Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi URS in ZOR zaščitili tožnikovo pravico do telesne in duševne integritete in se prepričali, da je tožnik, kljub lahki telesni poškodbi, vendarle trpel in bo trpel tako intenzivne in dolgotrajne telesne in duševne bolečine, da mu pripada tolažba v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri določanju pravnega standarda pravične odškodnine pa je sodišče prve stopnje nekoliko precenilo objektivno raven tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem, zato je pritožbeno sodišče utemeljeno znižalo odškodnino.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena zavarovalnica plačati tožniku iz naslova nepremoženjske škode 350.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi od dneva, ko je prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 200.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 150.000,00 tolarjev. Poleg tega mu je prisodilo iz naslova premoženjske škode še 424,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.7.1994 dalje in povrnitev pravdnih stroškov. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik 21. julija 1994 poškodoval na delu pri toženi stranki, ki je za to odgovorna. Ker je bila slednja zavarovana pri toženi stranki, je zavarovalnico obsodilo na plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki je v vzročni zvezi z nesrečo. Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo le deloma, tako da je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem znižalo na 150.000,00 tolarjev in zavrnilo presežni del tožbenega zahtevka. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da krije vsaka pravdna stranka svoje.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča sta v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča pravočasno vložili revizijo tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka v znesku 250.000,00 tolarjev. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb ter ugoditev vsem tožbenim zahtevkom za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter povrnitev vseh pravdnih stroškov. Povzema diagnozo tožnikove poškodbe in prikaz bolečinskih obdobij v izvedeniškem mnenju dr. S. in meni, da sodišči nista dovolj upoštevali, da je tožnik trpel tudi glavobole in da ga občasno srbi brazgotina na glavi. Poudarja tudi nevšečnosti, ki jih je moral prestati tožnik med zdravljenjem. Poudarja še, da v štirih letih od poškodbe ni prejel nobene odškodnine.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi obsodilnega dela sodbe v znesku 150.000,00 tolarjev. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb ter zavrnitev tožbenega zahtevka za nadaljnjih 150.000,00 tolarjev. Tudi ona povzema ugotovitve izvedenca in meni, da bi bila pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 100.000,00 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa 50.000,00 tolarjev.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I) in Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) zaščitili tožnikovo pravico do telesne in duševne integritete in se prepričali, da je tožnik, kljub lahki telesni poškodbi, vendarle trpel in bo trpel toliko intenzivne in dolgotrajne telesne in duševne bolečine, da mu pripada tolažba v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri določanju pravnega standarda pravične odškodnine pa je sodišče prve stopnje nekoliko precenilo objektivno raven tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem, zato je pritožbeno sodišče utemeljeno znižalo odškodnino.

Revizijsko sodišče se strinja, da tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem niso bile hude in da prisojena odškodnina v znesku 150.000,00 tolarjev zadošča za vse prestano trpljenje in za morebitne manjše nevšečnosti v prihodnje. Glede na to, da je bil za zdravljenje poškodbe le potreben manjši kirurški poseg, ki je bil povezan s prevezovanjem rane in odstranitvijo šivov, pa je prisojena odškodnina tudi pravična.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pa sodišče zaupa prvostopenjskemu sodišču, ki se je neposredno lahko prepričalo, kakšna brazgotina je ostala tožniku, koliko je opazna ter kako tožnik reagira na opažanje drugih oseb in na njihova vprašanja. Ker gre za vidno brazgotino na glavi in je tožnik še sorazmerno mlad, revizijsko sodišče ocenjuje, da je tudi za duševne bolečine, ki jih trpi tožnik zaradi svoje spremenjene zunanjosti pravična odškodnina 150.000,00 tolarjev.

Tako se izkaže, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, predvsem določilo 200. in 203. člena ZOR in da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeni reviziji. Glede na to, da reviziji nista bili utemeljeni, je po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 166.členom ZPP zavrnilo tudi predloga pravdnih strank, za povrnitev revizijskih stroškov.