Jedro

V konkretni zadevi je ocenjevalna komisija tista, ki je glede na določbe javnega razpisa in Uredbe o finančnih spodbudah za tuje neposredne investicije pristojna ter ji je zaupana strokovna ocena prijavljenih investicij. Komisija mora delovati strokovno in nepristransko. Njena ocena temelji na kriterijih javnega razpisa in razpisne dokumentacije. Število doseženih točk je namreč rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. V upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma (v nadaljevanju Agencija) je kot prvostopni organ v zadevi Javnega razpisa za spodbujanje tujih neposrednih investicij v Republiki Sloveniji za leto 2012 (v nadaljevanju Javni razpis) vlogo 2012/P-03534 z naslovom “Vzpostavitev distribucijsko logističnega centra za izdelke zmrznjenega temperaturnega režima“, ki jo je na Javni razpis vložil tožnik kot tuji investitor, z izpodbijanim sklepom zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil izdan v ponovljenem postopku, potem, ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 610/2013-26 z dne 19. 6. 2014 odpravilo v zadevi že izdani sklep z dne 24. 10. 2012, s katerim je bila tožnikova vloga zavrnjena, in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ postopal v skladu z napotili iz omenjene sodbe. Sestala se je komisija, ki je tožnikovo vlogo ponovno obravnavala in ocenila v skladu z merili, objavljenimi v Javnem razpisu oz. razpisni dokumentaciji. Ugotovila je, da je vloga formalno popolna in da ne izpolnjuje vseh pogojev za dodelitev spodbude, ki so določeni z Javnim razpisom.

3. Komisija je na novo izvedla postopek ocenjevanja prijave. Vlogo so ocenjevali predsednik in štirje člani komisije, ki jih je s sklepom o imenovanju ocenjevalne komisije za obravnavano tožnikovo vlogo imenoval direktor Agencije. Vsak član komisije je vlogo ocenil in svojo oceno obrazložil pred prisotnimi člani komisije. Komisija je pregledala rezultate ocenjevanja, o njih razpravljala in sprejela končno oceno prijave kot skupno stališče komisije. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja kako je komisija utemeljila oceno tožnikove vloge po posameznih merilih. Pri vsakem od posameznih meril (1. do 9. merilo) je navedla število točk, ki so bile dodeljene tožnikovi vlogi ter število možnih točk ter oceno obrazložila. Ker je vloga v postopku ocenjevanja dosegla skupno 54 točk od 100 možnih, ni dosegla minimalnega praga 60 točk, ki je pogoj za dodelitev spodbude. Zato je bila tožnikova vloga zavrnjena.

4. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Kot neutemeljene zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka in navaja razloge, zaradi katerih sprejema odločitev prvostopenjskega organa kot pravilno. Prav tako meni, da so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi ugovori, ki se nanašajo na kršitve materialnega prava.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. Uveljavlja tožbene razloge nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnega prava ter kršitve pravil postopka. V zvezi z nepravilno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in posledično kršitvami materialnega prava posebej izpostavlja nepravilnost ocenjevanja po merilih 6a, 6b, in 6c in 5. 6. Tožnik v zvezi z merilom 6a (Delež visoke tehnologije v končnem izdelku/storitvi investicijskega projekta po SITC in NACE klasifikaciji) navaja, da je v vlogi kot svojo registrirano dejavnost opredelil cestni tovorni promet, skladiščenje in pretovarjanje izključno zato, ker Standardna klasifikacija dejavnosti (v nadaljevanju SKD) ne vsebuje dejavnosti logistično-distribucijskih centrov, kar je zagotovo širše od navedenih dejavnosti. Predvsem pa vsebuje tudi delež visoke tehnologije v končnem izdelku/storitvi, ki je bistveno višji od deleža takšne tehnologije pri navedenih dejavnostih. Res je sicer, da je morala komisija pri merilu 6 izhajati iz SITC in NACE klasifikacije, vendar pa se člani komisije kljub temu ne bi smeli zadovoljiti s pavšalno navedbo, da navedene dejavnosti skladiščenja, transporta in pretovarjanja po NACE klasifikaciji sodijo med storitve z nižjo vrednostjo znanja. Morali bi upoštevati, da pri tožniku dejansko ne gre zgolj za te dejavnosti, temveč za bistveno širšo paleto dejavnosti, ki vključujejo delež visoke tehnologije ter vlogo nato oceniti skladno s tako ugotovitvijo in ji podeliti vsaj 10 (namesto 5) točk. Ker komisija tega ni storila, je bilo dejansko stanje predmetne zadeve nepopolno ter napačno ugotovljeno, pri čemer pa Agencija kljub napotilu Upravnega sodišča RS tožnika tudi ni želela pozvati k podaji dodatnih pojasnil, kar bi lahko pripomoglo k razjasnitvi dvomov glede ustreznosti točkovanja. Tožnik še dodaja, da komisija tudi pri vlogah nekaterih drugih prijaviteljev, ki jih navaja, ni upoštevala niti NACE niti v SITC klasifikacije, temveč je vlogi investitorjev, ki jih navaja, ocenila z 10 oziroma celo 15 točkami. Ob pravilni uporabi navedenega merila bi tožnikova vloga že presegla skupno oceno 60 točk, s tem pa bila upravičena do sofinanciranja.

