Jedro

Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora, hkrati pa je to skladno z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi morali tožnici v nasprotnem primeru vložiti novo tožbo.

Zgolj zaradi sorodstvenega ali prijateljskega razmerje nekaterih prič do tožeče stranke, pa jih ob tem, ko so njihove izpovedbe življenjsko in izkustveno sprejemljive, skladne med seboj in tudi z mnenjem izvedenca geodetske stroke, ni mogoče opredeliti kot neverodostojnih.

Priposestvovalna doba je začela teči v letu 1958 in se je v skladu z določbo paragrafa 1470 ODZ v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 (ZSO, št. V/1-1960) zaključila ob izteku 20 letne priposestvovalne dobe v letu 1978.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 246/1 k.o. P., last N.J. ter parcel št. 247/0, 250/0 in 255/0 k.o. P., last S.J., kot gospodujočih zemljišč, obstoji služnostna pravica pešpoti in vožnje z vsemi vozili v kmetijske namene po obstoječi, v naravi dobro vidni kolovozni poti v dolžini cca.42 m in širini 0 do 3 metre, ki poteka po skrajnem jugozahodnem delu parcele št. 238/1 k.o. P., kot služečem zemljišču in je last tožene stranke (v nadaljevanju toženke) (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka v roku 15 dni tožnicama nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 400,20 EUR (II. točka izreka). Hkrati je s sklepom dovolilo spremembo tožbe tožnice z dne 8. 6. 2015 in z dne 10. 6. 2015 (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi s pritožbenim razlogom zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja graja prvostopenjsko ugotovitev, da so pravni predniki tožnic vse od leta 1958 dejansko izvrševali služnostno pravico na vozni trasi po parceli toženke parc. št. 238/1 k.o. P. in meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bila služnost dovoljena do preklica, zato je ni mogoče priposestvovati. Sodišče prve stopnje je Dejanske ugotovitve temeljijo na izpovedbah prič, ki v času, ko naj bi pravni predniki tožnic izvrševali služnost, še niso bile rojene (razen priči Stanislav in F.V.) in zato o izvrševanju služnosti pred njihovim rojstvom ne morejo vedeti. Nasprotno pa so toženka (stara 75 let) ter priče E.K. (stara 78 let, J.O. (star 67 let), J.M. (star 66 let) in Š.M. (stara 62 let) skladno in prepričljivo izpovedali, da se tam ni vozilo vse dokler ni V.J. ml. v letu 2008 ali 2009 samovoljno z buldožerjem naredil sporno vozno traso. Izpovedbe prič, ki sta jih predlagali tožnici so bile diametralno nasprotne izpovedbam prič, ki so izpovedale v korist tožnic, zato bi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe moralo obrazložiti, zakaj je izpovedbam teh prič sledilo, čeprav gre za družinske člane in prijatelje tožnic in zakaj ni verjelo pričam, ki so izpovedale v korist toženke, čeprav so bile njihove izpovedbe bolj verjetne in izkustveno sprejemljivejše. Nobena od prič ni izpovedala, da se je služnostna pravica dejansko izvrševala od leta 1958 in tudi ne kdaj se je začelo voziti po sporni trasi. Pri odločanju je sodišče prve stopnje prezrlo relevantno dejstvo, da je bila v začetku 60. let prejšnjega stoletja v dogovoru med pravnimi predniki tožnic in pravnega prednika sedanjega lastnika (J.M. st. in M.M.) odmerjena cesta po skrajnem robu parc. št. 232/0, tako da so vse točke novonastale parcele št. 234/0 k.o. P. natančno 3 metre oddaljene od južne meje parcel št. 236/0, 238/1, 247/0 in 250/0 vse k.o. P. Za dostop pravnih prednikov tožnic je bila odmerjena cesta in je v ta namen ustanovljena nova parcela št. 234/0 k.o. P., zato ni logično in življenjsko sprejemljivo, da bi pravni predniki tožnic kljub obstoječi cesti za dostop do svojih nepremičnin uporabljali sporno traso na nepremični toženke parc. št. 238/1 k.o. P. Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje tudi glede zatrjevanj toženke, da so pravni predniki tožnic dostopali preko njene nepremičnine do svojih nepremičnin le na izrecno dovoljenje toženke. Priče E.K., J.O. in M.Š. so izpovedale, da tam, kjer sedaj poteka sporna trasa, poti ni bilo. Glede na trditveno podlago toženke, da so po izrecnem dovoljenju dostopali višje po njeni parc. 238/1 k.o. P., sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da pričam ni poklonilo vere. Toženka je z izpovedbami navedenih prič dokazala, da so pravni predniki tožnic preko njenih nepremičnin dostopali le ob vsakokratnem predhodnem dovoljenju toženke, zato bi morali tožnici dokazati nasprotno. Tega dokaznega bremena pa nista zmogli. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se po sporni trasi (dokler je V.J. ml. ni dal narediti z buldoženjem) ni vozilo, po predhodnem dovoljenju pa se je vozilo višje od sporne poti. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila služnost dovoljena le do preklica, zaradi česar je že na podlagi tretjega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni bilo mogoče priposestvovati, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi sodbe pa so izostali razlogi o bistvenih dejstvih, predvsem o tem, da je bila v preteklosti odmerjena cesta in v ta namen ustanovljena nova parcela št. 234/0 k.o. P., saj slednje v zvezi s pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja in pravilno presojo dokazov predstavlja odločilno dejstvo, zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem pa tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa naj bi bila podana še zato, ker je sodišče prve stopnje kar dvakrat dovolilo spremembo tožbe. Predvsem dopolnitev z dne 10. 6. 2015, ki se nanaša na spremembo dolžine poti iz predhodnih 22 m na 42 m, je po prepričanju toženke nedopustna in v nasprotju z določiti ZPP. Tožnici sta namreč že ob vložitvi tožbe razpolagali z vsemi potrebnimi podatki in tekom postopka niso bila ugotovljena drugačna dejstva in okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba spremeniti tožbeni zahtevek. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnicama pa naloži v nerazdelno plačilo pravdne stroške toženke, vključno s priglašenimi pritožbenimi stroški. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnici v odgovoru na pritožbo odgovarjata na navedbe pritožbe in se zavzemata za zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP in v zvezi s 366. členom ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih, kakor tudi ne v pritožbi izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so ustrezno obrazloženi in pri tem ne zahaja v nasprotja. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju trditev strank in zanje ponujenih dokazov v zadostni meri razjasnilo relevantne okoliščine ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je kljub nasprotovanju toženke dovolilo spremembi tožbe z dne 8. 6. 2015 in 10. 6. 2015, s katerima je bilo v tožbeni zahtevek dodano besedilo „vsakokratnega lastnika“ ter spremenjena dolžina trase iz 22 m na 42 m ter s sodbo odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku, saj je bila dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP.(1) Tožnici sta tožbo spremenili po tem, ko jima je bila vročeno izvedensko mnenje izvedenca geodeta S.K., iz katerega je bila razvidno, da služnostna trasa v celoti, ne le delno poteka po nepremičnini parc. št. 238/1 last toženke, in v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP(2) do konca glavne obravnave. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora, hkrati pa je to skladno z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi morali tožnici v nasprotnem primeru vložiti novo tožbo. Zato je prav, da sodišče kljub nasprotovanju tožene stranke dovoli spremembo tožbe, če se je s tem mogoče izogniti novi pravdni, tudi če tožnik na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni zahtevek. Spreminjanja tožbe pa sodišče ne more dovoliti v primerih, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim nima prave zveze, ko na primer tožnik tožbo spremeni, ko ugotovi, da s prvotno postavljenim zahtevkom ne bo uspel.(3) Ker v zvezi s spremembama tožbe v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, prav tako se zaradi spremembe tožbe ni spremenila pristojnost sodišča, je pritožbeno nasprotovanje dovolitvam spremembe tožbe neutemeljeno.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku tožnic, ki sta uveljavljali pridobitev služnostne pravice pešhoje in vožnje z vsemi vozili v kmetijske namene na podlagi zakona, s priposestvovanjem. Za presojo zahtevka so glede na ugotovljeno obdobje nemotene posesti od leta 1958 do 2011 relevantna pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) iz paragrafov od 1460 do 1477 v povezavi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 (ZSO, št. V/1-1960),(4) ki je v pravnih pravilih ODZ predpisano priposestvovalno dobo tridesetih let skrajšalo na dvajset let. Enako priposestvovalno dobo določata tudi prvi odstavek 54. člena prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)(5) ter določba sedaj veljavnega drugega odstavka 217. člena SPZ.(6) Za presojo je tako bistveno ali sta tožnici uspeli dokazati, da sta skupaj s svojimi pravnimi predniki izvrševali služnost več kot 20 let, temu pa toženka kot lastnica služeče nepremičnine ni nasprotovala.

