Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je voznik tovornega vozila kršil cestno prometne predpise s tem, ko je prehiteval na mestu, kjer je neprekinjena sredinska črta med dvema voznima pasovoma, in ker je prehiteval s premajhno bočno razdaljo, saj je tožnik vozil kolo na razdalji najmanj 1,65 metra od desnega roba vozišča, še preden se je toženkin zavarovanec odločil za prehitevanje in je torej tožnikovo vožnjo videl. Tako je toženkin zavarovanec lahko pričakoval, da bo tožnik z enakim načinom vožnjo nadaljeval tudi med prehitevanjem in bi, če se je za prehitevanje odločil kljub neprekinjeni sredinski črti, ta manever moral izvesti na večji bočni oddaljenosti od tožnika in ga prehiteti z vožnjo v celoti po levem voznem pasu. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni pogojev niti za delno oprostitev odgovornosti toženkinega zavarovanca na podlagi določbe tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in je toženkin zavarovanec v celoti odgovoren za nastanek škodnega dogodka in posledično tožnikovo škodo, njegova odgovornost pa je objektivna, ker je tovorno vozilo nevarna stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede odločitev v točkah I in III izreka.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 34.257,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2012 do plačila (točka I izreka), da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za nadaljnjih 42.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2012 do plačila (točka II izreka) in da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.899,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila (točka III izreka).