7. V zvezi z merilom 6b (Sodelovanje slovenskih znanstveno raziskovalnih institucij pri investicijskem projektu) je tožnik že v pritožbi pojasnil, da je v vlogi izrecno navedel, da v prihodnosti načrtuje intenzivno sodelovanje z znanstveno raziskovalnimi organizacijami v Sloveniji na področjih informacijskih znanosti, živilske tehnologije, prometnih ved in hladilnih tehnologij, in sicer (v skladu s pojasnili, ki jih je dala Agencija) v obdobju rednega poslovanja po zaključeni investiciji. Zato se ne more strinjati s pojasnilom nekaterih ocenjevalcev pri podaji ocene, da naj vlogi ne bi bila priložena dokazila oziroma da naj sploh ne bi bilo podanih navedb o takem sodelovanju. Prav tako se ne strinja s podajo ocene s strani drugih ocenjevalcev brez kakršne koli obrazložitve ter tudi s stališči, da naj tožnik ne bi navedel, s katerimi konkretnimi znanstveno raziskovalnimi institucijami naj bi sodeloval. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da bi moral konkretno navesti, s katerimi institucijami namerava sodelovati, saj to pomeni neutemeljeno zaostrovanje razpisnih meril, ki takšne zahteve ne vsebujejo. Poleg tega v času razpisa še ni mogoče razpolagati s takšnim podatkom, saj ni jasno, ali bodo v času po zaključeni investiciji takšne institucije sploh še obstajale, oziroma ali bodo še vedno registrirane pri Agenciji. Zato bi morala komisija tožniku pri tem merilu podeliti vsaj 3 točke ali pa celo 6 točk in ne 0 točk ter posledično ugotoviti, da je projekt upravičen do sofinanciranja.

8. Prav tako ni bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno pri merilu 6c (Obstoječe sodelovanje tujega investitorja z znanstveno raziskovalnimi institucijami). Tožeča stranka je na strani 32 vloge pojasnila, da na Hrvaškem intenzivno in kontinuirano sodeluje s hrvaškim Zavodom za javno zdravstvo tako na področju proizvodnih procesov, spremljanja kakovosti izdelkov, vpliva tehnologij na prehranske proizvode in podobno ter priložil prilogo, iz katere izhaja, da je v letu 2009 z Zavodom “...“ sklenil dolgoročno pogodbo o sodelovanju za nedoločen čas. Ni torej pravilna ugotovitev komisije, da naj bi iz vsebine pogodbe in aneksov izhajalo, da Zavod za javno zdravstvo za tožnika opravlja le storitve, ki so zakonski pogoj, da tožnik sploh lahko opravlja dejavnost. Komisija je spregledala, da gre dejansko tudi za sodelovanje na področju proizvodnih procesov, spremljanja kakovosti izdelkov, vpliva tehnologij na prehranske proizvode. Zato bi komisija morala, glede na vsebino sodelovanja, tožniku podeliti vseh možnih 6 točk ter tudi na tej podlagi ugotoviti, da je tožnik upravičen do sofinanciranja.

