Jedro

Delavec je disciplinsko odgovoren za kršitve delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. Možna posledica kršitev so okoliščine, ki vplivajo na njihovo opredelitev kot lažje ali hujše. Ko pa so enkrat opredeljene kot lažje, so posledice konkretne kršitve lahko upoštevane le kot element individualizacije disciplinske sankcije ali kot element morebitne kvalifikacije kršitve (ker so posledice izrecno določene kot konstitutivni element kršitve).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 45.000,00 SIT, v 8 dneh, svoje stroške revizijskega postopka pa trpi tožena stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo odločitve disciplinskih organov tožene stranke tako, da je očitano kršitev delovnih obveznosti opredelilo kot lažjo kršitev in tožeči stranki izreklo disciplinski ukrep javnega opomina. V posledici take odločitve je odločilo tudi o obstoju delovnega razmerja in reintegracijskem zahtevku ter o zahtevku za vpis delovne dobe za čas brezposelnosti od 6. 10. 1992 do 14. 5. 1996. Svojo odločitev je oprlo na pravno stališče iz revizijskega sklepa št. VIII Ips 158/98 z dne 10. 11. 1998, izdanega v prejšnem postopku v istem sporu.

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in zavrnilo tožbeni zahtevek. Ni se strinjalo s stališčem, da je tožnik odgovoren le za lažjo kršitev delovnih obveznosti. Presodilo je, da je očitano dejanje pravilno kvalificirano kot hujša kršitev delovne obveznosti, zaradi česar je odločitev organov tožene stranke o preklicu pogojno odloženega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pravilna in zakonita.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka o sestavi in vsebini sodbe, relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da je v Pravilniku o delovnih razmerjih tožene stranke natančno določeno, katere kršitve delovnih obveznosti se štejejo za lažje in katere za hujše. Sodišče druge stopnje bi zato moralo pravilnik uporabiti takšen kot je, ne pa ga s svojimi razlagami spreminjati in na novo določati okoliščine in pogoje, pod katerimi se kršitve delovnih obveznosti štejejo za hujše. V očitani kršitvi niso podani znaki hujše kršitve delovne obveznosti po 1. točki 138. člena Pravilnika in ker se pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa po drugem odstavku 90. člena Zakona o delovnih razmerjih lahko prekliče le, če delavec v preizkusni dobi stori hujšo kršitev delovnih obveznosti, za tako odločitev v primeru tožeče stranke ni bilo pogojev. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo poleg tožbenega zahtevka, o katerem je odločalo v pritožbenem postopku, zavrnilo tudi del zahtevka, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo. S takšno odločitvijo je prekoračilo tožbeni zahtevek o katerem je odločalo v pritožbenem postopku in razlogov za tako odločitev v obrazložitvi ni navedlo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je bila odločitev njenih disciplinskih organov pravilna in zakonita in predlaga, da se revizija zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Delavec je disciplinsko odgovoren za kršitve delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt (88. člen Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR). To pomeni, da tudi pri določanju disciplinskih kršitev velja načelo zakonitosti: katera dejanja ali opustitve delavca so sankcionirana z disciplinskimi ukrepi in s kakšnimi ukrepi, mora biti vnaprej določeno v materialnopravnem predpisu. Eden od bistvenih elementov načela zakonitosti je tudi zahteva po določnosti zakona (lex certa), ki pomeni, da mora biti norma, ki določeno dejanje opredeljuje kot kaznivo (prepovedano, nedopustno), določna, jasna in predvidljiva. Od organov, ki take norme uporabljajo, pa načelo zakonitosti zahteva, da te norme restriktivno razlagajo.

Katere kršitve delovnih obveznosti in delovne discipline so lažje in katere hujše, je tožena stranka določila v svojem Pravilniku o delovnih razmerjih (137. in 138. člen). Pri tem je nekatera ravnanja opredelila tako kot lažja (na primer nepravočasno opravljanje delovnih nalog po 4. točki 137. člena in nevestno opravljanje dela po 9. točki 137. člena), kakor tudi kot hujša (nevestno in nepravočasno opravljanje delovnih obveznosti po 1. točki 138. člena). Element razlikovanja je pogostost oziroma ponavljanje tovrstnih kršitev. Lažja je kršitev, ko gre za enkratna ravnanja ali ravnanja, ki se ne ponavljajo pogosto.

Ponavljanje takih kršitev pa preraste v hujšo kršitev delovnih obveznosti. Če gre za večkratno ponavljanje lažjih kršitev - torej kršitev, za katere je bil delavec predhodno spoznan za odgovornega - gre za posebno hujšo kršitev po 19. točki 138. člena Pravilnika, opredeljeno kot "večkratno ponavljanje lažjih kršitev delovnih obveznosti". Nepravočasno izpolnjevanje delovnih obveznosti pa pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti že, če je tako ravnanje "pogosto", ne da bi moral biti delavec prej spoznan za odgovornega za vsako ravnanje posebej (1. točka 138. člena Pravilnika). Za obravnavano zadevo ni bistveno, ali pojem pogosto pomeni najmanj trikrat ali večkrat. Pomembno je, da nepravočasne izpolnitve delovne obveznosti v enem primeru, ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve po 1. točki 138. člena Pravilnika. Ob siceršnjem strinjanju z razlogovanjem pritožbenega sodišča, da za razlikovanje med lažjimi in hujšimi kršitvami ni pomembna uporaba množinske oblike in število storjenih kršitev samo po sebi, zato ni mogoče sprejeti njegove namenske oziroma sistemetične razlage. Možne posledice kršitev in njihov vpliv na poslovanje so gotovo okoliščine, ki vplivajo na njihovo opredelitev kot lažje ali hujše. Ko pa so enkrat opredeljene kot lažje, so posledice konkretne (posamične) kršitve lahko upoštevane le kot element individualizacije disciplinske sankcije (obteževalne ali olajševalne okoliščine) ali kot element morebitne kvalifikacije kršitve (kjer so posledice izrecno določene kot konstitutivni element kršitve).

Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Dejanska podlaga izpodbijane sodbe je ugotovitev, da je tožnik storil kršitev delovne obveznosti s tem, da 27. 7. 1992 ni pravočasno izobesil osmrtnic za pokojnega I.G.. Ob pravilni uporabi materialnega prava te kršitve ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve delovnih obveznosti, temveč le kot lažjo kršitev po 4. točki 137. člena Pravilnika. Na podlagi drugega odstavka 90. člena ZDR pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni mogoče preklicati zaradi storjene lažje kršitve delovne obveznosti. Za tako kršitev tudi ni mogoče samostojno izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zoper prvostopno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 395. člena ZPP-77).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, kot ga je tožeča stranka postavila v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 1993, čeprav ga je kasneje s pripravljalno vlogo z dne 12. 1. 1999 modificirala in je sodišče prve stopnje z delno sodbo odločilo le o prvih treh točkah tako modificiranega tožbenega zahtevka. Revizija ima prav, da izpodbijana sodba glede tega nima nobene obrazložitve. Ker pa je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo že zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo, je ugotovitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP-77 brezpredmetna. Iz istih razlogov revizijsko sodišče tudi ni obravnavalo revizijskih navedb o zatrjevani prekoračitvi tožbenega zahtevka.

Ker je tožeča stranka uspela z revizijo, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka, odmerjene po veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 7/95 in 39/2000) za potrebne stroške zastopanja po odvetniku (450 točk na podlagi 5. točke tar. št. 10). Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, trpi svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).