Jedro

V izreku izpodbijane sodbe je parcela označena z napačno številko, kar predstavlja zgolj pisno pomoto, ki jo lahko sodišče kadarkoli odpravi z ustreznim popravnim sklepom in ne onemogoča pritožbenega preizkusa sodbe, saj je ugotovitev, da tudi ta nepremičnina spada v zapuščino, že pravnomočna.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vsebine sklenjene pogodbe o življenjskem zavarovanju zapustnika, zato je relevantno dejansko stanje glede obsega zapuščine ostalo nerazjasnjeno. Če je toženka res edina upravičenka do zavarovalnine, potem gre za neodplačno razpolaganje zapustnika v njeno korist in s tem za njeno posebno premoženje.

Sam obstoj izvenzakonske skupnosti ne more biti ovira za pridobitev posebnega premoženja, če je partner v ta namen porabil izključno svoja lastna sredstva (na primer darilo, dediščino, svoje prihranke, ki jih je ustvaril pred začetkom takšne skupnosti); ker pa gre vendarle za izjemo, bi moralo sodišče prve stopnje te trditve presojati bolj kritično.

Izrek

I. Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi glede odločitve o: - življenjskem zavarovanju pri zavarovalnici X, d.d., št. 000 (deseta alineja II. točke izreka), - 6.000,00 EUR gotovine, danih v hrambo toženi stranki za primer smrti (enajsta alineja II. točke izreka), - stanovanju št. 40 v sedmem nadstropju stanovanjske stavbe na G. 28, – del stavbe 40 v stavbi 120 na nepremičninah parc. št. 67/8, 63/5, 65/5, 73/40 in 76/8, vse k.o. X (prva do peta alineja III. točke izreka), - premoženju, navedenem v točki II. izreka sklepa (pravilno: sodbe), v presežku nad eno polovico (½) do celote (sedma alineja III. točke izreka), - stroških postopka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke (glede garaže na G. 28 in slike - portreta, popisane v seznamu premičnin v spalnici v zapisniku o popisu premičnega premoženja z dne 4. 6. 2007 (šesta in osma alineja III. točke izreka)) in pritožba tožene stranke (glede 50 rednih delnic KRKG – druga alineja I. točke izreka) zavrneta in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

IV. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 1. 10. 2013 se zavrne in se ta sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo terjala ugotovitev, da v zapuščino po njenem pokojnem očetu M. A. spadajo vse njegove nepremičnine in vse premičnine, navedene v zapisniku o popisu premičnega premoženja z dne 4. 6. 2007, poleg tega pa še 50 rednih delnic KRKG izdajateljice Krka, d.d. Novo Mesto, sredstva na dveh zapustnikovih transakcijskih računih in devizni knjižici pri Y banki, d.d., življenjsko zavarovanje pri X d.d., 6.000,00 EUR gotovine, danih v hrambo toženki za primer smrti, ter stanovanje na G. 28 z garažo. Med pravdo je umaknila tožbo glede nepremičnine parc. št. 1694/1 k.o. X, zato je sodišče postopek v tem delu ustavilo. Sicer pa je njenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odločilo je, da do celote spadajo v zapuščino tiste premičnine, o katerih sta pravdni stranki dosegli soglasje na naroku 4. 6. 2012, dodatno pa še 50 rednih delnic KRKG. Glede preostalih premičnin je ugotovilo, da spadajo v zapuščino samo do ½, z izjemo toženkinega portreta, glede katerega je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je ugotovilo, da v zapuščino do ½ spadajo tudi zapustnikove nepremičnine v k.o. X, nadalje sredstva na transakcijskih računih in devizni knjižici, življenjsko zavarovanje in 6.000,00 EUR gotovine. Glede istega premoženja v presežku nad ½ do celote je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi zahtevek, da v zapuščino spada stanovanje na G. 28 z garažo. Nazadnje je sklenilo, da mora toženka tožnici povrniti 2.001,19 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom. Z izpodbijanim sklepom je nato zavrnilo tožničin ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožnica pa tudi zoper sklep.