9. Tožnik še posebej izpostavlja merilo 5 (trajnostna naravnanost investicijskega projekta). V okviru tega merila je komisija tožniku podala 0 točk z obrazložitvijo, da bi v primeru prenosa načrtovanja centra iz Republike Slovenije tožnik izpad delovanja tega centra brez večjih stroškov in časovnih zamud lahko nadomestil z logistično distribucijskim centrom v Zagrebu. Pa čeprav je v okviru navedenega merila tožena stranka že v prvotnem postopku (in enako tudi v ponovljenem) ugotovila, da „gre resda za najem prostorov, kar skladno z obrazloženimi merili, prinaša nižje število točk, vendar pa tudi ugotavlja, da je najem dolgoročen (pet let z avtomatičnim podaljšanjem za pet let) kot tudi, da bodo, kot izhaja iz tožnikove vloge, oprema in stroji prilagojeni sami lokaciji oz. objektu. Že pritožbeni organ je v prvotnem postopku ugotovil, da na podlagi navedenega ni mogoče zaključiti, da bi bilo selitev opreme in strojev mogoče opraviti zelo hitro in ob zanemarljivih stroških in da bi morale biti tožniku, v skladu z merilom 5, namesto 0 točk, dodeljene 3 točke. Jasno je, da pri ocenjevanju tožnikove vloge komisija ponovno ni ugotavljala dejanske trajnostne naravnanosti njenega investicijskega projekta in tožnikovi vlogi podelila 0 točk. Upoštevala ni niti trajanja sklenjenega dogovora o zakupu niti potrebnih finančnih obremenitev v zvezi z vsemi potrebnimi posegi na nameravani lokaciji. Posledično je tožnikova vloga ocenjena z bistveno prenizkim številom točk, zaradi česar je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. 10. Bistvena kršitev pravil postopka je po mnenju tožnika storjena s sprejemom sklepa o imenovanju ocenjevalne komisije za obravnavo tožnikove vloge. Dejstvo namreč je, da je bila v prvotnem postopku za vodenje postopka predmetnega Javnega razpisa s strani prvostopenjskega organa imenovana komisija v sestavi članov (šest članov), ki jih tožnik našteva. Na podlagi sklepa z dne 16. 7. 2014 pa je bila imenovana nova komisija v sestavi, ki jo tožnik navaja. O tožnikovi vlogi v ponovljenem postopku tako ni odločala komisija v isti sestavi, kot je odločala o vlogah vseh prijaviteljev na predmetni Javni razpis v prvotnem postopku. Tožnik meni, da gre za kršitev določb Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik). Navedeni pravilnik namreč predvideva imenovanje več različnih komisij v okviru istega javnega razpisa zgolj v primeru obsežnejših javnih razpisov, ko se razpisujejo sredstva za različna strokovna področja. Tožnik pa toženi stranki očita še sum nadaljnje kršitve pravil postopka, storjene z neupoštevanjem drugega odstavka 19. člena Uredbe o finančnih spodbudah za tuje investicije (v nadaljevanju Uredba), ki določa, da se odločitev o predlogu za dodelitev spodbud sprejema z absolutno večino glasov. Tožnik je namreč v ponovljenem postopku zaprosil za posredovanje vse na predmetno zadevo nanašajoče se dokumentacijo, iz katere pa ni bilo razvidno, ali je imenovana komisija res odločala z absolutno večino glasov njenih članov. Tožniku sploh ni bil omogočen vpogled v ocene, ki so jih njegovi vlogi po posameznih merilih Javnega razpisa podelili posamezni ocenjevalci.

