Jedro

Po Zakonu o sodnih taksah zoper nalog za plačilo sodne takse in zoper taksni opomin ni dovoljeno pravno sredstvo. Če ugovor zoper nalog za plačilo sodne takse in zoper taksni opomin ne vsebuje ugovorov zoper temelj ali višino taksne obveznosti, ugovora tudi ni mogoče šteti za zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po 1. odstavku 16. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS niso urejena, zavrglo ugovor tožnice zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 10.12.2003 in zoper taksni opomin z dne 10.12.2003. V obrazložitvi je navedlo, da sta bila nalog za plačilo sodne takse in taksni opomin izdana na podlagi 26. člena v zvezi s 4. členom Zakona o sodnih taksah (ZST). Tožničin ugovor je nedovoljen, ker po določbah ZST zoper nalog za plačilo sodne takse niti zoper taksni opomin ni pravnega sredstva. Tožnica pa ni zahtevala izdajo odločbe o odmeri sodne takse po 27. členu ZST. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na pravno mnenje iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 65/2001 z dne 25.10.2001. V pritožbi tožnica navaja, da ne dolguje nobene sodne takse, saj jo ščiti Zakon o izvršbi, ki velja za zavezance, katerih dohodki ne presegajo zajamčene plače. Poleg tega ji je bila sodna taksa že nekajkrat prisilno izterjana in je zato pri Okrajnemu sodišču v Črnomlju že vložila vlogo in listine, ki jo razbremenjujejo plačila sodnih taks. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijani sklep.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da po ZST zoper nalog za plačilo sodne takse in zoper taksni opomin ni dovoljeno pravno sredstvo. Zato je bil tožničin ugovor utemeljeno zavržen kot nedovoljen na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP.

Iz sodnih spisov ne izhaja, da bi tožnica zahtevala izdajo odločbe o odmeri sodne takse (1. odstavek 27. člena ZST), niti takšna zahteva ne izhaja iz vsebine tožničinega ugovora. Ugovor se namreč po vsebini ne nanaša na temelj niti na višino taksne obveznosti, pač pa v njem tožnica ugovarja prisilni izterjavi in zatrjuje, da je obveznost že bila plačana oziroma bila prisilno izterjana, pa ne bi smela biti glede na višino njenih dohodkov. V zvezi s takšnimi zatrjevanji, ki jih tožnica ponavlja tudi v pritožbi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta bila nalog za plačilo sodne takse in taksni opomin izdana za obveznosti, nastali v upravnem sporu U 2103/2006, in sicer za sodno odločitev (sodbo) in za pritožbo zoper sodbo. Po podatkih sodnih spisov za ti obveznosti še ni bila začeta prisilna izterjava po ZST. Zato tovrstni pritožbeni ugovori oziroma ugovori, ki se nanašajo na ravnanje Okrajnega sodišča v Črnomlju v zvezi s prisilno izterjavo druge obveznosti, v tem upravnem sporu ne morejo biti upoštevni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. in 68. člena ZUS in potrdilo izpodbijani sklep.