Jedro

Obdolženec v kazenskem postopku nima pravice izpodbijati tistega dela sodbe, ki se nanaša izključno na drugega obdolženca (pa čeprav je v opisu kaznivega dejanja soobdolženca navedeno, da je dejanje storil skupaj z obdolžencem).

Izhajajoč iz namena obrazložitve odredbe prikritih preiskovalnih ukrepov samo dejstvo pomanjkljivosti obrazložitve ne more imeti za posledico, da bi bili z njo odrejeni ukrepi izvajani nezakonito. Pomembno je, da gradivo, ki ga je imel na razpolago odredbodajalec, omogoča naknadno meritorno presojo utemeljenosti odreditve ukrepov, torej presojo o tem, ali so bili v času izdaje odredbe izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji.

Vsak (so)storilec kaznivega dejanja je samostojno kazensko odgovoren v mejah svoje krivde, zato so lahko dejanja enega ali vseh sostorilcev drugače pravno opredeljena, mogoče pa je tudi, da eden od sostorilcev zaradi izključitve krivde sploh ni kazensko odgovoren.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo K 78/2006 z dne 27. 11. 2007 S. B., M. K. in A. S. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter S. B. in M. K. izreklo kazen pet let zapora, A. S. pa kazen dve leti zapora. Obtoženega P. T. je spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi četrtega odstavka 196. člena KZ je odvzelo zaseženo mamilo heroin, S. B., M. K. in A. S. je izreklo odvzem premoženjske koristi v višini 3.789,02 evrov, ki jo morajo obsojenci nerazdelno plačati. Obtoženi K. in obsojeni B. sta dolžna plačati vsak eno tretjino stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter povrniti potrebne izdatke in nagrado zagovornikov po uradni dolžnosti in na 500 evrov odmerjeno povprečnino. Obtoženega S. in obsojenega T. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Obtoženemu R. Ž. je s sklepom za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 16. člena KZ izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ter odločilo, da stroški tega dela postopka bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom I Kp 426/2008 z dne 11. 12. 2008 pritožbam obtoženega M. K. in njegovega zagovornika v celoti, pritožbam zagovornikov obsojenih S. B. in A. S. pa delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazni tako, da je M. K. oprostilo obtožbe, S. B. in A. S. pa spoznalo za kriva kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu S. B. je izreklo kazen 2 leti zapora, obtoženemu A. S. pa eno leto in tri mesece zapora. Ob delni ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti je razveljavilo sklep, s katerim je bil izrečen varnostni ukrep obtoženemu R. Ž., ter odločbi o odvzemu premoženjske koristi in stroških postopka za B., S. in Ž. ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojenega T. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

