Jedro

Sodišče prve stopnje je del tožbe zavrglo, ker je pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena prepozno po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 ter da v obravnavanem primeru (ko prva pošiljka s tožbo ni prispela na nobeno sodišče, ker je bila vrnjena pošiljatelju) ni mogoče uporabiti devetega odstavka 112. člena ZPP. Po tej določbi se tožba, vezana na rok, ki je bila poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka, šteje za pravočasno vloženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo del tožbe v zvezi z zahtevki: - za ugotovitev nezakonitosti odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 10. 2018 ter za njeno razveljavitev; - za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženki stranki preneha z dnem izdaje sodbe sodišča, da se tožnici do tedaj prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter zahtevano denarno povračilo namesto reintegracije ter - da je toženka dolžna tožnici za obdobje od 14. 11. 2018 do izdaje sodbe priznati in plačati pravice iz delovnega razmerja, zlasti obračunati in izplačati plačo oziroma nadomestilo plače ter vse druge dajatve iz delovnega razmerja za ta čas, z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker se ne strinja s stališčem, da je bila tožba vložena prepozno.

V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev, da je rok za vložitev tožbe zaradi nezakonitosti odpovedi potekel dne 28. 11. 2018, ker je odpoved prejela 29. 10. 2018. Tožnica se je namreč z vsebino odpovedi seznanila šele na zagovoru v poslovnih prostorih na A. 106 v B. dne 2. 11. 2018, zato se je rok za vložitev tožbe iztekel šele v ponedeljek 3. 12. 2018, ko je bila tožba vložena. Za zmedo je deloma kriva tožničina bolezen, saj je bila do 29. 10. 2018 v bolniškem staležu, zato je ves primer prepustila odvetniku. Poleg tega je tožnica šele 21. 11. 2018 izvedela, da je poslovni razlog odpovedi lažen - tedaj ji je odvetnik C.C. predložil oglas iz študentskega servisa, identičen oglasu, na podlagi katerega se je tožnica pred tem prijavila za delovno mesto pravnega svetovalca januarja 2018 in bila kot študentka zaposlena tri mesece pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. To je navedla tudi v tožbi. Ker je tožnica šele tedaj, to je 21. 11. 2018, izvedela za kršitev, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da je bila tožba vložena pravočasno.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja o odločilnih dejstvih je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne. Ob ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena dne 29. 10. 2018 (kar je tožnica navedla že v tožbi), tožba pa je bila vložena 3. 12. 2018, je pravilno štelo, da je tožnica pri vložitvi tožbe zamudila 30-dnevni prekluzivni rok. Oprlo se je na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.), ki v tretjem odstavku 200. člena določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev, pred pristojnim delovnim sodiščem.

7. Tožnica je 3. 12. 2018 vložila tožbo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter plačila nadur, potnih stroškov, razlike stroškov prevoza, dnevnic in stroškov prehrane v višini 2.975,03 EUR s pripadki. S sklepom I Pd 1299/2018 z dne 20. 12. 2018 je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vložitev tožbe kot nedopusten, ker je vrnitev v prejšnje stanje dopustna le v primeru zamude procesnega roka, ne pa tudi v primeru zamude materialnega prekluzivnega roka. Štelo je namreč, da je rok za vložitev tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 materialni prekluzivni rok. Pritožbo tožnice zoper navedeni sklep je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom Pdp 109/2019 z dne 27. 2. 2019 zavrnilo in potrdilo sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

8. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnica redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 10. 2018 prejela 29. 10. 2018. Tožnica je 26. 11. 2018 po svojem pooblaščencu - odvetniku sicer vložila tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, vendar jo je očitno pomotoma poslala na napačen naslov - D. 6, B.. Pošiljka se je zaradi napačnega naslova vrnila pošiljatelju z oznako "na območju dostavne pošte ... B. ulica ne obstaja". Zato je tožničin pooblaščenec dne 3. 12. 2018 ponovno vložil tožbo v obravnavani zadevi na DSS Ljubljana (skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, o katerem je bilo odločeno s pravnomočnim sklepom, kot je že navedeno v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa). Sodišče prve stopnje je del tožbe zavrglo, ker je pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena prepozno po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 ter da v obravnavanem primeru (ko prva pošiljka s tožbo ni prispela na nobeno sodišče, ker je bila vrnjena pošiljatelju) ni mogoče uporabiti devetega odstavka 112. člena ZPP. Po tej določbi se tožba, vezana na rok, ki je bila poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka, šteje za pravočasno vloženo.

9. Pritožba neutemeljeno oporeka pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena 29. 10. 2018. To je tožnica sama navedla že v tožbi, vročitev na ta dan pa dokazuje tudi vročilnica, ki jo je skupaj z odgovorom na pritožbo predložila tožena stranka (priloga B 3). V takšnem primeru, ko je odpoved delavcu vročena, rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR‑1 teče od vročitve odpovedi (oziroma od naslednjega dne po dnevu vročitve). Šteje se, da je bil delavec ob vročitvi odpovedi seznanjen z odpovedjo, pri čemer ni bistveno, da je šele kasneje izvedel za to, da naj bi bila odpoved nezakonita in da so njegove pravice s tem kršene. Zato niso odločilnega pomena okoliščine, na katere se sklicuje tožnica, to je, da naj bi se z vsebino odpovedi seznanila kasneje, to je dne 2. 11. 2018 (domnevno na zagovoru pri delodajalcu), oziroma da naj bi še kasneje, to je 21. 11. 2018 (pri pooblaščenem odvetniku), izvedela za nezakonitost odpovedi. Datuma v novembru 2018, na katera se sklicuje tožnica, nista pomembna. Ne enega ne drugega ni mogoče upoštevati kot datum, od katerega bi tekel 30-dnevni rok za vložitev tožbe v obravnavani zadevi, saj je ta rok začel teči naslednjega dne po vročitvi odpovedi, to je 30. 10. 2018, in se je iztekel pred dnem vložitve tožbe, če pa je tožnica za nezakonitost odpovedi in s tem za kršitev svojih pravic izvedela šele kasneje, to na tek roka ne more vplivati.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v teh sporih pa delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).