Jedro

Zaveza dediča, da bo odstopil dedni delež tretjemu, še ne ustvarja učinkov prenosa lastninske pravice, kar pomeni, da ne vzdrži tožnikova trditev, da je v konkretnem primeru lastninska pravica prešla na tožnika s podpisom sporazuma ali celo že prej, s trenutkom smrti zapustnika, to je s smrtjo D.D. S smrtjo zapustnika D.D. dedni delež na tožnika z njegovo smrtjo ni mogel preiti, ker tožnik ni bil njegov dedič.

Pridobitev lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice. Pokojna E.E. kot zapustnica torej v času sklenitve sporazuma z dne 17. 10. 2002 na podlagi delne denacionalizacijske odločbe, po zatrjevanju strank sporazuma in njihovem zavedanju stanja denacionalizacijske odločbe, še ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet odobritve. Posledično zato ni bil v času sklenitve sporazuma D.D. njen dedič za obravnavano premoženje in C.C. zato ni bil sposoben lastninske pravice prenesti na tožnika.

Pogodba o priposestovanju, da bi izkazala obstoj zakonskih predpostavk kot pravnega temelja za izvirno pridobitev stvarne pravice s priposestvovanjem, mora biti skladna z dejanskimi okoliščinami, ki izhajajo iz ostalih listin, na katerih se priposestvovanje utemeljuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil odobritev pogodbe o priznanju lastninske pravice, ki sta jo sklenila in dogovorila 18. 4. 2013 in 1. 4. 2013 A.A. in B.B., katere predmet so nepremičnine parc. št. 3631/4, 3631/5, 3631/8, 3631/26, 3631/27, 3632/0, 3633/0 in 3634/1, vse k.o. …. V obrazložitvi je navedel, da odloča v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1023/2014, ki je odpravilo prvostopno odločbo, ki je v prvem postopku enako zavrnila odobritev pravnega posla. V postopku je organ sledil napotkom Upravnega sodišča in presojal, ali predložena pogodba izpolnjuje pogoje, določene v 43. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnik je svojo zahtevo dopolnil s sporazumom, ki sta ga sklenila in dogovorila C.C. in tožnik 17. 10. 2002, s sklepom o dedovanju št. D 414/2009 in pooblastilom za zastopanje, ki ga je A.A. dal tožniku. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in predloženih listin je upravni organ pogodbo o priznanju lastninske pravice presojal po vsebini in meni, da tožnik v ponovnem postopku ni izkazal, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Predlagatelj postopka torej ni izkazal dejstev, ki bi bila podlaga za oceno, da ne gre za pogodbo, ki je pravni temelj za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice, v smislu 17. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Ker pogodba o priznanju lastninske pravice s priposestvovanjem po vsebini predstavlja pravni temelj za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ, ta podleže določbam tega zakona, in ker pravni promet z navedenimi nepremičninami ni potekal po postopku in na način, določen z ZKZ, je upravni organ v skladu z 2. alineo tretjega odstavka 19. člena ZKZ odobritev zavrnil. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da iz relevantnih dokumentov izhaja, da presojani pravni posel med A.A. in tožnikom ne predstavlja pravnega posla med živimi, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod 17. člen ZKZ. Namreč pravni prednik A.A., C.C. je pogodbeno odstopil dedni delež tožniku, ki mu je pripadal po njegovem očetu D.D., vse skladno s 146. členom ZD. Po sklenitvi te pogodbe je nastala obligacijska zaveza izročiti podedovano premoženje tožniku. V konkretnem primeru gre torej za obligacijsko pravno zavezo A.A., da prenese svoj dedni delež na tožnika. Prenos dednega deleža pa je obligacijska zaveza dediča in po svoji vsebini ne predstavlja prometa s kmetijskimi zemljišči na način, kot ga ureja ZKZ. Pogodba v 1. členu izrecno predvideva vprašanje obligacijskopravnega razmerja, ki se manifestira iz določb ZD. V konkretnem primeru je torej lastninska pravica že davno prešla na tretjo osebo - tožnika, prav tako pa tudi posest, saj zakon določa samo obveznost izročitve (glej Dedno pravo, točka 424 Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic). Lastninska pravica je upoštevajoč določbe ZD prešla na tožnika že s trenutkom smrti zapustnika. Tožnik je v spis vložil tudi pooblastilo z dne 7. 5. 2007, s katerim A.A. pooblašča tožnika, da ga zastopa v vseh postopkih, ki se nanašajo na premoženje C.C. in D.D., poleg tega pa je v predzadnjem odstavku navedeno, da je C.C. s tožnikom sklenil sporazum in svoj dedni delež prenesel na tožnika. A.A. je to pogodbo vsebinsko potrdil. Izkaže se, da je tožnik prejel nepremičnine od D.D., torej očeta od C.C., saj je bil dedni delež, ki bi pripadal C.C. pogodbeno prenesen na tožnika. A.A. je s pogodbo o priznanju lastninske pravice le potrdil vse zgoraj navedeno in dejansko ni prenašal lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, saj je ta zaveza nastala z odstopom dednega deleža. Pridobitni naslov za pridobitev lastninske pravice tožnika je sporazum o odstopu dednega deleža, pri čemer pa je skladno z ostalimi določbami ZD ta pravica nanj prešla s trenutkom smrti zapustnika, to je s smrtjo D.D.. Dejstvo je tudi, da je tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o odstopu dednega deleža tudi pridobil predmetne nepremičnine v posest. Prejel jih je v dobri veri in potekel je tudi potreben čas za priposestvovanje. Tožnik že 14 let gospodari s predmetnimi nepremičninami in jih uživa, upravičeno misleč, da je lastnik. Toženka bi morala torej ugotoviti, da odobritev ni potrebna. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje pravilnosti in zakonitosti je v obravnavani zadevi odločitev organa, da pogodbe o priznanju lastninske pravice, ki je po svoji pravni naravi pogodba o priznanju priposestvovanja, katere predmet so kmetijska zemljišča, za katera velja poseben režim prometa, ki ga določa ZKZ, ne odobri. Upravni organ je o zadevi odločal v ponovnem postopku. V sodbi I U 1923/2014 z dne 17. 2. 2015 je sodišče poučilo upravni organ, da je predmet presoje v upravnem postopku odobritve pravnega posla po določbah ZKZ kot v obravnavani zadevi, ko se presoja vprašanje odobritve pogodbe o priznanju priposestvovanja, presoja, ali predložena listina izkazuje pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom v smislu prvega odstavka 17. člena ZKZ (pravno poslovni promet med živimi) ali pa gre za drug način pridobitve lastninske pravice (s priposestvovanjem in zato pogodba le ugotavlja prehod lastninske pravice) in zato odobritev ni potrebna.