3. V ponovljenem sojenju je Okrožno sodišče v Krškem izločilo postopek zoper A. S., nato pa s sodbo II K 51286/2010 z dne 23. 10. 2012 zavrnilo obtožbo zoper R. Ž. ter odločilo, da se obsojenemu S. B. odvzame premoženjska korist v višini 2.608,00 evrov in da mora obsojeni S. B. plačati eno petino stroškov tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške in nagrado zagovornikov po uradni dolžnosti ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 10. 2012 zavrnilo pritožbi obsojenega S. B. in njegovega zagovornika, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojeni S. B. in njegova zagovornica vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, oba iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Obsojeni B. navaja, da je bil v celotni sodbi v neenakem položaju s soobtoženim K., saj je sodišče za krivega spoznalo le njega. Sodba temelji na protispisnih dokazih, sodišče v celoti sledi navedbam policista in koordinatorja akcije. Ž. je bil neprišteven in njegove izjave tajnemu delavcu v celoti neresnične, plod domišljije. Kazen zapora je nastopil brez pravne možnosti vlaganja pritožb, še preden je bila sodba pravnomočna, s čimer so mu bile kršene pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Obsojenčeva zagovornica v svoji zahtevi uveljavlja številne kršitve, ki jih je v bistvenem mogoče združiti v naslednje očitke: - izrek sodbe višjega sodišča z dne 11. 12. 2008 je popolnoma nerazumljiv in v nasprotju z razlogi, ker obsojeni S. B. ostaja v izreku obsodbe A. S., čeprav pri dveh dejanjih S. B. ni imel nič, in ker je v izreku obsodb za S. B. in A. S. kot sostorilec naveden Ž., čeprav je bil glede njega sklep o varnostnem ukrepu razveljavljen in tako ne more biti sostorilec; - kršen je 25. člen KZ, ker sta S. B. in A. S. obsojena za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, njun sostorilec Ž. pa naj bi storil kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ; - prikriti preiskovalni ukrepi proti obsojencem so bili odrejeni nezakonito, ker odredbe sodišča in dovoljenja tožilstva niso obrazložena in nimajo vseh predpisanih sestavin, posledično so na njihovi podlagi pridobljeni dokazi nezakoniti (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP); - kriminalna dejavnost Ž. je bila izzvana s strani tajnega delavca, Ž. je duševni bolnik, zato so njegove izjave tajnemu delavcu in poročila o tajnem delovanju brez dokazne vrednosti; - izpodbijani sodbi prve in druge stopnje o navedenih okoliščinah nimata razumljivih razlogov (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), nerazumljivi so tudi zaključki sodišča glede obsojenčevega sodelovanja pri kaznivem dejanju; - na vsebini uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od M. B. sodba ne sme temeljiti; - obsojencu izrečena kazen je nerazumljiva; - odločba o stroških je napačna, saj je bil obsojeni obtožen za osem prodaj, pravnomočno obsojen po uspešni pritožbi pa le za tri, zato bi 62,5% potrebnih izdatkov obsojenega moral trpeti proračun; - obsojenemu je bila kršena pravica do sodnega varstva, ker je prestal kazen zapora še preden je bila sodba formalno pravnomočna in preden je sploh lahko vložil izredno pravno sredstvo.

5. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da je zahteva zagovornice utemeljena v delu, kjer zatrjuje nerazumljivost in nasprotje v izreku sodbe višjega sodišča, saj obsojeni B. ne bi smel biti naveden kot sostorilec pri vseh treh kaznivih ravnanjih, za katere je obsojen S., temveč le pri enem. Predlaga, da Vrhovno sodišče delno ugodi zahtevi in ustrezno spremeni izrek izpodbijane sodbe, ki se nanaša na obsojenega S. Glede ostalih navedb zahteve pa vrhovni državni tožilec navaja, da po načelu individualne krivdne odgovornosti vsak storilec odgovarja v mejah svoje krivde, kar omogoča, da so dejanja sostorilcev različno pravno opredeljena, in celo, da eden od njih sploh ni kazensko odgovoren. Sodišče druge stopnje je zagovornici obširno in pravilno odgovorilo na pomisleke glede odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov in pravilno ugotovilo, da kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni. Tudi dovoljenja tožilstva niso pomanjkljiva, saj je v Republiki Sloveniji le ena policija, zato ne more nastati dvom o tem, kdo je pristojen izvrševati dovoljenja. V celoti se pridružuje razlogom višjega sodišča o neutemeljenosti očitkov glede izzvanosti kriminalne dejavnosti. Ob stališču, da vsakršno angažiranje tajnega delavca že predstavlja izzivanje kriminalne dejavnosti, izvajanje ukrepa po 155. členu ZKP sploh ne bi bilo mogoče. V preostalem delu je zahteva vložena zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in zaključki sodišč na obeh stopnjah.

6. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen zagovornici in obsojencu. Slednji se je o njem izjavil v vlogi z dne 11. 3. 2013, v kateri vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

K zahtevi obsojenca

7. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. To izredno pravno sredstvo je dopustno vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 je Vrhovno sodišče opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik utemeljiti zahtevo za varstvo zakonitosti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Vložnik ima odgovornost, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navede konkretne okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo kršitev zakona, ki jo uveljavlja. Vrhovno sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega B. navedenih kriterijev ne izpolnjuje. Iz nje ni mogoče razbrati, na katere kršitve se nanašajo očitki o neenakopravnem položaju, zatrjevane kršitve 22., 23. in 29. člena URS pa niso konkretizirane. Obsojencu v tem kazenskem postopku ni bila kršena pravica do pritožbe, saj je zoper vse odločbe izkoristil to svojo pravico in je bilo o njegovih pritožbah meritorno odločeno. Z navedbami, da sodba temelji na protispisnih dokazih, ker slike nimajo nikakršne dokazne vrednosti in da daje sodišče največjo težo izpovedbi policista, pa obsojeni ne pojasni nobene kršitve zakona, temveč nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