3. Pravdni stranki se v zvezi z izpodbijano sodbo sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge in predlagata njeno spremembo, tožnica pa primarno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Predlaga tudi izdajo popravnega sklepa, ker je v izreku sodbe prišlo do pisne pomote pri navedbi nepremičnine parc. št. 1692/43 k.o. X. Predmet tožbenega zahtevka namreč ni bila ta nepremičnina, ampak parc. št. 1692/4 k.o. X. 4. Tožnica očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo številna pomembna dejstva in odločilo v nasprotju z dokazi. Toženka je konec oktobra 1985 zaprla hranilno knjižico stanovanjskega varčevanja, kar sovpada s prenehanjem njenega nadurnega dela. Morebitni prihranki, ki so ji ostali po plačilu lastne udeležbe v letu 1988, so do nakupa stanovanja v letu 1992 skopneli zaradi inflacije. Toženka je z nadurami zaslužila manj kot dve povprečni plači letno. Kolikšen znesek naj bi toženka dobila v dar od matere za nakup stanovanja, sodišče v sodbi ni pojasnilo. Če sta pravdni stranki skupaj pridobili vse sporno premoženje, potem ni razumljivo, zakaj naj bi toženka samo stanovanje v L. kupila s svojim posebnim premoženjem. V resnici ji je denar za kupnino dal zapustnik, ki ji je tudi pomagal pri obnovi in opremi stanovanja. Čeprav toženka ni izpolnila svojega dokaznega bremena, je sodišče sprejelo vse njene nedokazane trditve. Ni res, da zapustnik od prodaje hiše v D. ni imel nobenega denarja. Nepremičnine v B. je kupil s posebnim premoženjem, ki ga je pridobil z delom v Nemčiji. Če denarja ne bi imel, ne bi mogel v tako kratkem času vrniti posojila in tudi ne bi podaril bratu svojih nepremičnin v P. Iz oporoke z dne 3. 7. 2006 jasno izhaja, da je zapustnik edini lastnik hiše z zemljiščem v B. To premoženje je pridobil brez toženkinega prispevka, očitno pa je z oporoko želel poskrbeti za toženko. Zapustnik je v zemljiški knjigi vpisan kot edini lastnik vseh spornih nepremičnin v B., česar sodišče ni upoštevalo. Napačna je ugotovitev, da je zapustnik prihranke, ki jih je imel ob vrnitvi v domovino, porabil za plačilo neplačanih obveznosti iz Nemčije, za izdatke v zvezi z mamino hišo, svojo nedokončano novogradnjo v P. in hišo v A. Zapustnik je s svojim delom izredno dobro zaslužil, kar mu je omogočilo poleg preživljanja tudi investicije. Nadalje sodišče ni pojasnilo, na kakšen način je pri pridobitvi spornega premoženja upoštevalo 15.000,00 DEM, ki jih je zapustnik podedoval po svoji materi, in kupnino za nedograjeno hišo v P., ki jo je prodal svojemu bratu. Toženka pogodbe o leasingu za nakup aparatov v kozmetičnem salonu ni predložila, iz pogodbe o dolgoročnem kreditu pa namen kredita ni razviden. Toženka ga je lahko najela in porabila za karkoli. Sodišče je nekritično verjelo toženki, da ji je zapustnik zaupal veliko podrobnosti iz svojega življenja, preden sta se spoznala, čeprav v resnici toženkina izpoved kaže prav nasprotno. Glavnino zapuščine predstavljajo nepremičnine v B., ki jih je zapustnik pridobil v last le kratek čas po vrnitvi iz Nemčije, ko sta se s toženko komaj dobro seznanila in začela družiti. Skupnega gospodinjstva ni bilo, dokler je toženka še živela in delala v L. Ko se je po prenehanju dejavnosti v kozmetičnem salonu v L. ustalila v B., pa z zapustnikom nista pridobila nobenega pomembnejšega premoženja več. V B. se je toženka prijavila za začasno bivanje šele leta 2000, kar pomeni, da pri toženki dotlej očitno ni bila izoblikovana volja za trajnejšo povezanost v izvenzakonski skupnosti z zapustnikom. V nasprotnem primeru se toženka gotovo ne bi še konec leta 1988 potegovala za pridobitev stanovanjske pravice na družbenem stanovanju v L. Ni res, da sta z zapustnikom skupaj načrtovala nakupe, tudi nakup in obnovo hiše v B. Zapustnik je sam sprejemal takšne odločitve. Dejstvo, da so priče videle toženko z zapustnikom, ne dokazuje izvenzakonske skupnosti. Toženka se je šele leta 1997 nastanila v B. Deleža na njunem skupnem premoženju nikakor ne moreta biti enaka. Takšna odločitev nima podlage v izvedenih dokazih. Poleg tega sodišče ni upoštevalo premoženja, ki ga je zapustnik pridobil z delom v Nemčiji in ga je po letu 1985 prelival v pridobivanje spornega premoženja. Tožnik je imel tudi po vrnitvi velike dohodke. Toženka razen plače ni imela premoženja. Zapustnik ji je plačeval najemnino za poslovni prostor in prispevke za socialno varnost. V času njene brezposelnosti ni ničesar prispevala in je zapustnik kril vse stroške za skupno življenje in njene stroške. Celo za nakup družbenega stanovanja ni imela dovolj denarja, za nakup novega avta pa si je denar izposodila pri zapustniku. Ni prav, da sodišče toženki priznava dohodke od dela na črno, zapustniku pa ne, sploh ker toženka o svojih priložnostnih zaslužkih ni vedela ničesar povedati. Sodišče je neupravičeno zavrnilo tožničine dokazne predloge, zato je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnica ni umaknila predlaganega dokaza z izvedencem ekonomske stroke, prav tako ne dokaza za zaslišanje prič (čistilke F. in vrtnarja Š.). Nasprotno pa toženka svoje edicijske dolžnosti ni izpolnila niti glede bančnih listin, na katere se je sklicevala. Toženkini prispevki v delu in denarju pri pridobitvi spornega premoženja v sodbi niso pravilno ocenjeni, niti konkretno opredeljeni. Zapustnikovi prispevki so bili pomembno večji od toženkinih. Razlogi izpodbijane sodbe o domnevnih zapustnikovih dolgovih iz Nemčije so povsem nerazumljivi, medtem ko razlogov o nespornih prihrankih v sefu sodba nima. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari ni pravilna odločitev, da mora tožnica povrniti toženki polovico pravdnih stroškov. Poleg tega je pri seštevanju odvetniških točk v sodbi prišlo do očitne pisne napake.