2. Toženka je z vloženo pritožbo po lastnih navedbah izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti, pritožbeno sodišče pa je štelo, da jo izpodbija glede odločitev pod točkama I in III izreka, ki sta za toženko neugodni, za izpodbijanje v točki II izreka pa ji ni mogoče priznati pravnega interesa, saj je v tem delu odločitev za toženko ugodna. Toženka je v pritožbi uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi tako, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi soodgovornost tožnika k nastanku škodnega dogodka vsaj v višini 30 % in zniža prisojeno odškodnino. Njen podredni pritožbeni predlog pa je bil, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje. Navajala je, da je že v odgovoru na tožbo izpostavila, da iz policijskega zapisnika izhaja, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo iz razloga, ker je tožnik med vožnjo zapeljal na s peskom posut del vozišča, zaradi česar ga je začelo zanašati in je izgubil oblast nad vozilom, ob tem pa ga je zaneslo na levo stran desnega smernega vozišča proti ločilni črti, kjer je podrsal po levi strani tovornega vozila, ki ga je v tistem času prehitevalo po levi strani vozišča. Ob dejstvu, da je takoj po prometni nesreči bil opravljen ogled kraja prometne nesreče in opravljeni razgovori z udeleženci, je toženkino mnenje, da ne gre slediti presoji prvostopnega sodišča v smeri, da v predmetni zadevi ni podanih pogojev niti za delno oprostitev odgovornosti njenega zavarovanca. Podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja so ugotovljena nesporna dejstva, meritve policije, skice prometne nesreče, fotografije in tehnični podatki o vozilih, lastne meritve, zakonska podlaga, stroka, primerljiva praksa. Toženka zaradi ekonomičnosti postopka ni predlagala, da se v postopek pritegne nov izvedenec cestnoprometne stroke, izpostavila pa je ugotovitve izvedenca T. U. in sicer: da na vozišču ni bilo sledi, na osnovi katerih bi lahko določili mesto trka, da ni bilo razpoložljivih podatkov o položaju kolesa po trku in gibanju tovornega vozila, da izvedenec ponuja dve možnosti nastanka prometne nesreče, in sicer v smeri, da je kolesarja zaneslo po pesku proti sredini vozišča in možnosti, da je tovorno vozilo pri prehitevanju z desno stranjo trčilo v kolesarja. Ugotovljeno je bilo, da je kolesar pred trkom vozil z zadnjim kolesom na oddaljenosti najmanj 1,65 metra, z levo stranjo krmila kolesa pa 1,90 metra od desnega roba vozišča, torej ni vozil ob robu njegovega voznega pasu, vendar je po mnenju sodišča prve stopnje zato bil ugotovljen objektivni razlog - na robu cestišča je bila posuta večja količina peska, ki je ogrožala varno vožnjo. Sodišče prve stopnje je pri presoji odgovornosti zavarovanca za nastanek prometne nesreče izbralo možnost, ki jo je ponudil izvedenec, to pa je, da je tovorno vozilo pri prehitevanju z desno stranjo trčilo v tožnika, čeprav je izvedenec pojasnil, da na vozišču ni bilo najti sledi, na osnovi katerih bi lahko določili mesto trka in da pri izdelavi mnenja ni bilo razpoložljivih podatkov o položaju kolesa in gibanju tovornega vozila. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stališče, da je za vožnjo tožnika po sredini voznega pasu bil podan objektivni razlog, to je posuta večja količina peska na robu vozišča. Toženka izpostavlja, da bi kolesar vsekakor moral slišati hrup vozila, ki se mu je približevalo od zadaj in glede na povprečni reakcijski čas svoje kolo zaustaviti, oziroma se umakniti na rob na svoji desni strani, s čimer bi se izognil trčenju s tovornim vozilom. Iz časovno potne analize ni razvidno gibanje tovornega vozila, o tem ni sledi, gibanje vozil pred trkom je povzeto le po izjavah udeležencev, to pa ne zadošča za zaključek, da ni pogojev za delno oprostitev odgovornosti toženkinega zavarovanca. Voznik tovornega vozila je ravnal previdno in hitrost vožnje zmanjšal pod dovoljeno na tem delu cestišča, kar je ugotoviti tudi iz mnenja izvedenca, zaradi tega je smel začeti prehitevati, saj je imel na cesti dovolj prostora. Voznik tovornega vozila ni mogel ugotoviti, ali je kolesar v prometu zaradi objektivnih okoliščin - razsut posek po cestišču - primerno zbran in pozoren na promet in ali bo ravnal v skladu s predpisi o varni vožnji v cestnem prometu. Dejstvo, da kolesar ni zaznal hrupa, ni preveril stanja na cestišču, vsakor potrjuje kolesarjevo popolno odsotnost, oziroma nezbranost v prometu. Jasno je, da je tožnik kršil določila Zakona o varnosti v cestnem prometu in da je nevarno situacijo v predmetni zadevi ustvaril prav tožnik sam, zaradi tega so podani pogoji za vsaj delno oprostitev odgovornosti toženkinega zavarovanca. V zadevi je podana deljena odgovornost, saj povzročitev, oziroma nastanek škode izvira tudi iz tožnikove sfere, gre za protipredpisno ravnanje tožnika, ki naj bi ga poškodovalo vozilo zavarovanca z nepravilno vožnjo, saj je s svojo vožnjo pripomogel do nastanka škode z vožnjo na oddaljenosti najmanj 1,65 metra od desnega roba vozišča. Toženkin zavarovanec na potek dogodkov ni mogel vplivati, tožnikovo ravnanje je bilo nepričakovano in nepreprečljivo, toženkin zavarovanec ni mogel predvideti, oziroma odvrniti ravnanja tožnika, zato to predstavlja delen vzrok škode. Tožnik se s svojim ravnanjem kot dober kolesar ni prepričal, če je mogoče zaradi objektivnih ovir na cestišču voziti po sredini le-tega, s tem je prispeval k nastanku škode vsaj v deležu 30 %. Glede višine prisojene denarne odškodnine pa je toženka v pritožbi navedla, da je ta ustrezna pravnemu standardu pravične odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevaje soodgovornost tožnika k nastaku škodnega dogodka v višini 30 % pa bo toženka na račun pooblaščenca tožnika nakazala 23.979,90 EUR skupaj z obrestmi od 26. 1. 2012 dalje do plačila.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje dejansko stanje o nastanku prometne nezgode: - tožnik in toženkin zavarovanec sta vozila v isti smeri, desni vozni pas, po katerem je vozil tožnik, je bil posut s peskom, toženkin zavarovanec je vozil za tožnikom, - zaradi peska na desnem voznem pasu je tožnik vozil kolo na oddaljenosti krmila kolesa od desnega roba okrog 1,9 metra (pri tem je bila širina desnega voznega pasu 3,40 metra, ko to izhaja iz ugotovitev v izvedenskem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke), - vozna pasova sta bila na kraju škodnega dogodka ločena z neprekinjeno sredinsko črto, - vozišče je potekalo po klancu navzdol v pregleden desni ovinek, hitrost vožnje je bila omejena na 60 km/h, vidljivost je bila najmanj 150 metrov, - na vozišču je bila vidna le sled zaviranja kolesarja, in sicer zadnjega kolesa, v dolžini 2,5 metra, ki je povezana z momentom trka (torej v posledici trčenja med tovornim vozilom in kolesom), ni pa bilo sledi, ki bi kazale na zdrs kolesa, ali da bi kolesarja med vožnjo zaneslo v levo proti tovornjaku, - fotografije prikazujejo vidne sledi zdrsa na tovornem vozilu, in sicer sled na sprednjem blatniku kaže na bočni trk v krmilo kolesa, v nadaljevanju sledi na tovornem vozilu kažejo, da je tovorno vozilo z desno stranjo drsalo po kolesarju (obrisan prah na zgornjem robu ščitne pločevine rezervoarja v dolžini okrog 80 cm in obrisan prah na spodnjem robu ščitne pločevine rezervoarja v dolžini okrog 10 cm), - tovorno vozilo bi za varno prehitevanje kolesarja potrebovalo širino vozišča 4,71 metra, širina vozišča na mestu trka 6,70 metra je to omogočala, tovorno vozilo pa bi moralo v celoti zapeljati na nasprotni vozni pas, glede na stanje vozišča, radij ovinka in položaj kolesarja je bilo zelo težko izpeljati prehitevanje.

6. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je glede na sledi poškodb na obeh vozilih, sledi na vozišču in poškodbe kolesarja bolj verjetno, da je v ovinku voznik tovornega vozila vozil preblizu kolesarja in z desno stranjo trčil vanj in da ugotovitve o najverjetnejšem poteku prometne nezgode niso dokazale, da bi kolesarja med vožnjo na pesku zaneslo proti tovornemu vozilu medtem, ko ga je le-to prehitevalo, ker bi v takem primeru zaviranje kolesarja pustilo drugačno sled (kolesar pa bi v trenutku trka padel na desno stran, ker bi hotel zaviti na desni rob voznega pasu).

7. Vsa zgoraj povzeta ugotovljena dejstva in zaključki sodišča prve stopnje so po presoji pritožbenega sodišča dokazno podprti z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke in zato prepričljivi ter pravilni.

8. Ključno dejstvo je, da je ugotovljen način glede na vse ugotovljene okoliščine verjetnejši, kar je poudaril tudi izvedenec v izvedenskem mnenju. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča pravilen, četudi je izvedenec v izvedenskem mnenju pojasnil, da na vozišču ni bilo sledi, na podlagi katerih bi lahko določil mesto trka in da pri izdelavi mnenja ni bilo razpoložljivih podatkov o položaju kolesa po trku in gibanju tovornega vozila. Mnenje o verjetnejšem načinu nastanka prometne nesreče pa je izvedenec utemeljil v zadnjem odstavku točke 5/b izvedenskega mnenja na podlagi sledi, ki so bile na kraju prometne nesreče na vozišču in so navedene v točki II/5 izvedenskega mnenja (sledi in položaj vozila na mestu nezgode) in na podlagi sledi o trčenju na tovornem vozilu, ki so navedene v točki V izvedenskega mnenja (analiza gibanja vozil).

9. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljena dejstva o nastanku prometne nesreče ne dokazujejo tožnikovega ravnanja, ki bi razbremenilo toženkinega zavarovanca njegove objektivne odgovornosti, da torej tožnikovo ravnanje pri vožnji s kolesom ne pomeni soprispevka k nastanku prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je voznik tovornega vozila kršil cestno prometne predpise s tem, ko je prehiteval na mestu, kjer je neprekinjena sredinska črta med dvema voznima pasovoma, in ker je prehiteval s premajhno bočno razdaljo, saj je tožnik vozil kolo na razdalji najmanj 1,65 metra od desnega roba vozišča, še preden se je toženkin zavarovanec odločil za prehitevanje in je torej tožnikovo vožnjo videl. Tako je toženkin zavarovanec lahko pričakoval, da bo tožnik z enakim načinom vožnjo nadaljeval tudi med prehitevanjem in bi, če se je za prehitevanje odločil kljub neprekinjeni sredinski črti, ta manever moral izvesti na večji bočni oddaljenosti od tožnika in ga prehiteti z vožnjo v celoti po levem voznem pasu. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni pogojev niti za delno oprostitev odgovornosti toženkinega zavarovanca na podlagi določbe tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in je toženkin zavarovanec v celoti odgovoren za nastanek škodnega dogodka in posledično tožnikovo škodo, njegova odgovornost pa je objektivna, ker je tovorno vozilo nevarna stvar.

Tovorno vozilo je kot motorno vozilo nevarna stvar v razmerju do kolesa in če škoda nastane v zvezi z nevarno stvarjo, se šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ), česar toženka ni dokazala, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v sodnem spisu ugotovilo, da je toženka v utemeljitev prerekanja tožbenih trditev o načinu nastanka škodnega dogodka zarjevala le: - da tožnikove trditve o načinu nastanka ne držijo, ker iz policijskega zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče izhaja, da je do nesreče prišlo po tožnikovi krivdi iz razloga, ker je med vožnjo zapeljal na s peskom posut del vozišča, zaradi česar ga je pričelo zanašati tako, da je izgubil oblast nad kolesom, ob tem ga je zaneslo na levo stran desnega smernega vozišča proti ločilni črti, kjer je podrsal po levi (verjetno prav: desni) strani tovornega vozila, ki ga je v tistem času prehitevalo po levi strani vozišča, tožnik sam je s tem povzročil kritično situacijo za njen nastanek in je izključno odgovoren sam, ker je na kraju nastanka nesreče bila narisana prekinjena črta in neprekinjena črta, in ker zakon ne predpisuje razdalje med vozili pri prehitevanju in srečevanju, ter da izvedenec gibanje vozil opisuje le po izjavah udeležencev, toženka zatro uveljavlja soodgovornost tožnika k nastanku prometne nezgode 50 % (ugovor sosprispevka je podala šele v pripravljalni vlogi po tem, ko je prejela v izjavo izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke).

Zato so po presoji pritožbenega sodišča vse preostale pritožbene navedbe pritožbene novote, toženka pa v pritožbi ni izkazala, da navedb o dejstvih, ki jih sedaj navaja v tožbi, ni mogla brez svoje krivde navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 371. člena ZPP), zato preostalih pritožbenih navedb toženke pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

11. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in popolnoma ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo določbe 149. in 153. člena OZ, zato nista utemeljena pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotna uporaba materialnega prava, glede presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju.

12. Pritožba izrecno ni izpodbijala višine tožniku prisojene denarne odškodnine, celo poudarila je, da ta ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za vse ugotovljene oblike tožnikove nematerialne škode.

13. Pritožba tudi ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka.

14. Čeprav je pritožba uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tega razloga ni konkretizirala. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), takih kršitev ni ugotovilo niti glede odločitve o utemeljenosti zahtevka po temelju niti glede odločitve o utemeljenosti zahtevka po višini in prav tako ne ne glede odločitve o stroških pravdnega postopka.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

16. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).