K zahtevi zagovornice

9. Višje sodišče je s sodbo I Kp 426/2008 z dne 11. 12. 2008 v točki A/III izreka sodbe spoznalo obtoženega A. S. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili v sostorilstvu po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Čeprav je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da je A. S. dejanje storil skupaj s S. B., se ta točka izreka sodbe ne nanaša na obsojenega S. B. kot obdolženca, temveč ga navaja kot osebo, s katero je obsojeni A. S. storil kaznivo dejanje. Zato tega dela sodbe B. in njegova zagovornica ne moreta izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP smejo to izredno pravno sredstvo vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. To pomeni, da obdolženec v kazenskem postopku nima pravice izpodbijati tistega dela sodbe, ki se nanaša izključno na drugega obdolženca, kadar je z isto sodbo odločeno o obtožbah zoper več obdolžencev. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo navedb, s katerimi zagovornica očita sodbi pritožbenega sodišča bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi bil izrek v točki A/III v nasprotju sam s seboj in z razlogi sodbe.

10. Izrek sodbe višjega sodišča naj bi bil nerazumljiv tudi zato, ker je bila sodba v delu, ki se nanaša na obtoženega R. Ž. razveljavljena, kljub temu pa je Ž. naveden v opisu kaznivega dejanja, ki sta ga storila S. B. in A. S. Vložnica v tem vidi tudi kršitev kazenskega zakona, ker sta obtožena B. in S. obsojena za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, medtem ko je bil sostorilec Ž. obtožen zaradi kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ. V tem delu je pritrditi navedbam vrhovnega državnega tožilca, da je v skladu z načelom individualne krivdne odgovornosti vsak (so)storilec kaznivega dejanja samostojno kazensko odgovoren v mejah svoje krivde, zato so lahko dejanja enega ali vseh sostorilcev drugače pravno opredeljena, mogoče pa je tudi, da eden od sostorilcev zaradi izključitve krivde sploh ni kazensko odgovoren. Zavrnilna sodba zaradi umika obtožbe proti Ž., njegova domnevna neprištevnost in sprememba pravne opredelitve glede vrste udeležbe (hudodelska združba, sostorilstvo) pri njemu očitanem dejanju ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe glede očitka B. (in S.), da je pri izvrševanju kaznivih dejanj deloval v sostorilstvu v tistem delu, v katerem je to dokazano. V nasprotju s trditvami zagovornice ob spremembi pravnih kvalifikacij ni nastopila situacija iz 387. člena ZKP, zato višje sodišče ni kršilo te določbe zakona.

11. Vložnica zahteve uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi zoper obdolžence, še posebej zoper obtožena Ž. in T., odrejeni nezakonito, zato so tudi vsi dokazi, pridobljeni s temi ukrepi, nezakoniti. Navaja, da so odredbe sodišč za izvajanje prikritih ukrepov in pisna dovoljenja tožilstva za navidezni odkup mamila pomanjkljive, ker ne vsebujejo vseh z zakonom predpisanih sestavin (določen kraj oziroma prostor prisluškovanja; največja količina odkupljenega mamila; opredelitev policije, ki izvaja ukrep) in navedbe utemeljenih razlogov za sum, ki dopuščajo izdajo takšnih odredb. Obramba je med postopkom predlagala izločitev dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo in na 11. strani sodbe z dne 27. 11. 2007 pojasnilo, da temeljijo izvajani ukrepi v ustrezni podlagi, to je odredbah preiskovalnega sodnika in okrožnega državnega tožilca, ter so bili tudi izvedeni v skladu s tovrstnimi podlagami, vključno s časovnim in prostorskim okvirjem, za katerega so bili ukrepi dovoljeni. Na pritožbene očitke v zvezi z zakonitostjo odreditve in izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov je obsežno, logično in prepričljivo odgovorilo višje sodišče, ki je presodilo, da odredbe in pisna dovoljenja vsebujejo vse predpisane sestavine. Razlogi sodišč prve in druge stopnje v zvezi s temi okoliščinami in pritožbenimi očitki so popolni, jasni in prepričljivi, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Razlogom in stališčem obeh sodišč glede zakonitosti odreditve in izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov se pridružuje Vrhovno sodišče. V zvezi z navedbami zahteve za varstvo zakonitosti pa je treba dodati, da so bili ob izdaji odredbe okrožnega državnega tožilca Ktr 864/05 z dne 29. 7. 2005 podani utemeljeni razlogi za sum, da R. Ž. izvršuje kaznivo dejanje iz prvega odstavka 196. člena ZKP. S to odredbo je okrožni državni tožilec dovolil, da se zoper R. Ž. v času od 1. 8. 2005 do 1. 10. 2005 izvajata ukrepa tajno opazovanje in tajno delovanje ter da se v istem obdobju izvede enkraten navidezen odkup mamil in odloži odvzem prostosti.