5. V pritožbi zoper sklep tožnica vztraja, da je sodišče napačno odmerilo takso za pritožbo. Poudarja, da se je postopek o pritožbi pričel z vložitvijo pritožbe 5. 9. 2013, zato se za odmero takse uporablja zdaj veljavni Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in ne prejšnji zakon, ki je veljal ob vložitvi tožbe 30. 9. 2008. Taksa za pritožbo tako znaša 1.642,00 EUR in ne 3.284,00 EUR, kot je določilo sodišče. Tožnica je takso v zahtevani višini kljub temu plačala, predlaga pa, naj sodišče njenemu ugovoru ugodi in ji presežek sodne takse vrne na njen račun.

6. Toženka v svoji pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so delnice Krke (z oznako KRKG) posebno premoženje zapustnika. Poudarja, da jih je zapustnik pridobil v letu 2002, ko je prodal delnice Leka, d.d., te pa je pridobil v času izvenzakonske skupnosti s toženko, tako kot tudi lastninski certifikat. Delnice delijo usodo ostalega skupnega premoženja, zato naj v zapuščino spada le polovica delnic. Nelogična je tudi odločitev glede življenjskega zavarovanja in 6.000,00 EUR gotovine. Oboje ne more biti predmet dedovanja. Šlo je za njun skupni denar, ki ga je zapustnik hranil v sefu. Toženka ga je porabila za pogreb, ostanek pa za kurjavo in druge tekoče stroške. Zapustnik in toženka sta življenjsko zavarovanje sklenila tako, da sta bila v zavarovalni polici izrecno določena kot upravičenca drug po drugem. Zavarovalnina torej pripada toženki, čeprav ne bi bila dedinja po zapustniku. Toženka nasprotuje tudi stroškovni odločitvi. Sodišče je napačno in protispisno ocenilo toženkin uspeh v postopku. Tožba ni bila potrebna, saj je bilo med strankama nesporno, da polovica premoženja (razen gotovine in zavarovalne police) ne spada v zapuščino. Tako je tožnica spor izgubila skoraj v celoti, zato bi morala toženki povrniti vse njene stroške postopka. Ta je bil res končan pred 1. 7. 2013, vendar je bila sodba izdana kasneje, zato je treba DDV obračunati po zdaj veljavni stopnji v višini 22%.