7. Tožnik je v upravnem postopku zatrjeval, izhaja pa tudi iz pogodbe o priznanju lastninske pravice (2. člen), katere odobritev zahteva oziroma meni, da ni potrebna, da je sporna pogodba pogodba o priposestvovanju zemljišča. Tudi posadna listina (pogodba o priposestvovanju zemljišča) lahko izkazuje nastanek lastninske pravice s priposestvovanjem, kot ugotovitvena sodba v pravdnem postopku. Upravni organ pa v postopku odobritve pravnega posla oceni, ali listina (posadna listina ali pogodba o priposestvovanju zemljišča) izkazuje zatrjevano priposestvovanje glede na pogoje, določene v drugem odstavku 43. člena SPZ. Kolikor je odgovor v zvezi s presojo po drugem odstavku 43. člena SPZ pozitiven, torej da stranka izkaže priposestvovanje kmetijskega zemljišča, taka listina po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice med živimi v smislu 17. člena ZKZ. Gre torej za drug način pridobitve lastninske pravice in zato odobritev ni potrebna v smislu 19. člena ZKZ.

8. Po določbi drugega odstavka 43. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po poteku 10 let. Iz definicij dobrovernega posestnika v 28. členu SPZ in lastniškega posestnika v 27. členu SPZ izhaja, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova. Tožnik je nastop lastniške posesti utemeljeval na sporazumu z dne 17. 10. 2002, ki naj bi po svoji pravni naravi predstavljal pogodbo o odstopu dednega deleža (določba 146. člena ZD). Sporazum je bil sklenjen med tožnikom in C.C., v zvezi z zapuščino po pokojnem D.D., po katerem tožnik nesporno ni dedič. Po tretjem odstavku 146. člena ZD pogodba dediča z osebo, ki ni dedič, o odstopu dednega deleža, zavezuje dediča samo, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku, z njo ne pridobi sopogodbenik do delitve nobene druge pravice. Sopogodbenik (tožnik) dediča ima na podlagi pogodbe o odstopu dednega deleža šele po delitvi dediščine pravico zahtevati predmet odstopljenega dednega deleža. Do delitve dediščine pa nima nobene druge pravice. Navedeno pomeni, da zaveza dediča, da bo odstopil dedni delež tretjemu, še ne ustvarja učinkov prenosa lastninske pravice, kar pomeni, da ne vzdrži tožnikova trditev, da je v konkretnem primeru lastninska pravica prešla na tožnika s podpisom sporazuma ali celo že prej, s trenutkom smrti zapustnika, to je s smrtjo D.D. (že v letu 2001, torej pred sklenitvijo sporazuma) (glej 40. člen SPZ). S smrtjo zapustnika D.D. dedni delež na tožnika z njegovo smrtjo ni mogel preiti, ker tožnik ni bil njegov dedič. Da sopogodbenik tožnika – C.C. ni bil sposoben skleniti razpolagalnega pravnega posla v času sklenitve sporazuma, ki bi pomenil podlago za prehod lastninske pravice (kar sta se oba sopogodbenika zavedala), pa izhaja tudi iz vsebine sporazuma, kar nakazuje, da tožnik kot sopogodbenik ni bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Namreč C.C. v trenutku sklepanja sporazuma ni bil dedič po zapustniku D.D. (umrl v letu 2001) v zvezi s premoženjem, ki je predmet odobritve. Gre namreč za premoženje, podržavljeno materi D.D., E.E., za katerega vrnitev je tekel denacionalizacijski postopek pri Upravni enoti Novo mesto pod št. D 321-162/92, za katero sopogodbenika sporazumno ugotavljata, da je sicer bila v tem denacionalizacijskem postopku že izdana delna odločba, vendar zadeva še ni pravnomočna končana (2. člen sporazuma).