13. Prikritim preiskovalnim ukrepom tajnega opazovanja (prvi odstavek 149. a člena ZKP) in tajnega delovanja (prvi odstavek 155. a člena ZKP) je skupno, da jih s pisno odredbo dovoli državni tožilec na pisni predlog policije (razen v posebnih primerih, ko je potrebna odredba preiskovalnega sodnika - peti odstavek 149. a člena in tretji odstavek 155. a člena ZKP). Temeljni pogoj za njuno odreditev je obstoj določene stopnje verjetnosti - utemeljenih razlogov za sum - da je določena oseba izvršila, izvršuje, pripravlja ali organizira izvršitev katerega izmed t. im. kataloških kaznivih dejanj. Utemeljitev oziroma ugotovitev utemeljenih razlogov za sum je obvezna vsebina predloga in odredbe (2. točka sedmega odstavka 149. a člena ZKP, 2. točka petega odstavka 155. a člena ZKP). Utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum ter se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu. Utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, odločba Ustavnega sodišča RS U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996).

14. Pritrditi je zagovornici, da odredba oziroma pisno dovoljenje okrožnega državnega tožilca Ktr 864/05 z dne 29. 7. 2005 v obrazložitvi ne navaja vseh okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da so bili ob izdaji dovoljenja podani utemeljeni razlogi za sum, da R. Ž. izvršuje kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z mamili. V tem delu je odredba pomanjkljiva. Vendar je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013 presodilo, da pomanjkljiva obrazložitev odredbe za hišno preiskavo sicer predstavlja kršitev prvega odstavka 215. člena ZKP, vendar se sodna odločba na dokaze, pridobljene s tem preiskovalnim dejanjem, ne bi mogla opreti le v primeru, če se zaradi pomanjkljive obrazložitve odredbe, predloga in priloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Citirana sodba se nanaša na odredbo za hišno preiskavo, vendar v njej sprejeto stališče načeloma velja za vse vrste pisnih odločb, s katerimi se odrejajo preiskovalna dejanja.

15. Tako kot pri odredbi za hišno preiskavo je namreč tudi namen obrazložitve odredbe, s katero se odrejajo prikriti preiskovalni ukrepi v tem, da omogoča naknadno (ex post) kontrolo zakonitosti izvedenega preiskovalnega ukrepa. Iz odredbe mora predvsem izhajati, na kakšni podlagi je odredbodajalec (okrožni državni tožilec, preiskovalni sodnik) prišel do zaključkov, da so izpolnjeni pogoji za poseg v posameznikovo pravico, ki jo preiskovalni ukrepi predstavljajo (sodba I Ips 136/2008 z dne 2. 10. 2008). Še posebej je to pomembno, kadar se z njo odrejajo prikriti preiskovalni ukrepi, saj je v postopku njihovega odrejanja in izvajanja izključena vsakršna kontradiktornost (sodbe I Ips 322/2008 z dne 29. 1. 2009, I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012). Če izhajamo torej iz namena obrazložitve odredbe, samo dejstvo, da je obrazložitev pomanjkljiva, ne more imeti za posledico, da bi bili z njo odrejeni ukrepi izvajani nezakonito. Pomembno je, da gradivo, ki ga je imel na razpolago odredbodajalec, omogoča naknadno meritorno presojo utemeljenosti odreditve ukrepov, torej presojo o tem, ali so bili v času izdaje odredbe izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji.