8. Toženka v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, za katero sodišče druge stopnje ocenjuje, da je opravljena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.(7) Sodišče druge stopnje nima pomislekov v prvostopenjsko prosto dokazno oceno, v okviru katere je sledilo izpovedbam le nekaterih prič, saj je v razlogih sodbe logično razumljivo pojasnilo, da je to posledica uspeha celotnega dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo tudi dokaz z izvedencem geodetske stroke in opravilo ogled. Pričam, na katere se v pritožbi sklicuje toženka (E.K., J.O., J.M., Š.M.) sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, razloge o tem pa je navedlo v 11. točki obrazložitve. Zato v pritožbi izpostavljeni bistveni kršitvi postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izvedenec geodetske stroke S.K. je v svojem mnenju potrdil, da trasa vrisana med točkama A in B v naravi poteka po nepremičnini parc. št. 238/1 k.o. 377 P. in se ujema z dejansko traso v naravi ter da je kolovozna trasa v obliki ovinka vidna na aero posnetku iz leta 1992.(8) Sodišče se je o obstoju in poteku poti prepričalo tudi na ogledu, opravljenem dne 21. 8. 2015, ter iz orto - foto posnetkov GERK 2003, 2006, 2009 in 2013.(9) Prav zato je sledilo izpovedbam F.J., J.J., V.J. ml., S.V. in F.V., ki so zaslišani kot priče skladno izpovedali, da so pravni predniki tožnic po sporni hodili in vozili z vozom nato pa s traktorjem, vse z namenom prevoza kmetijskih pridelkov. Zgolj zaradi sorodstvenega ali prijateljskega razmerje teh prič do tožnic, pa jih ob tem, ko so njihove izpovedbe življenjsko in izkustveno sprejemljive, skladne med seboj in tudi z mnenjem izvedenca geodetske stroke, ni mogoče opredeliti kot neverodostojnih, kar si v pritožbi neutemeljeno prizadeva toženka. Priče E.K., J.O. in M.Š. pa so nasprotno ugotovitvam izvedenca izpovedale, da sporne poti, za katero je izvedenec ugotovil, da je bila vidna že v letu 1992, sploh ni bilo, oziroma da naj bi po poti vozili le na vprašanje. Glede na konfiguracijo - strmino terena, o kateri piše izvedenec in izpovedujejo druge priče (npr. S. in F. V.), se je sodišče prve stopnje prepričalo še ob opravljenem ogledu, ko je ugotovilo da drugačen potek poti dejansko ni možen, zato je tudi iz tega razloga pravilno ravnalo, da ni sledilo izpovedbam spredaj navedenih prič o tem, da bi se naj vozilo drugje, oziroma, da so pravni predniki tožnic dostopali po svojih nepremičninah. Pritožbeno pojasnjevanje, da so pravni predniki tožnic zgolj po predhodnem dovoljenju, vendar po drugi poti, vozili čez nepremičnino toženke, pa ne more spremeniti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, saj okoliščine v zvezi z domnevno uporabo druge poti niso relevantne za presojo uporabe sporne poti v priposestvovalnem obdobju.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravna prednika tožnic (V.J. st. in A.J.) kmetijo in tudi nepremičnine, za dostop do katerih se uporablja sporna pot, kupila leta 1958, kar v postopku ni bilo sporno. Tožnici pa sta zatrjevali, da so po tej sporni poti do nepremičnin dostopali že prejšnji lastniki, ki so leta 1958 nepremičnine prodali. To sta uspeli dokazati tudi z izpovedbo in pisno izjavo priče F.V., domačina, ki biva v neposredni bližini pravdnih strank in je bil ob zaslišanju star 67 let, ki je potrdil, da so že prejšnji lastniki S., tisti ki so kmetijo prodali pravnim prednikom tožnic, hodili in vozili po sporni poti, pravna prednika tožnic pa od nakupa naprej in sicer so vozili z vprežnimi vozi, kasneje pa kombinirano s kmetijskimi traktorji in z živalsko vprego. Priča pa je razmere neposredno poznala, saj se je skupaj z V.J. st. vozila po sporni poti od leta 1983 do leta 2003. Med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da je bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odmerjena cesta in ustanovljena nova parc. št. 234 k.o. 377 P.. Kljub temu, da je bila za cesto odmerjena parcela, pa to še ne dokazuje tudi njene uporabe za dostop (peš in z vozili) do nepremičnine tožnic oziroma takrat njunih pravih prednikov. Čeprav toženka v pritožbi poudarja, da je nelogično in izkustveno nesprejemljivo, da bi se kljub odmerjeni cesti za prevoze uporabljala sporna služnostna pot, pa toženka ni uspela dokazati, da bi pravni predniki tožnic dejansko hodili in vozili po novo odmerjeni parc. št. 234 k.o. P., last J.M., ne pa po sporni poti. Glede tega dejstva se je sodišče prve stopnje opredelilo v 12. točki obrazložitve, zato ni mogoče slediti pritožbi, da sodba sodišča prve stopnje o tem pravno relevantnem dejstvu nima razlogov. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Ker toženka tudi po oceni sodišča druge stopnje ni uspela dokazati nasprotnega, da torej pravni predniki tožnic sporne ceste ne bi porabljali od njenega nakupa v letu 1958, je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je priposestvovalna doba začela teči v letu 1958 in se je zaključila ob izteku 20 letne priposestvovalne dobe v letu 1978, v skladu z določbo paragrafa 1470 ODZ v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 (ZSO, št. V/1-1960). Pavšalno pritožbeno nasprotovanje prvostopenjskemu zaključku, da je priposestvanje začelo teči leta 1958, ko toženka navaja le, da ni dokazano, da se je pot uporabljala že takrat, ne more spremeniti pravilnih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da sta tožnici skupaj s svojimi pravnimi predniki služnostno pot nemoteno uporabljali vse od leta 1958 do leta 2011, torej več kot dvakratno zahtevano priposestvalno dobo, zato ne more biti dvoma, da tožnici utemeljeno zahtevata ugotovitev, da sta s priposestvanjem, torej na podlagi samega zakona pridobili služnostno pravico, kot jo opredeljujeta v tožbenem zahtevku.