7. Tožnica na toženkino pritožbo ni odgovorila. Toženka pa v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

O predlogu za izdajo popravnega sklepa:

8. Med nepremičninami, ki so predmet spora, je tudi parcela št. 1692/4 k.o. X. Sodišče prve stopnje jo je v izreku izpodbijane sodbe (druga alineja II. točke) navedlo z ustreznim identifikacijskim znakom, a z napačno številko parcele (1692/43 namesto 1692/4). Očitno gre zgolj za pisno pomoto, ki jo lahko sodišče v skladu s 328. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kadarkoli odpravi z ustreznim popravnim sklepom. Sicer pa je ugotovitev, da tudi ta nepremičnina do ½ spada v zapuščino, že pravnomočna, saj tožnica izpodbija samo zavrnilni del sodbe. Opisana napaka tako ne predstavlja ovire za pritožbeni preizkus sodbe, o predlogu za njeno popravo pa bo odločalo sodišče prve stopnje.

9. Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

10. Tožnica tudi v pritožbi vztraja pri svoji tezi, da je bil zapustnik edini lastnik vsega premoženja, ki je predmet te pravde, tudi tistega, za katerega je sodišče ugotovilo, da spada v zapuščino le do ½. Poleg tega ostaja v pritožbenem postopku sporno še naslednje premoženje: 50 rednih delnic KRKG, izdajateljice Krka d.d. Novo Mesto, življenjsko zavarovanje pri X d.d., 6.000,00 EUR gotovine, ki jih je zapustnik dal v hrambo toženki za primer smrti, stanovanje na G. 28 v L. z garažo in toženkin portret. 11. Odločitev sodišča prve stopnje, da v zapuščino spada vseh 50 zapustnikovih delnic, je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Glede na način njihove pridobitve so te delnice predstavljale zapustnikovo posebno premoženje, četudi jih je kupil v času, ko sta s toženko že živela v izvenzakonski skupnosti. Zapustnik je namreč po ugotovitvi izpodbijane sodbe kupnino za te delnice poravnal z izkupičkom za prodane delnice izdajatelja Lek, d.d., te pa je pridobil na podlagi lastninskega certifikata. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ne gre za premoženje, pridobljeno z delom, kar je po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v zvezi z 12. členom istega zakona pogoj za nastanek skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev. Toženka se zato neutemeljeno zavzema, naj tudi delnice delijo usodo preostalega skupnega premoženja, ki sta ga pridobila z zapustnikom.

12. Tožnica je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje med pravdo priznala, da je sporni toženkin portret zapustnik toženki podaril. Z izročitvijo darila je lastninska pravica prešla na toženko, kar pomeni, da gre za njeno posebno premoženje in ne za del zapuščine.

13. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek glede garaže, ki pripada spornemu stanovanju na G. 28. Toženka je namreč s predloženimi najemnimi pogodbami in računom dokazala, da ima navedeno garažo zgolj v najemu. Nasprotno pa tožnica ni ponudila zadostnih dokazov o tem, da naj bi garažo kupil zapustnik. Potemtakem garaža ne more biti del zapuščine. Sicer pa tožnica te ugotovitve sodišča prve stopnje v pritožbi niti obrazloženo ne izpodbija.

14. V navedenem obsegu torej pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni, saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem delu zavrnilo, prvo sodbo pa potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