9. Pridobitev lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe pomeni originalen način pridobitve lastninske pravice. Z denacionalizacijsko odločbo se lastninska pravica pridobi šele s pravnomočnostjo odločbe, kar izhaja iz 66. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Pokojna E.E. kot zapustnica torej v času sklenitve sporazuma z dne 17. 10. 2002 na podlagi delne denacionalizacijske odločbe, po zatrjevanju strank sporazuma in njihovem zavedanju stanja denacionalizacijske odločbe, še ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet odobritve. Posledično zato ni bil v času sklenitve sporazuma D.D. njen dedič za obravnavano premoženje in C.C. zato ni bil sposoben lastninske pravice prenesti na tožnika. Ker iz sporazuma izhaja, da so bile stranke sporazuma s situacijo denacionalizacijskega postopka seznanjene, se tožnik tudi ne more sklicevati na lastninsko posest od podpisa sporazuma dalje, niti da je bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik nepremičnin. Kot navaja drugostopni organ, je bil denacionalizacijski postopek po E.E. sprožen 29. 7. 2009 in izdan sklep o dedovanju šele 11. 4. 2012. Datum pravnomočnosti delne denacionalizacijske odločbe št. D 321-162/92 z dne 2. 12. 1992 iz upravnega spisa ne izhaja, nesporno pa je, da ob podpisu sporazuma dne 17. 10. 2002, kajti gre za navedbo samih strank sporazuma, delna denacionalizacijska odločba ni bila pravnomočna.

10. Sporen pa je tudi trenutek nastopa posesti na obravnavanih nepremičninah s strani tožnika. Iz sporazuma ne izhaja, da je tožnik nastopil posest na nepremičninah s podpisom le tega. Tožnik v tožbi navaja, da je dejstvo, da je na podlagi sporazuma - pogodbe o odstopu dednega deleža tudi pridobil predmetne nepremičnine v posest, vendar razumevanja navedenega dejstva ne razloži. Navaja tudi, da že 14 let gospodari s predmetnimi nepremičninami in jih uživa, upravičeno misleč, da je lastnik. Vendar pa trajanja posesti drugače kot z obstojem sporazuma ne izkazuje. Vprašanje tudi je, kdaj so bile nepremičnine izročene v last in posest denacionalizacijski upravičenki E.E. s strani denacionalizacijskega zavezanca Gozdnega gospodarstva A.. Iz 1. točke izreka delne odločbe izhaja, da je denacionalizacijski zavezanec dolžan izročiti nepremičnine v last in posest v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe. V upravnem postopku je tožnik vezal svojo posest na trenutek podpisa sporazuma, iz katerega pa nastop posesti ne izhaja, drugih dejstev v zvezi z nastopom posesti pa v upravnem postopku ni dokazoval, torej tožnik ni izkazal zakonsko določenega časa za nastop priposestvovanja. Glede na določbo drugega odstavka 43. člena SPZ, ki določa predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem: dobra vera, lastniška posest in potek časa, tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, da v zvezi s pogodbo o priposestvovanju zemljišča izkaže predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, podanosti predpostavk ni uspel izkazati.

11. Iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, sprejetega na občni seji 18. 12. 2001, izhajajo obvezne sestavine posadne listine. Zemljiškoknjižni lastnik mora v izjavi (pogodbi oziroma posadni listini) zapisati, da vpis njegove lastninske pravice pri konkretni nepremičnini ne odraža resničnega pravnega stanja, da priznava priposestvovalcu priposestvovanje in opisati mora dejstva samega priposestvovanja, torej okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da so se dejansko stekli vsi pogoji za vpis lastninske pravice na priposestvovalca. Iz pogodbe, ki je bila predmet presoje, izjava zemljiškoknjižnega lastnika A.A., da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnega stanja stvari in nastop posesti s strani tožnika, izhajajo, vendar listine, ki jih je tožnik predložil v ugotovitvenem postopku, te izjave ne potrjujejo. Pogodba o priposestovanju, da bi izkazala obstoj zakonskih predpostavk kot pravnega temelja za izvirno pridobitev stvarne pravice s priposestvovanjem, mora biti skladna z dejanskimi okoliščinami, ki izhajajo iz ostalih listin, na katerih se priposestvovanje utemeljuje. Na navedeno presojo je sodišče v sodbi I U 1923/2014 z dne 7. 2. 2015 napotilo upravni organ. Ker tožnik priposestvovanja s ponujeno trditveno in dokazno podlago ni uspel izkazati, je organ pravilno odobritev pogodbe zavrnil. 12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.