Jedro

Vsaka opustitev normodajne aktivnosti še ne pomeni protipravnega ravnanja tožene stranke. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnanje tožene stranke v obravnavni zadevi, ko je že v letu 2009 pozivala sodnike (funkcionarje), da se udeležijo misije, potem pa je šele v letu 2010 uredila osnove za določitev njihovih plač, predstavlja protipravno opustitev, ki utemeljuje obstoj ene od predpostavk za njeno odškodninsko odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se I. in IV. točka izreka sodbe delno spremenita tako, da se sedaj glasita: "I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 13.886,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov: - 1.103,77 EUR od 16. 12. 2008 dalje do plačila, - 852,36 EUR od 16. 1. 2009 dalje do plačila, - 1.301,02 EUR od 16. 2. 2009 dalje do plačila, - 1.059,30 EUR od 16. 3. 2009 dalje do plačila, - 1.074,74 EUR od 16. 4. 2009 dalje do plačila, - 1.138,24 EUR od 16. 5. 2009 dalje do plačila, - 1.131,71 EUR od 16. 6. 2009 dalje do plačila, - 1.226,88 EUR od 16. 7. 2009 dalje do plačila, - 1.315,23 EUR od 16. 8. 2009 dalje do plačila, - 1.368,19 EUR od 16. 9. 2009 dalje do plačila, - 1.145,14 EUR od 16. 10. 2009 dalje do plačila, - 1.170,23 EUR od 16. 11. 2009 dalje do plačila.

Na te zneske je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati davke in prispevke ter jih odvesti na ustrezne inštitucije.

V presežku (tj. za glavnico 1.919,97 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih delov glavnice dalje) se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.265,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 71,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 15.806,78 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega dela glavnice do plačila, ter da je na te zneske dolžna obračunati davke in prispevke ter jih odvesti na ustrezne inštitucije (I. točka izreka sodbe). V presežku (tj. za glavnico v znesku 85.632,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih delov glavnice dalje do plačila) je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v znesku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2009 do plačila (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 2.051,82 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper II. točko izreka navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje za znesek 400,00 EUR neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova dodatka za nevarnost. Razlogi glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka so nejasni, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo, kakšni nevarnosti so izpostavljeni vojaški pripadniki, te odločitve ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, zakaj bi bila tožnica kot kazenska sodnica v manjši nevarnosti kot pripadnik vojaških enot, za tak zaključek pa tudi ni podlage v trditvah tožene stranke. Po njenem mnenju nevarnost, ki ji je izpostavljen vojaški pripadnik, ni večja od nevarnosti, ki ji je izpostavljen kazenski sodnik, saj po ugotovitvi sodišča prve stopnje delo kazenskega sodnika obsega tudi delo na terenu in preiskovanje kaznivih dejanj. Tožnica bi zato delovala v enakem okolju kot vojaški pripadniki. Izpostavlja, da v določbah Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini ni pravne podlage za zavrnitev plačila dodatka za nevarnost iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Določbe Uredbe ne dopuščajo razlikovanja med posameznimi upravičenci do dodatka le na podlagi dejstva, da opravljajo različne delovne naloge. Za priznanje tega dodatka zadošča že dejstvo, da upravičenec v pretežnem delu mesečne obveznosti opravlja delo na kriznem območju ali območju, na katerem je njegova varnost ogrožena. Tožnica nadalje nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je do višine 20 % soprispevala k nastali škodi. V zvezi s to odločitvijo sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in zatrjuje obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po njenem mnenju dejstvo, da je zavrnila rešitev, ki jo je glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi predlagala tožena stranka, ne utemeljuje njenega soprispevka k nastali škodi. Opozarja, da tožena stranka ni storila ničesar, da bi situacijo uredila. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je glede temelja uspela v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je pri ugotovitvi višine tožničine plače za delo v tujini upoštevalo napačno nominalno osnovo. Po njenem mnenju bi bila za tožnico ustrezna nominalna osnova 3.300,00 EUR (šifra TEO2002 iz priloge 1 Uredbe). Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine in uveljavlja, da bi bila tožnica do plače in dodatkov v skladu z določbami Uredbe upravičena le, če bi delo kazenske sodnice v misiji A. v resnici opravila. Nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da opustitev ureditve plač funkcionarjev za delo v tujini predstavlja takšno opustitev, ki utemeljuje zaključek, da je ravnala protipravno. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve, da je dolžna na prisojeni znesek odškodnine obračunati davke in prispevke in se v zvezi s tem sklicuje na določbo prvega odstavka 4. člena Uredbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi izrecno uveljavlja tožnica, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo (tj. glede prisojene odškodnine iz naslova dodatka za oddaljenost in dodatka za nevarnost).

7. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 113.439,61 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih delov glavnic. Navajala je, da ji je tožena stranka povzročila škodo, ker je, čeprav je bila izbrana na razpisu Sveta Evropske unije, ni napotila v misijo B., A.. Tožnica zato v obdobju od novembra 2008 do oktobra 2009 ni prejemala višjih plačil, kot jih sicer prejema kot okrožna sodnica na Okrožnem sodišču C., poleg tega se je zaradi ravnanja tožene stranke počutila ponižano.

8. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. S sodbo opr. št. Pdp 283/2014 z dne 4. 9. 2014 je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo opr. št. I Pd 1377/2010 z dne 13. 11. 2013, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 139/2015 z dne 8. 12. 2015 ugodilo, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po presoji Vrhovnega sodišča RS sta namreč sodišči prve in druge stopnje zmotno ugotovili, da tožnici škoda ni nastala, zaradi tega pa je dejansko stanje glede drugih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izdalo izpodbijano sodbo, s katero je do zneska 15.806,78 EUR (vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih delov glavnice do plačila) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode, v preostalem delu (za znesek 85.632,83 EUR iz naslova premoženjske škode in 12.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker se tožnica zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode ni pritožila, je odločitev v tem delu postala pravnomočna (III. točka izreka sodbe), zoper preostali del odločitve pa se pritožujeta obe stranki.

K pritožbi tožnice:

9. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno obrazložilo svojo odločitev, da tožnici iz naslova dodatka za nevarnost prizna le 100,00 EUR od zahtevanih 500,00 EUR odškodnine. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje iz tega naslova odmerilo prenizko odškodnino, saj po prepričanju pritožbenega sodišča do odškodnine iz tega naslova ni upravičena, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. V skladu s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v vtoževanem obdobju veljavna Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 94/2009 in nadalj., v nadaljevanju: Uredba) ni urejala plač funkcionarjev za delo v tujini. V postopku napotitve tožnice se je zato pojavil problem pri določitvi naziva, v katerem bi na misiji opravljala delovne naloge, in pri določitvi višine njene osnovne plače v tujini. Izvedeni dokazi (izpovedi prič D.D. in E.E.; listine v prilogi B2, B4, B5, B6, B7, B8 in druge) potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka trudila razrešiti nastalo situacijo, zato tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbi, da je bila tožena stranka popolnoma pasivna. Tožnici je (med drugim) posredovala dopis z dne 27. 3. 2009 (A6/B10), v katerem je predlagala po njenem mnenju najprimernejše rešitve nastale situacije, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je tožnica z dopisom z dne 6. 4. 2009 (A12) vse predloge tožene stranke zavrnila, čeprav ji je ta zagotovila, da v skladu s 40. členom Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 94/07 in nadalj.) v primeru, ko je sodnik imenovan za člana mednarodne civilne misije, temu sodniška funkcija ter vse pravice in dolžnosti iz sodniške službe mirujejo. Strah tožnice, da bi ji v primeru določitve plače v tujini na način, ki ga je predlagala tožena stranka, prenehala sodniška funkcija v RS, je bil tako odveč. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnica s tem, ko je zavrnila vse (pravočasne) predloge tožene stranke, do višine 20 % sama soprispevala k nastali škodi, zato v pritožbi tej odločitvi neutemeljeno nasprotuje. Ker je sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo vse za presojo relevantne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri tej odločitvi, je neutemeljeno tudi njeno pritožbeno zatrjevanje obstoja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka izpodbijane sodbe. V zvezi s tem navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank v postopku izračunati posebej po temelju in posebej po višini. Vendar v določbah ZPP za izračunavanje uspeha strank na ta način ni pravne podlage, v sodni praksi pritožbenega sodišča pa se je uveljavilo stališče, da je v sporu za plačilo odškodnine pomembno le, do kakšne višine je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela.1 K pritožbi tožene stranke:

12. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, vsaka opustitev normodajne aktivnosti še ne pomeni protipravnega ravnanja tožene stranke. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnanje tožene stranke v obravnavni zadevi, ko je že v letu 2009 pozivala sodnike (funkcionarje), da se udeležijo misije B., A., potem pa je šele v letu 2010 uredila osnove za določitev njihovih plač, predstavlja protipravno opustitev, ki utemeljuje obstoj ene od predpostavk za njeno odškodninsko odgovornost. Pravilnost te presoje dodatno potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v postopku izbire tožnice za delo na misiji prišlo do vrsto nepravilnosti. Tožena stranka je namreč tožničino zadevo sprva založila in vse do januarja 2009, ko jo je na to opozorila tožnica, ni izvedla predpisanega postopka, nato pa se je zapletlo še pri določitvi tožničine plače v tujini. Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala protipravno, zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da nominalno osnovo za odmero višine prikrajšanja tožnice iz naslova višje plače, ki bi jo prejemala, če bi odšla na misijo, predstavlja znesek 3.300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi bila tožnica v vtoževanem obdobju za delo v tujini upravičena do nominalne osnove za naziv III. stopnje v znesku 3.500,00 EUR (glej prilogo I Uredbe). Ta znesek je namreč najbolj primerljiv z nominalno osnovo, do katere bi bila tožnica upravičena na podlagi Uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 67/2010) z dne 20. 8. 20102, s katero je bila pravna praznina na področju določanja plač funkcionarjev za delo v tujini odpravljena.

14. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je dolžna na prisojeni neto znesek odškodnine obračunati davke in prispevke. Sodišče prve stopnje namreč toženi stranki z izpodbijano sodbo ni naložilo, da je dolžna tožnici plačati razliko v plačah, temveč da ji je dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo, pri čemer je tožničina neto plača v tujini predstavljale le osnovo za ugotavljanje njenega prikrajšanja. Ker Uredba ureja plače in druge prejemke javnih uslužbencev v tujini, določba prve alineje drugega odstavka 4. člena Uredbe, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, ne vpliva na obveznost tožene stranke, da je dolžna od prisojenega neto zneska prisojene odškodnine za premoženjsko škodo obračunati davke in prispevke. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v primerljivih zadevah opr. št. Pdp 1189/2012 z dne 21. 3. 2013, opr. št. Pdp 1587/2014 z dne 2. 4. 2015 in opr. št. Pdp 710/2016 z dne 16. 2. 2017. 15. Utemeljeno pa je pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v previsokem znesku. V skladu z določbo 9. člena Uredbe pripada javnim uslužbencem na delu v tujini dodatek za oddaljenost kraja opravljanja dela v tujini od sedeža organa v Republiki Sloveniji. Ker tožnica na misijo B., A. ni odšla, po prepričanju pritožbenega sodišča do plačila odškodnine iz naslova tega dodatka ni upravičena. Sodišče prve stopnje ji je zato neutemeljeno priznalo 1.200,00 EUR odškodnine (tj. 100,00 EUR dodatka za vsak mesec vtoževanega obdobja). Iz enakih razlogov tožnica tudi ni upravičena do odškodnine iz naslova dodatka za nevarnost v znesku 1.200,00 EUR (sodišče prve stopnje ji je tudi iz naslova tega dodatka priznalo 100,00 EUR odškodnine za vsak mesec vtoževanega obdobja). V skladu z določbo prvega odstavka 15. člena Uredbe namreč dodatek za nevarnost pripada javnim uslužbencem (le) za tisti mesec, ko v pretežnem delu mesečne delovne obveznosti opravljajo delo na kriznem območju ali območju, na katerem je njihova varnost ogrožena. Ker tožnica delovnih obveznosti na teh območjih nesporno ni opravljala, do odškodnine iz naslova tega dodatka ni upravičena.

16. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za znesek 1.919,97 EUR3 in za ta znesek (vključno z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih delov glavnice do plačila) tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu višine prikrajšanja po posameznih mesecih vtoževanega obdobja naredilo manjše računske napake, zato se je pritožbeno sodišče pri izračunu glavnice in zakonskih zamudnih obresti oprlo na izračun prikrajšanja po varianti 2a izvedenca F.F., univ. dipl. oec. (na list. št. 169 v spisu), kot je to storilo sodišče prve stopnje.

17. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu in pritožbo tožnice v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožničin uspeh se je z 13,93 % znižal na 12,24 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožnici skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) priznalo 8.820,50 EUR stroškov postopka, zato ji mora tožena stranki glede na uspeh v tem individualnem delovnem sporu (12,24 %) povrniti 1.079,63 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo 3.811,46 EUR priglašenih stroškov postopka, glede na uspeh v pravdi (87,76 %) pa ji mora tožnica povrniti 3.344,94 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnice v znesku 1.079,62 EUR s stroški postopka tožene stranke v znesku 3.344,94 EUR, je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 2.265,31 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

19. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno uspela (uspela je z zneskom 1.919,97 EUR od izpodbijanega zneska 15.806,78 EUR), zato ji je tožnica na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 587,20 EUR pritožbenih stroškov (tj. nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 15.806,78 EUR), zato ji je tožnica, glede na pritožbeni uspeh (12,15 %), dolžna povrniti 71,34 EUR pritožbenih stroškov.

20. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 Glej npr. sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1011/2013 z dne 13. 12. 2013. 2 V skladu s prvim odstavkom 7. člena te Uredbe je delovno mesto tožnice uvrščeno pod šifro T100003 z nominalno osnovo v znesku 3.529,80 EUR. 3 Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova škodnega dogodka neutemeljeno priznalo 2.400,00 EUR (tj. seštevek zneska 1.200,00 EUR iz naslova dodatka za nevarnost in zneska 1.200,00 EUR iz naslova dodatka za oddaljenost). Ob upoštevanju ugotovljenega soprispevka tožnice v višini 20 %, bi moralo pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino znižati za znesek 1.920,00 EUR (2.400,00 EUR x 0,8), vendar pa jo je zaradi manjših računskih napak sodišča prve stopnje znižalo le za 1.919,97 EUR.