15. Toženka pa upravičeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede življenjskega zavarovanja in glede 6.000,00 EUR gotovine, ki jih je prejela v hrambo od zapustnika za primer njegove smrti. Po Zakonu o dedovanju (ZD) so lahko predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo zapustniku v trenutku njegove smrti, ko se uvede dedovanje (2. in 123. člen). Kaj od naštetega naj bi predstavljalo „življenjsko zavarovanje“, iz tožbenega predloga ni razvidno. Po izpodbijani sodbi spada to premoženje do ½ v zapuščino, vendar razlogov za takšno odločitev sodišče prve stopnje ni navedlo. Očitno se je zaneslo, da gre za dejstvo, ki med pravdnima strankama ni sporno, upoštevaje njune navedbe na poravnalnem naroku. Toženkine pritožbene navedbe kažejo, da je to dejstvo vendarle sporno. Če je toženka na podlagi zavarovalne pogodbe res edina upravičenka do zavarovalnine, bi lahko šlo za neodplačno razpolaganje zapustnika v njeno korist in s tem za toženkino posebno premoženje. Kakšna je bila v resnici vsebina pogodbe o življenjskem zavarovanju, ki naj bi jo sklenil zapustnik, iz sodbe ni razvidno, zato na te pritožbene trditve ni mogoče odgovoriti. Dejansko stanje v tem delu je torej ostalo ne samo nepopolno, ampak povsem neugotovljeno. Za odločitev o 6.000,00 EUR gotovine, ki jo je toženka prejela v hrambo od zapustnika, pa izpodbijana sodba nima sploh nobenih razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. V tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki že sama zase terja razveljavitev sodbe. Sodeč potrditvah pravdnih strank je toženka del teh sredstev porabila za zapustnikov pogreb. Koliko so znašali pogrebni stroški, v sodbi sicer ni ugotovljeno. Že zdaj pa je mogoče z gotovostjo zaključiti, da gre za dolg zapuščine in zato lahko, če sploh, v zapuščino spada le preostanek izročenega denarnega zneska.

16. Tožnica v svoji pritožbi izpodbija predvsem ugotovitve sodišča prve stopnje o začetku izvenzakonske skupnosti med zapustnikom in toženko, o posebnem premoženju, ki ga je zapustnik pridobil, preden je zaživel s toženko, in o prispevkih obeh partnerjev k pridobivanju premoženja v času njune izvenzakonske skupnosti. Glede na jasen zapis v oporoki z dne 3. 7. 2006, kjer zapustnik priznava izvenzakonsko skupnost s toženko od leta 1987 dalje, ni tehtnih razlogov za dvom o začetku te skupnosti, sploh ker tožnici oporoke ni uspelo izpodbiti. Pač pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem upravičeni pritožbeni pomisleki o obsegu skupnega premoženja, ki sta ga zapustnik in toženka pridobila v času njune skupnosti, in o njunih deležih na tem premoženju, ter posledično o obsegu zapuščine. Sodišče prve stopnje je namreč pri ugotavljanju dejanskega stanja zanemarilo predpisane dokazne standarde. Tako je verjelo toženki, četudi ni zanesljivih dokazov, ki bi njene trditve in izpoved lahko podprli. Toženkino stanovanje na G. 28, ki je bilo kupljeno leta 1992, je štelo za njeno posebno premoženje, češ da ga je toženka kupila s svojimi prihranki in materinim darilom. Res je, da samo obstoj izvenzakonske skupnosti ne more biti ovira za pridobitev posebnega premoženja, če je partner v ta namen porabil izključno svoja lastna sredstva, torej tista, ki niso bila pridobljena z delom v času takšne skupnosti, na primer darilo, dediščino, lahko pa tudi svoje prihranke, ki jih je ustvaril pred začetkom takšne skupnosti. Ker pa gre vendarle za izjemo, bi moralo sodišče prve stopnje te toženkine trditve presojati bolj kritično. To še posebej, ker naj bi toženka po ugotovitvi izpodbijane sodbe le tri leta poprej, torej v letu 1989, enakopravno z zapustnikom sodelovala pri pridobitvi njune hiše in posestva v B. Koliko so znašali toženkini prihranki in materino darilo, iz sodbe ni razvidno. Še več, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in primerjalo niti dohodkov zapustnika in toženke, da bi si lahko ustvarilo natančnejšo sliko o njunih premoženjskih možnostih. Ni mogoče spregledati, da se je zapustnik poklicno ukvarjal z dejavnostjo, ki mu je prinašala nadpovprečne zaslužke, za razliko od toženke, ki za povrh od leta 1996 dalje ni bila več zaposlena. Materialnopravno povsem zgrešeno je stališče izpodbijane sodbe (20. točka obrazložitve), da višina dohodkov zapustnika in toženke ne vpliva na višino njunega deleža na spornem premoženju. Res se po drugem odstavku 59. člena ZZZDR pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju poleg dohodka zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev upoštevajo tudi druge okoliščine, vendar bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru moralo natančneje ovrednotiti toženkino pomoč zapustniku, vključno z njeno zatrjevano udeležbo pri njegovi zobotehnični dejavnosti. Po presoji sodišča druge stopnje je zlasti v luči izčrpnih in prepričljivih pritožbenih navedb vprašljivo enačenje tega prispevka z zapustnikovim prispevkom k pridobivanju skupnega premoženja. To še posebej, ker zapustnik in toženka nista imela skupnih otrok, domača dela pa je v pretežni meri opravljala najeta delovna sila. Sodišče prve stopnje je pripisalo pretiran pomen dejstvu, da naj bi toženka zapustniku omogočala, da je počel le tisto, kar je bilo njemu ljubo, s čimer naj bi tudi sama povečevala njuno skupno premoženje. Za zanesljiv zaključek o tem, da sta deleža zapustnika in toženke na premoženju, ki sta ga pridobila v času njune skupnosti, enaka, bi bila potrebna tudi vsaj okvirna primerjava med vrednostjo posameznih stvari in konkretnimi prispevki obeh partnerjev v času njihove pridobitve. Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, ni mogoče preizkusiti njegove teze, da je bil toženkin nedenarni prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja enakovreden z zapustnikovim denarnim prispevkom.

