Jedro

V zadevi ni sporno, da je bila tožniku ponujena premestitev na delovno mesto svetovalca (omenjeni naziv je naziv prvega nižjega kariernega razreda glede na naziv višjega svetovalca - drugi odstavek 85. člena ZJU) in da je tožnik to premestitev z dnem 28. 3. 2013 sprejel. Kot poudarja pritožbeni organ, tožnik pa tega ne izpodbija, je bil namreč o tem sklenjen dodatek št. 5 k pogodbi o zaposlitvi.

Ali tožnik dejansko opravlja dela, ki so v skladu z opisom delovnega mesta, na katerega je bil premeščen, ni predmet tega upravnega spora.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnika z dnem 28. 3. 2013 imenovala v naziv sedme stopnje – svetovalec I. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo tožnikovo prejšnje delovno mesto (šifra – 1138 višji svetovalec) zaradi reorganizacije organa ukinjeno. Toženka je zato na podlagi določb 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) preverila možnost njegove nadaljnje zaposlitve. Ker je bilo ugotovljeno, da možnosti premestitve na delovno mesto, ki bi se opravljalo v istem nazivu in za katero bi tožnik izpolnjeval pogoje in bil ustrezno strokovno usposobljen, ni, v poštev pa ne pride niti poklicna prekvalifikacija ali dokvalifikacija, je bil tožnik z omenjenim datumom premeščen na delovno mesto pod šifro 10230 svetovalec in imenovan v uradniški naziv svetovalec I. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim pojasnil, da je bila v obravnavanem primeru premestitev z dnem 28. 3. 2012 vsebina aneksa št. 5 k pogodbi o zaposlitvi, ki ga je tožnik podpisal. Zato ga je prvostopenjski organ v skladu s četrtim odstavkom 158. člena ZJU pravilno imenoval v najvišji naziv delovnega mesta pod šifro 10230 svetovalec, pri čemer imenovanje z istim datumom kot premestitev ne more biti sporna. Tožnik naziva višji svetovalec III ni bil razrešen zato, ker ga formalnopravno sploh ni pridobil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je s pogodbo o zaposlitvi razporejen na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu višji svetovalec III in ne svetovalec, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Poleg tega iz nje ni razvidno, katerega naziva je tožnik razrešen oziroma bi moral biti najprej razrešen dosedanjega naziva in nato imenovan v drug naziv. Meni tudi, da ga na podlagi 84. člena ZJU ni mogoče imenovati v nižji naziv od dosedanjega, poleg tega pa v njegovem primeru za kaj takega ni bilo dejanskih razlogov. Tudi po izdaji izpodbijane odločbe še vedno opravlja dela in naloge delovnega mesta, ki se opravljajo v nazivu višji svetovalec III. Navaja še, da mu je bila izpodbijana odločba vročena 17. 4. 2013, medtem ko je bil v sporni naziv imenovan 28. 3. 2013, zato gre za retroaktivno veljavnost odločbe, kar je v nasprotju z zakonom in Ustavo RS. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe – in tega tožnik ne izpodbija –, je bila pri organu, kjer je zaposlen, izvedena reorganizacija, v zvezi z njo pa je 20. 2. 2013 začel veljati akt št. 100-1/2012/17 o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Prav tako ni sporno, da je bilo s tem tožnikovo dotedanje delovno mesto ukinjeno.

Sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih delovnih mest (reorganizacija) je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja javnega uslužbenca oziroma za njegovo premestitev iz poslovnega razloga (tretji odstavek 156. člena ZJU). S tem v zvezi je upravni organ v obravnavanem primeru ravnal pravilno, ko je na podlagi 158. člena ZJU pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (160. člen) najprej ugotavljal možnost tožnikove premestitve z delovnega mesta višjega svetovalca na drugo ustrezno (v skladu z ZJU) delovno mesto. Ker je bilo ugotovljeno, da v organu ni prostega delovnega mesta, ki bi ga tožnik opravljal v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen (drugi odstavek 158. člena) in da ne pride v poštev prekvalifikacija ali dokvalifikacija za prosto delovno mesto v organu (tretji odstavek istega člena), je bil dolžan ravnati v skladu s četrti odstavkom 158. člena. Po tej določbi ima uradnik v organu, ki ga ni mogoče premestiti v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena, pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda; uradnik se v tem primeru razreši naziva in imenuje v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu, na katero je premeščen.

V zadevi ni sporno, da je bila tožniku ponujena premestitev na delovno mesto svetovalca (omenjeni naziv je naziv prvega nižjega kariernega razreda glede na naziv višjega svetovalca – drugi odstavek 85. člena ZJU) in da je tožnik to premestitev z dnem 28. 3. 2013 sprejel. Kot poudarja pritožbeni organ, tožnik pa tega ne izpodbija, je bil namreč o tem sklenjen dodatek št. 5 k pogodbi o zaposlitvi.

Navedeno pomeni, da je tožnik soglašal s svojo premestitvijo na delovno mesto „svetovalec“. Ker uradnik izvršuje javne naloge v nazivu (prvi odstavek 84. člena ZJU), v naziv pa se imenuje z odločbo, v kateri se določi naziv in datum njegove pridobitve (tretji odstavek), je toženka pravilno izdala izpodbijano odločbo in ga imenovala v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu svetovalca – svetovalec I. Ker je šlo za premestitev zaradi poslovnega razloga, pa tudi ni bilo ovire za imenovanje v naziv nižje stopnje (drugi odstavek 147. člena ZJU). Ali tožnik dejansko opravlja dela, ki so v skladu z opisom delovnega mesta, na katerega je bil premeščen, ni predmet tega upravnega spora.

Glede na navedeno je treba zavrniti tožbeno trditev, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu, ki se opravlja v nazivu višjega svetovalca III, saj ne upošteva omenjenega aneksa. Zato tudi ne drži, da bi ga bilo mogoče na tej podlagi imenovati le v naziv višji svetovalec III. Po presoji sodišča na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva niti to, da tožnik tega naziva izrecno ni bil razrešen. Druga točka 91. člena ZJU res določa, da se uradnik v primeru premestitve iz poslovnih razlogov razreši naziva (enako četrti odstavek 158. člena). Vendar pa v obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik formalnopravno sploh ni bil imenovan v naziv višji svetovalec III, saj mu o tem v skladu z ZJU ni bila izdana odločba (tretji odstavek 84. člena). Poleg tega je bilo obravnavano imenovanje v drug naziv posledica tožnikove premestitve na drugo delovno mesto, zato opustitev izrecne razrešitve dotedanjega naziva, v katerem je v soglasju z delodajalcem opravljal delo, ne more povzročiti dileme, v katerem nazivu in od kdaj opravlja delo na delovnem mestu, na katerega je bil s soglasjem premeščen. Povedano drugače: v konkretni zadevi je bil tožnik s kasnejšim imenovanjem v novi naziv, za katerega so bili zaradi premestitve izpolnjeni zakonski pogoji, razrešen prejšnjega.

Neutemeljeno je stališče o nedovoljeni retroaktivni veljavnosti izpodbijane odločbe. Ker je tožnik soglašal, da se ga z 28. 3. 2013 premesti na drugo delovno mesto, je bila s tem dana podlaga, da se z istim datumom imenuje v naziv za to delovno mesto. Po prvem odstavku 152. a člena ZJU začne le v primeru, ko gre za premestitev brez soglasja javnega uslužbenca, premestitev učinkovati (s tem pa tudi morebitno imenovanje v naziv – op. sodišča) z dnem, ki je določen v sklepu o premestitvi, vendar ne prej kot sedmi dan po vročitvi sklepa o premestitvi. Pri premestitvi s soglasjem, ko se ta izvede s sklenitvijo aneksa k pogodbi o zaposlitvi, torej s soglasjem obeh pogodbenih strank o tem vprašanju, po presoji sodišča ni bilo ovire niti za izdajo izpodbijane odločbe z datumom imenovanja, ki je skladen z datumom premestitve. Kako naj bi bila taka odločitev v nasprotju z Ustavo RS, iz tožbe ni razvidno, zato preizkus v tej smeri ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (nov akt o sistemizaciji delovnih mest, sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi glede premestitve z dnem 28. 3. 2013).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).