11. Tožnik je vpogled v dokumentacijo po izdaji odločbe drugostopenjskega organa opravil še enkrat ter ob drugem vpogledu ugotovil, da se v dokumentaciji nahajajo tudi ocenjevalni listi članov komisije, pri čemer so mu bili ti ocenjevalni listi tudi izročeni. Tožnik na podlagi navedenega domneva, da so ocenjevalni listi bili dejansko pripravljeni kasneje, kar bi predstavljalo grobo kršitev pravil postopka. Zato tožnik predlaga zaslišanje ocenjevalcev. V nadaljevanju tožbe tožnik v zvezi z točkovanjem pri posameznih merilih navaja razloge, zaradi katerih meni, da pri posameznih merilih ni bil pravilno ocenjen, pri čemer se sklicuje tudi na ocene drugih prijaviteljev in ocene le-teh pri posameznih merilih. Tožnik se sklicuje tudi na v zadevi izdano sodbo Upravnega sodišča, iz katere izhaja, da je mogoče tožnika pozvati k pojasnilu informacij iz prijave ali k posredovanju dokazil, ki izkazujejo verodostojnost navedb v prijavi ter na ta način razjasniti morebitni dvom o ustreznosti točkovanja. Tožena stranka pa tožnika ni pozvala k podaji takih morebitnih dodatnih pojasnil oziroma dokazil. S tem ni upoštevala vseh danih napotil ter s tem bistveno kršila pravila postopka. Ker v konkretni zadevi ni odločala ista komisija, tožnik izpostavlja določbo drugega odstavka 14. člena Ustave RS, da so vsi pred zakonom enaki ter se s tem v zvezi sklicuje tudi na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in na Evropsko sodišče za človekove pravice. Pravica do enakega obravnavanja prijav na Javni razpis je temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti (2. člen) in načela enakega varstva pravic (22. člen) okarakterizira pravno državo. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev odpravi in v zadevi odloči tako, da tožnikovi vlogi ugodi in se mu odobrijo sredstva v višini 347.000,00 EUR ter da se ga pozove, da v postavljenem roku pristopi k podpisu pogodbe o sofinanciranju. Podredno pa predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih pa naj sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in navaja razloge, zaradi katerih meni, da tožba ni utemeljena ter predlaga zavrnitev tožbe.

13. V pripravljalni vlogi tožnik zavrača navedbe tožene stranke in dodatno pojasnjuje tožbene navedbe.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

16. V konkretnem primeru gre za odločanje o tožnikovi vlogi na Javnem razpisu za spodbujanje tujih neposrednih investicij, ki temelji na določbah Zakona o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij (ZSTNIIP) oziroma na (po zakonskem pooblastilu iz 7. člena ZSTNIIP izdani) Uredbi o finančnih spodbudah za tuje neposredne investicije (v nadaljevanju Uredba), po kateri se spodbude lahko dodelijo med drugim tudi za „investicije v storitveno dejavnost, katere storitve se mednarodno tržijo“. Kot storitvena dejavnost, ki se mednarodno trži, je po določbah 5. poglavja Javnega razpisa med drugim opredeljena tudi logistično-distribucijska dejavnost in s tem dejavnost, na katero se nanaša prijavljeni investicijski projekt tožnika (Vzpostavitev distribucijsko logističnega centra za izdelke zmrznjenega temperaturnega režima).

17. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovljenem postopku potem, ko je naslovno sodišče s sodbo I U 610/2013-26 z dne 10. 6. 2014 ugodilo tožnikovi tožbi in v prvotnem postopku izdani sklep z dne 24. 10. 2012 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Ugotovilo je namreč, da prijave na predmetni Javni razpis ni obravnavala komisija kot celota, ampak zgolj dva od članov komisije, ter da je komisija zgolj povzela točkovanje obeh ocenjevalcev in na tej podlagi oblikovala predlog odločitve. Sodišče je presodilo, da za strokovno oceno prijave na Javni razpis to ne zadošča. Opisano nepravilnost pri ocenjevanju in s tem pri vodenju postopka je štelo za bistveno in s tem za razlog, zaradi katerega je odpravilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

18. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ upošteval dana napotila sodišča, ki se nanašajo na ocenjevanje komisije. Slednja je izvedla ponovno ocenjevanje tožnikove vloge, pri čemer so sodelovali vsi člani komisije. Zato tožnikovi ugovori, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, niso utemeljeni. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi bile bistvene kršitve pravil postopka storjene zato, ker v ponovljenem postopku ni bila imenovana komisija v povsem enaki sestavi kot v prvotnem postopku. Strinja se z ugotovitvami drugostopenjskega organa, da je šlo v predmetni zadevi za ponovno ocenjevanje vloge kar dve leti po objavi Javnega razpisa, zaradi česar bi bilo po tolikem času težko pričakovati, da v komisiji ne bo nobene spremembe. Že drugostopenjski organ je poudaril, da se sestava komisije razlikuje zgolj v spremembi enega člana, ostali člani pa so isti. Tudi po presoji sodišča je glede sestave komisije bistveno, da člani komisije izpolnjujejo pogoje, ki jih določa Pravilnik. Le-ta določa, da morajo imeti strokovno izobrazbo in izkušnje s področja, za katerega se dodeljujejo sredstva, ki omogočajo strokovno presojo vlog. Da člani komisije navedenih pogojev ne bi izpolnjevali pa tožnik ne navaja. Zato s tako sestavo nove komisije po presoji sodišča ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), na kar se sklicuje tožnik in tudi ne EKČP. Po presoji sodišča s tem tožniku tudi ni bila kršena pravica do enakega obravnavanja prijav na predmetnem Javnem razpisu ter ni bilo kršeno načelo zakonitosti in tudi ne načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

19. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, s katerimi toženi stranki očita sum kršitve pravil postopka, storjene z neupoštevanjem drugega odstavka 19. člena Uredbe, ki določa, da se odločitev o predlogu za dodelitev spodbud sprejema z absolutno večino glasov. Pri tem navaja, da mu v postopku pred prvostopenjskim organom ni bil omogočen vpogled v ocene, ki so jih njegovi vlogi po posameznih merilih Javnega razpisa podelili posamezni ocenjevalci. Po presoji sodišča navedeni tožbeni očitki niso utemeljeni. Drugostopenjski organ je namreč ugotovil, da obstojajo ocenjevalni listi vseh prisotnih članov komisije, ter da so iz ocenjevalnih listov, s katerimi je bil tožnik seznanjen, razvidne ocene vseh posamičnih ocenjevalcev pri vsakem posamičnem merilu. Prav tako je ugotovil, da iz zapisnika o posvetovanju in glasovanju izhaja način usklajevanja končnih ocen. Zato je zaključil, da je prvostopenjski organ postopek vodil zakonito. Navedenim ugotovitvam drugostopenjskega organa pritrjuje tudi sodišče. V upravnih spisih se nahaja zapisnik o posvetovanju in glasovanju vseh petih prisotnih članov komisije (z dne 16. 7. 2013), iz katerega je razvidno kako so bile ocene ocenjevalcev usklajene pri posameznem merilu in dobljeno skupno število točk, ki jih je pridobil tožnik na navedenem Javnem razpisu. Prav tako so priloženi ocenjevalni listi posameznih ocenjevalcev. Dejstvo, da je vpogled v navedene ocenjevalne liste tožniku omogočil šele drugostopenjski organ, pa po presoji sodišča še ne more biti razlog za sklepanje, da so bili ocenjevalni listi dejansko pripravljeni kasneje. Po presoji sodišča tudi ne gre za kršitev načela: „reformatio in peius“, ker je bila tožnikova vloga v prvotnem postopku ocenjena s 56 točkami, v ponovljenem postopku pa le s 54 točkami (po merilu 4 prej ocenjena s 5 točkami, v ponovljenem postopku pa zgolj s 3 točkami). Sodišče namreč ugotavlja, enako kot tožena stranka, da v obravnavani zadevi ni bilo kršeno navedeno načelo, saj je bila tožnikova vloga zavrnjena že v prvotnem postopku (sklep z dne 24. 10. 2012) ter se tožnikov položaj z izpodbijanim sklepom ni spremenil. 20. Niso utemeljeni tudi tožnikovi ugovori, da bi tožena stranka morala tožnika pozvati k podaji morebitnih dodatnih pojasnil oziroma dokazil, pri čemer se tožnik sklicuje na v zadevi izdano sodbo Upravnega sodišča. Iz nje res izhaja, da je mogoče tožnika pozvati k pojasnilu informacij iz prijave ali k posredovanju dokazil, ki izkazujejo verodostojnost navedb v prijavi. Sodišče se strinja s toženo stranko, da gre pri postopku Javnega razpisa za javnopravno stvar in ne za odločanje o tožnikovi pravici, kar je sicer značilnost upravne zadeve. Komisija ocenjuje vloge na podlagi listin, ki jih predložijo prijavitelji. Komisija lahko vlagatelja pozove k pojasnilu informacij, če se ji npr. porajajo kakšne nejasnosti, ni pa tega dolžna storiti. Tudi iz omenjene sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je mogoče tožnika pozvati k pojasnilu informacij in ne izhaja, da bi to komisija morala storiti. Zato so po presoji sodišča neutemeljeni tožnikovi ugovori, da so bile s tem v predmetni zadevi storjene bistvene kršitve pravil postopka.