17. Tožnica v pritožbi očita izpodbijani sodbi več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti očitki so po presoji pritožbenega sodišča pretirani, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev kot tudi svojo dokazno oceno vendarle obrazložilo tako, da je mogoče slediti njegovemu miselnemu toku. Res pa je obrazložitev prve sodbe o spornem skupnem premoženju zapustnika in toženke (vključno s stanovanjem na G. 28) in njunih deležih na njem neprepričljiva in v nakazani smeri tudi pomanjkljiva. Utemeljen je zato pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotni uporabi materialnega prava.

18. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in izpodbijano sodbo glede odločitve, ki jo vsebuje II. in III. točka izreka sodbe (z izjemo garaže in toženkinega portreta) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu na podlagi 355. člena ZPP vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo glede na že izveden obsežen dokazni postopek lažje, hitreje in nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti.

19. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izvesti še tiste pravočasno predlagane dokaze, ki mu bodo omogočili celovito presojo zaslužkov zapustnika in toženke ter njunih preostalih prispevkov k pridobitvi skupnega premoženja, vključno z njunim posebnim premoženjem, ki sta ga porabila v ta namen, nato pa ob upoštevanju že izvedenih dokazov znova odločiti o tožbenem zahtevku. V tistem delu, kjer se ta nanaša na nepremičnine, pa sodišče ne bo smelo spregledati njihovega zemljiškoknjižnega stanja.

O stroških postopka:

20. Posledica delne razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev stroškovne odločitve. Pravica do povračila stroškov, tako prvostopenjskega kot pritožbenega postopka, je odvisna od končnega izida pravde. O vseh stroških postopka bo zato v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP odločalo sodišče prve stopnje.

O pritožbi zoper sklep:

21. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničin ugovor zoper plačilni nalog v zvezi s takso za pritožbo. To je pravilno odmerilo na podlagi tar. št. 3/1 Zakona o sodnih taksah (ZST), upoštevaje prehodno določbo 39. člena zdaj veljavnega istoimenskega zakona (ZST-1). Takšno svojo odločitev je v izpodbijanem sklepu tudi natančno in pravilno obrazložilo. Tožničino tezo, ki jo ponavlja tudi v pritožbi, da je za odmero dolgovane takse relevanten zgolj čas vložitve pritožbe, je upravičeno zavrnilo. Res je, da zdaj veljavni ZST-1 postopek pred sodiščem prve stopnje in postopek o pritožbi opredeljuje kot dva različna in ločena postopka, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča splošnega pravila o postopkih, ki že potekajo, iz 39. člena ZST-1 ni mogoče razlagati na način, kot si prizadeva tožnica. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje se je pravda začela z vložitvijo tožbe 30. 9. 2008, torej dan prej, preden je začel veljati ZST-1. Ker takrat postopek, razumljivo, še ni bil pravnomočno zaključen, se takse, tako za procesna dejanja v postopku na prvi stopnji, kot v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, plačujejo po prejšnji tarifi.

22. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit. Sodišče druge stopnje je zato tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP ta sklep potrdilo.