10. Toženka izpodbija sodbo v celoti, a se za spremembo stroškovne odločitve zavzema le v posledici zavzemanja za spremembo glavne stvari z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ter ne poda nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam tožnicama odmerjenih stroškov postopka na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa sta pravilno upoštevana Odvetniška tarifa (OT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1), kot neutemeljena zavrača pavšalna pritožbena nasprotovanja stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženke ter potrdilo sodbo in sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP ).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije stroške svoje pritožbe. Odgovor, ki sta ga na pritožbo vložili tožnici, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato jima sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člen ZPP krijeta tožnici sami. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

Op. št. (1) : Prvi odstavek 185. člena ZPP določa: „Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča.“.

Op. št. (2) : Besedilo prvega odstavka 184. člena ZPP:„Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo.“.

Op. št. (3) : Wedam Lukič D., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 205. Op. št. (4) : Tako tudi VSRS sodba II Ips 1019/2007 z dne 16. 12. 2010, sklep II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015. Op. št. (5) : Besedilo prvega odstavka 54. člena ZTLR:„Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval.“.

Op. št. (6) : Drugi odstavek 217. člena SPZ določa:„(2) Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.“.

Op. št. (7) : Besedilo 8. člena ZPP:„Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“.

Op. št. (8) : Izvedensko mnenje na list. št. 88. Op. št. (9) : Priloga spisa A5.