21. Tožnik se v tožbi ne strinja tudi z oceno prijavljenega projekta v vsebinskem pogledu, to je glede pravilnosti točkovanja njegove vloge po posameznih merilih iz razpisa (6 a, b in c ter 5). Sodišče ugotavlja, da je že drugostopenjski organ tožnikove ugovore glede pravilnosti točkovanja njegove vloge ocenil ter iz razlogov, ki jih je navedel, ugotovil, da niso utemeljeni. Argumentirano je zavrnil tudi tožnikovo sklicevanje na ocene drugih prijaviteljev po posameznih merilih in še dodatno pojasnil razloge, zaradi katerih je sprejel točkovanje po navedenih merilih kot pravilno in s tem kot pravilno izpodbijano odločitev. Res je, da je pri merilu 5 drugostopenjski organ ugotovil, da je že v prvotnem postopku drugostopenjski organ ugotovil, da bi pri tem merilu tožnik namesto 0 točk moral dobiti 3 točke. Vendar pa se sodišče strinja z zaključkom drugostopenjskega organa, da tudi v primeru, da bi bila pri merilu 5 tožnikova vloga ocenjena s 3 točkami, bi po vseh merilih skupaj dosegla 57 točk, kar še vedno ne bi zadoščalo za sofinanciranje. Zato tudi po presoji sodišča navedena pomanjkljivost ni take narave, da bi lahko vplivala na drugačno končno odločitev. Iz drugega odstavka 9. točke razpisne dokumentacije namreč izhaja, da bodo sofinancirani investicijski projekti tistih tujih investitorjev, katerih prijave bodo v postopku ocenjevana dosegle prag najmanj 60 točk. Tožnikov projekt pa navedenega praga ni dosegel. 22. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da posamezna merila pri ocenjevanju tožnikovega projekta niso bila uporabljena pravilno. Uredba v v 18. členu določa, da se za strokovno oceno investicije in za oblikovanje predloga za dodelitev spodbude imenuje ocenjevalna komisija, ki ima predsednika in najmanj štiri člane. Kot že pojasnjeno, je bila v obravnavanem primeru imenovana komisija v ustrezni sestavi. Tožnikovo vlogo so tako ocenjevali člani ocenjevalne komisije v skladu z ocenjevalnimi merili, navedenimi v III. poglavju Javnega razpisa. V konkretni zadevi je tako ocenjevalna komisija tista, ki je glede na določbe Javnega razpisa in Uredbe pristojna ter ji je zaupana strokovna ocena prijavljenih investicij. Komisija mora delovati strokovno in nepristransko. Njena ocena temelji na kriterijih Javnega razpisa in razpisne dokumentacije, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločitve (tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa), ki vsebuje razloge za izpodbijano odločitev.

23. Glede na navedeno je sodišče do tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na določitev konkretnega števila točk po posameznih merilih, glede katerih tožnik meni, da je dobil prenizko število točk, zadržano. Število doseženih točk je namreč rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. V upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene. To izhaja tudi iz upravno-sodne prakse (npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 725/2008, X Ips 193/2013). Se pa sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da bi tožnik moral pri merilu 6b (Sodelovanje slovenskih znanstveno raziskovalnih institucij pri investicijskem projektu) konkretno navesti, s katerimi institucijami namerava sodelovati ter se ne strinja s tožnikom, da naj bi to pomenilo neutemeljeno zaostrovanje razpisnih meril. 24. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Po povedanem tudi ni podlage za odločanju v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

25. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

26. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.