolnjeni pogoji, da bi v njegovem primeru Republika Slovenija prevzela izplačevanje predčasne vojaške pokojnine. Tudi revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč ugotavlja, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka ob upoštevanju določil prej citiranega odloka materialnopravno pravilna in zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP, ZSOS in ZPIZVO uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/1/94).