Jedro

Cenitveno poročilo ni dokument o pridobitvi osnovnega sredstva, niti upoštevna podlaga za obračun amortizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 21.3.2000, s katero je bilo njeni pritožbi ugodeno, odločba Davčnega urada K. - Izpostave K. z dne 3.11.1998 odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek. Z njo je bilo tožeči stranki od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti od 1.1.1997 do 31.12.1997 ugotovljena davčna osnova v višini 4,608.681,00 SIT ter odmerjen davek od dejavnosti v znesku 1,013.689,00 SIT, ter odločeno, da je odmerjeni davek, valoriziran s količnikom, ki bo ugotovljen na podlagi indeksa cen na drobno leta 1998 v primerjavi z letom 1997, letna akontacija davka iz dejavnosti za leto 1999. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje stališču tožene stranke, da se stroški amortizacije za osnovni sredstvi (priklopno vozilo avtocisterno in tovorno vozilo sedlasti vlačilec) ne priznajo kot odhodek, ker po 25. členu Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95, dalje pravilnik) cenitveno poročilo v primeru investicije v lastni režiji (za kar naj bi v zadevi šlo) ni verodostojni dokument o pridobitvi osnovnega sredstva, ampak je to lahko le obračunani delovni nalog z ustreznimi listinami. Pač pa je v smislu omenjene določbe pomemben račun z dne 6.11.1996 v znesku 4,180.846,00 SIT o pridobitvi avtocisterne, ki ga davčni organ prve stopnje ni ocenil, pa bi ga moral. Zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je bil tožeči stranki od ocenjene vrednosti tovornih vozil obračunan prometni davek. Pri odmeri slednjega se uporabljajo drugi predpisi kot pri odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, ko je treba upoštevati določila ZDoh, ZDDPO ter pravilnika. Nepravilna pa je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni uveljavljal znižanja davčne osnove po 47. členu ZDoh. Ker iz davčne napovedi izhaja, da je omenjeno davčno olajšavo uveljavljal v višini 10 % (torej v odstotku ne pa zneskovno), ga bo v ponovnem postopku potrebno pozvati na dopolnitev vloge ali pa olajšavo upoštevati v višini uveljavljanih 10 % od (novo) ugotovljene davčne osnove.

Zavrnitev stroška nabave in montaže PVC oken v znesku 221.716,00 SIT tudi po presoji sodišča prve stopnje nepravilno temelji na stališču, da je omenjeni strošek povezan z mehanično delavnico, za katero tožnik ne obračunava amortizacije, ker je bila njena vrednost določena s cenitvijo, ne pa na presoji, ali delavnica glede na tožnikovo dejavnost predstavlja neposredni pogoj za opravljanje njegove dejavnosti. Že zato je tožena stranka pravilno odločila, ko je odločbo prve stopnje odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek organu prve stopnje; pri ponovnem odločanju pa bo ta moral upoštevati namesto razlogov tožene stranke, omenjena stališča in napotke sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter izpodbijani upravni akt odpravi oziroma podrejeno vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sicer res niti ZDoh niti ZDDPO niti pravilnik ne predstavljajo pravne podlage za obračun stroškov amortizacije v obravnavanem primeru, vendar je pri odločanju potrebno upoštevati, da je takrat veljavni Zakon o prometnem davku (dalje ZPD) predpisoval, da se prometni davek obračuna od ocenjene vrednosti. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da stroška amortizacije osnovnih sredstev ni mogoče upoštevati od ocenjene vrednosti. Tudi po stališču tožene stranke je bila ocenjena vrednost osnovnih sredstev lahko podlaga za obračun amortizacije pri fizični osebi, ki je začenjala z opravljanjem dejavnosti, ne pa tudi, če bi v svojo obratovalnico vlagala opremo pozneje. Razlaga sodišča prve stopnje, po kateri fizična oseba, ki je hkrati samostojni podjetnik, ne more vlagati sredstev v svojo obratovalnico, ustvarja neenakopraven položaj samostojnih podjetnikov glede na gospodarske družbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dobiček zasebnika se po določbi 41. člena ZDoh ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni s tem zakonom drugače določeno. Amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih dolgoročnih sredstev je davčno priznan odhodek (15. člen ZDDPO), sredstva, ki se amortizirajo ter pričetek obračunavanja amortizacije, pa določajo predpisi ali računovodski standardi (16. člen ZDDPO). S 25. členom pravilnika opredeljena osnova za obračun amortizacije je nabavna vrednost osnovnega sredstva skupaj z revalorizacijo preteklih let. Samostojni podjetnik posameznik lahko pridobi osnovna sredstva z nakupom, z lastno izdelavo, s finančnim najemom (leasing), z darilno pogodbo, brezplačnim prevzemom in dedovanjem. Dokument o pridobitvi pa je faktura, obračunani delovni nalog za investicijo v lastni režiji skupaj z ustreznimi listinami in davčna osnova iz darilne pogodbe. Osnova za obračun amortizacije osnovnih sredstev, pridobljenih brezplačno, je njihova nabavna vrednost, če ni znana, pa poštena vrednost. Ker med listinami (dokumenti) o pridobitvi osnovnih sredstev cenitveno poročilo ni navedeno, je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča, materialno pravo pravilno uporabljeno, ko tožniku amortizacija za obravnavani osnovni sredstvi kot odhodek ni bila priznana.

Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je bil od ocenjene vrednosti tovornih vozil tožniku obračunan prometni davek. Pri odmeri prometnega davka se namreč uporabljajo drugi predpisi kot pri odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, ko je treba upoštevati določila ZDoh, ZDDPO in pravilnika, kot je tožniku obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zato omenjena okoliščina, glede na vsebino predpisov, ki so prisilne narave in zavezujejo pri odločanju tako davčne organe kot sodišče, pravno ni relevantna.

Ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je tožeča stranka navajala v pritožbi, je pred tem navajala že v tožbi. Z razlogi, s katerimi ga je zavrnilo že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja.

Ker je spoznalo, da niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS.