Jedro

V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje vsebinski pogoj za dodelitev BPP za vložitev oz. začetek postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi z zavrženjem njegove ustavne pritožbe zaradi očitka kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin in kršenje pravic do učinkovitega pravnega sredstva ter v tej zvezi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in za BPP za zastopanje v postopku po ZVPSBNO. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči, saj iz prvega odstavka 35. člena EKČP nedvomno izhaja, da morajo biti predhodno izčrpana vsa notranja pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava v 6-mesecih od dneva, ko je bila sprejeta končna odločitev po notranjem pravu. Pravilna je tudi zavrnitev BPP za pravno zastopanje in svetovanje v postopku po ZVPSBNO. Določba 3. člena ZVPSBNO je namenjena pospešitvi reševanja še obravnavane in nerešene zadeve, kar pa ni konkretnem primer. Glede na navedeno pa tudi zahteva po tretji točki 3. člena ZVPSBNO za pravično zadoščenje po 15. členu tega zakona nima podlage, saj to lahko vloži le oseba, ki je predhodno vložila nadzorstveno pritožbo in ki ji je bilo s sklepom ali obvestilom ugodeno, ali če je le-ta vložila rokovni predlog.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in odločbo je Okrožno sodišče v Novem mestu po predsednici sodišča - Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) sklenilo, da se postopek odločanja o prošnjah za BPP, ki ju je tožnik vložil pred Okrožnima sodiščema v Mariboru in Novem mestu združita in se vodi en sam postopek v katerem je prošnji tožnika za BPP zavrnil. V obrazložitvi navaja razloge za združitev po 130. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prošnji tožnika se nanašata na pomoč pri sestavi in vložitvi pritožbe zaradi kršenja človekovih pravic po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Ustavno sodišče RS je namreč 7. 3. 2012 zavrglo njegovo ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1005/2008 z dne 17. 9. 2008 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1616/2007 z dne 27. 6. 2008 in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1684/2006 z dne 23. 1. 2007 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1214/2006 z dne 24. 11. 2006, ker naj ne bi bila izčrpana pravna sredstva. Po navedbah tožnika je šlo tudi za zavlačevanje postopka združitve kazni, v tem času pa so se že spremenili pogoji za izrek enotnih kazni po pravnomočnih sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1801/2004 in K 61/2004 ter je prišlo do škodljivih in nepopravljivih posledic, zaradi česar namerava uveljavljati pravno varstvo po Zakonu o varstvu pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1616/2007 ter vložiti pritožbo zaradi kršenja človekovih pravic na podlagi EKČP, saj so mu bile zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka oz. odločanja o predlogu za izrek enotne kazni kršene človekove pravice. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na peti odstavek 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter prvi odstavek 35. člena EKČP, ki ju citira. Po oceni tožene stranke je glede na dejstvo, da je Ustavno sodišče RS zavrnilo ustavno pritožbo tožnika, ker niso izčrpana vsa notranja pravna sredstva, prošnja za BPP neutemeljena. Vložitev pritožbe zoper sklep Ustavnega sodišča RS na Evropsko sodišče za človekove pravice ne bi imelo verjetnega izgleda za uspeh, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev pritožbe zoper sklep Ustavnega sodišča RS in posledično tudi niso podani pogoji za začetek postopka pred Evropskih sodiščem za človekove pravice.

2. Tožena stranka se je izrekla tudi je glede tožnikovega uveljavljanja pravnega varstva po ZVPSBNO zaradi zatrjevanega in nerazumno dolgega postopka odločanja pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v postopku združitve kazni Ks 1616/2007. Ugotovila je, da je bilo o tožnikovih predlogih za združitev kazni že pravnomočno odločeno in da pogoje za združitev kazni tožnik ni izpolnjeval (obrazložitev na str. 4 izpodbijane odločbe). Tožena stranka pojasni potek reševanja tožnikovih predlogov za družitev kazni, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno ter se glede na 3. člen ZVPSBNO izjasni, da pravno varstvo v smislu vložitve nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga glede na 3. člen navedenega zakona ni več smiselno, ter da tudi zahtevo za pravično zadoščenje po 15. členu navedenega zakona lahko vloži le stranka, ki je predhodno vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, ali če je vložila rokovni predlog. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izpolnil procesnih predpostavk za uveljavljanje pravic po ZVPSBNO tudi glede predhodnega postopka pri Državnem pravobranilstvu RS, ter da je v uveljavljanju svoje pravice prepozen glede na 21. člen ZVPSBNO, po katerem je treba tožbo za povrnitev premoženjske škode vložiti v 18 mesecih od dneva vročitve odločbe sodišča iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena tega zakona. Sklepno tožena stranka ugotavlja, da pogoji za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP niso izpolnjeni, zato ni presojala, ali tožnik izpolnjuje tudi finančni kriterij.

3. Tožnik je vložil tožbo, v kateri očita grobo kršitev in kratenje pravice do BPP. Toženi stranki očita, da pavšalno vse zavrača in da mu še nikoli ni ničesar odobrila, ter ji očita pravno nedoslednost, nepravilnost in nespoštovanje pravice do BPP.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi. Tožniku očita, da tožbo gradi na posplošenih trditvah, ki pravilnost izpodbijane odločbe v ničemer konkretno ne grajajo. Po navedbah tožnika tožena stranka vse prošnje pravno-formalno birokratsko zavrača, tožnik pa zoper odločbo tožene stranke, ki jo izpodbija, konkretnih tožbenih razlogov ne poda. Tožena stranka je ravnala v skladu z zakonskimi pooblastili in je utemeljenost prošnje v celoti presojala ter se sklicuje na obrazložitev iz izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje vsebinski pogoj za dodelitev BPP za vložitev oz. začetek postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi z zavrženjem njegove ustavne pritožbe zaradi očitka kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin in kršenje pravic do učinkovitega pravnega sredstva ter v tej zvezi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in za BPP za zastopanje v postopku po ZVPSBNO. Sodišče je pri pregledu upravnih spisov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka se je oprla na pravilno pravno podlago, ko se je sklicevala na peti odstavek 24. člena ZBPP, po katerem se lahko dodeli brezplačna pravna pomoč tudi brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču RS in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin in če so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo oz. pogoji za pričetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami (posebna pravna pomoč). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči (v tem primeru pred Evropskim sodiščem za človekove pravice), saj iz prvega odstavka 35. člena EKČP nedvomno izhaja, da morajo biti predhodno izčrpana vsa notranja pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava v 6-mesecih od dneva, ko je bila sprejeta končna odločitev po notranjem pravu. Tudi po mnenju sodišča zato niso izpolnjeni pogoji za vložitev pritožbe zoper sklep Ustavnega sodišča RS Up-1228/11-4 z dne 7. 3. 2012 na Evropsko sodišča za človekove pravice, saj je Ustavno sodišče RS v svoji obrazložitvi zapisalo, da niso izčrpana vsa pravna sredstva, kar je bil tudi razlog za zavrženje tožnikove ustavne pritožbe zoper tam navedene sklepe Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sklepi Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zato tudi po mnenju sodišča v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter je v tem delu odločitev pravilna.

7. Pravilna je tudi odločitev, ki jo je tožena stranka podala glede zavrnitve BPP za pravno zastopanje in svetovanje v postopku po ZVPSBNO. Kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je pojasnila tožena stranka in glede na potek reševanja tožnikovih predlogov za združitev kazni, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, vložitev pravnega sredstva v smislu 3. člena ZVPSBNO, glede na to, da je zadeva zaključena in je o tožnikovih predlogih za združitev kazni že pravnomočno odločeno, pogojev za združitev pa tožnik ni izpolnjeval, je v smislu 24. člena ZPBB nerazumna oz. ni smiselna. Določba 3. člena ZVPSBNO je namreč, tako kot pravilno navaja tožena stranka, namenjena pospešitvi reševanja še obravnavane in nerešene zadeve (pritožba s predlogom za pospešitev obravnavane zadeve oz. predlogom za določitev roka po prvi in drugi točki 3. člena ZVPSBNO), kar pa ni konkretnem primer. Glede na navedeno pa tudi zahteva po tretji točki 3. člena ZVPSBNO za pravično zadoščenje po 15. členu tega zakona nima podlage, saj to lahko vloži le oseba, ki je predhodno vložila nadzorstveno pritožbo in ki ji je bilo s sklepom ali obvestilom ugodeno, ali če je le-ta vložila rokovni predlog (četrti in šesti odstavek 6. člena navedenega zakona). Zato tudi po mnenju sodišča prošnja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP vsebinsko ni utemeljena ter ni bilo treba preizkušati še finančnega kriterija.

8. Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.