16. V obravnavanem primeru iz odredbe in gradiva, s katerim je ob odreditvi tajnega opazovanja in tajnega delovanja razpolagal okrožni državni tožilec, izhajajo razlogi, ki s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljujejo, da R. Ž. izvršuje kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z mamili. Iz obrazložitve tožilčeve pisne odredbe izhaja, da je bil R. Ž. že obravnavan in ovaden zaradi prodaje mamil v S. ter da je policija v razgovorih z občani R., ki ne želijo biti imenovani, ugotovila, da se Ž. sestaja z večjim številom mlajših oseb na različnih odmaknjenih mestih v R., med drugim tudi v neposredni bližini osnovne šole. V predlogu policije pa so poleg tega navedeni konkretni in preverljivi podatki o dogodkih, v zvezi s katerimi je policija zoper Ž. že vložila kazenske ovadbe zaradi prepovedanega prometa z mamili (dogodka z dne 21. 3. 2005 in 3. 5. 2005). Vse navedeno po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja utemeljene razloge za sum, da se Ž. ukvarja s tovrstno kriminalno dejavnostjo.

17. Razlogi za sum kot zahtevan dokazni standard so v nasprotju s trditvijo zagovornice bili podani tudi ob izdaji odredbe Z-Kpd 365/2005 z dne 28. 10. 2005 za pridobitev izpisa klicanih številk iz telefonske govorilnice v R. Preiskovalni sodnik je odredbo izdal po presoji predloga okrožnega državnega tožilca, v obrazložitvi katerega je navedeno, da je R. Ž., proti kateremu so se takrat že izvajali prikriti preiskovalni ukrepi, tajnemu delavcu prodal 10g heroina. Pred predajo mamila je iz telefonske govorilnice poklical S. B. na številko, ki jo je policija nadzorovala, in s katerim sta se dogovorila za srečanje. V času prodaje mamila je Ž. večkrat klical iz iste govorilnice, a ti pogovori niso bili identificirani, ker je klical na številko, ki je policija ni nadzirala. S pridobitvijo podatkov o številkah, klicanih iz te govorilnice, je policija nameravala ugotoviti, ali B. uporablja več številk, oziroma ali je Ž. glede prodaje drog kontaktiral še z drugo osebo.

18. Ob ugotovitvi, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni in izvedeni zakonito, sta sodišči pravilno zaključili, da na njihovi podlagi pridobljeni dokazi niso nedovoljeni in jih ni potrebno izločiti iz spisa.

19. Z navedbami na straneh 14 do 17 zahteve vložnica ob zatrjevanju nerazumljivosti zaključkov sodišč in pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Višje sodišče je prepričljivo pojasnilo, da obsodilna sodba v nobenem delu ni v odločilni meri oprta na uradni zaznamek o obvestilih, zbranih od M. B. Sodišče je to pričo zaslišalo in njegovo izpovedbo ocenilo tudi v povezavi z vsebino uradnega zaznamka in vsemi drugimi dokazi, ter na rezultat te presoje oprlo svoj zaključek o dokazanosti očitanega kaznivega dejanja, zato uveljavljana bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. V izpodbijani sodbi sta se sodišči opredelili do vseh dokazov, na podlagi katerih sta zaključili, da je obsojeni S. B. storil kaznivo dejanje v obsegu kot izhaja iz pravnomočne sodbe. Pri tem je razumljivo, da se sodišči nista opredelili do vsakega posameznega telefonskega pogovora, ki ga je policija ob večmesečnem izvajanju prikritih ukrepov zaznala. Dokazno sta ocenili vse tiste, na katere sta oprli svojo odločitev. Zagovornica z zatrjevanjem, da se sodišče ni opredelilo do pogovora, prestreženega v noči iz 17. na 18. februar 2006, iz katerega naj bi izhajalo, da obsojeni B. ni bil Ž. dobavitelj, ne konkretizira kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč poskuša izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

20. Enako z navedbami, da je policija pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov izkoristila Ž. in T., ki sta odvisnika od prepovedanih drog, brez finančnih sredstev, Ž. pa trpi za paranojo, kar močno omaje verodostojnost poročil o tajnem delovanju, da je šlo za ?očitno vzpodbujanje kriminalne dejavnosti? ter da je bil tajni delavec pri navezovanju stikov in dogovorih o prodaji mamil ?pretirano aktiven?, vložnica podaja svoje prepričanje o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišči prve in druge stopnje sta po izvedenem dokaznem postopku ocenili dokaze in zaključili, da so poročila o tajnem delovanju verodostojna in da kriminalna dejavnost obdolžencev ni bila izzvana s strani tajnega delavca, svoje zaključke pa sta tudi jasno in razumno obrazložili (11. in 12. stran sodbe sodišča prve stopnje ter strani 11 do 12 in 20 do 21 sodbe višjega sodišča). Sodišče se je posredno opredelilo tudi do blodnjavosti Ž. v odnosu do dokazne vrednosti poročil o tajnem delovanju, saj je dokazno ocenilo poročila o tajnem delovanju. Poleg tega iz slednjih izhajajo zaznave in opažanja policije o tem, kaj je Ž. počel (prodal mamilo tajnemu delavcu) in s kom se je v času pred in po prodajah sestajal. Njegovo duševno stanje in subjektivni odnos do teh dejanj pri ugotavljanju kazenske odgovornosti obsojenega B. za njemu očitana dejanja ni relevanten. V tej zvezi posplošeno zatrjevana kršitev 248. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložena, trditev, da sta se sodišči postavili v vlogo strokovnjaka in nadomestili izvedensko mnenje, pa je tako nejasna, da se Vrhovno sodišče do nje ne more opredeliti.

21. Odločitev o stroških kazenskega postopka je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče izpodbijati le z uveljavljanjem kršitve zakona, saj je višina stroškov, ki jih je obdolženi dolžan plačati, stvar presoje dejanskih okoliščin, ki jih Vrhovno sodišče ne ugotavlja. Vložnica trdi, da so izpodbijane sodbe obremenjene s kršitvijo določb 96. člena ZKP, ker bi moralo sodišče glede na delni uspeh pritožbe odločiti, da 62,5% potrebnih izdatkov obsojenega B. bremeni proračun. Po prvem odstavku citiranega člena sodišče odloči, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže. V konkretnem primeru za obsojenega B. ni nastopila nobena od navedenih situacij, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

22. Zahtevo za varstvo zakonitosti je glede odločbe o kazenski sankciji mogoče vložiti le z uveljavljanjem kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP v primeru, če je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Tega zagovornica ne zatrjuje, temveč navaja, da je kazen po oceni obsojenca nerazumljiva in da je sodišče neenakopravno pretehtalo obstoj olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Višine oziroma ?razumljivosti? izrečene kazni ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj tak razlog ni predviden v prvem odstavku 420. člena ZKP. Z navedbami, da je bil obsojeni pozvan na prestajanje zaporne kazni še pred formalno pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in je pred pravnomočnostjo kazen tudi prestal, vložnica ne uveljavlja kršitve, ki bi bila storjena z izpodbijano pravnomočno sodbo oziroma v kazenskem postopku, ki je tekel pred njo. Po ustaljeni sodni praksi se postopek izvrševanja kazni in odločbe, izdane v tem postopku, ne morejo izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti (sklepi Vrhovnega sodišča I Ips 397/2008 z dne 6. 11. 2008, I Ips 239/2010 z dne 20. 1. 2011 in I Ips 123/2011 z dne 8. 9. 2011), zato Vrhovno sodišče zahteve v tem delu ni vsebinsko presojalo. Neutemeljeno pa vložnica v tej zvezi navaja, da je bila obdolžencu kršena pravica do sodnega varstva (oziroma kot se izrazi obdolženec ?brez pravne možnosti vlaganja pritožb?), saj je obdolženi imel pravico zoper pravnomočno sodbo vložiti izredno pravno sredstvo, o katerem je odločilo Vrhovno sodišče. Prav tako ni bila kršena pravica do pritožbe, saj sta obsojeni B. in njegov zagovornik vložila pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 51286/2010 z dne 23. 3. 2012, in je višje sodišče tudi o teh pritožbah meritorno odločalo.

C.

23. Ker kršitve zakona, na katere se sklicujeta zahtevi, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega S. B. in njegove zagovornice zavrnilo (425. člen ZKP).

24. Obsojenec nima premoženja, je prejemnik denarne socialne pomoči in je dolžan preživljati mladoletnega otroka. Zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).