Jedro

Sodišče ni kršilo določbe 2. odstavka 192. člena ZKP, saj je v sklepu o podaljšanju pripora pojasnilo, da ne pride v poštev milejši ukrep, ker so bili vsi priprti obdolženci relativno visoko v hierarhiji združbe in so kazniva dejanja izvrševali predvsem z uporabo telekomunikacijskih sredstev. Zaradi tega bi v primeru uporabe milejših sredstev iz 1. odstavka 192. člena ZKP nadaljevali s kriminalno dejavnostjo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom z dne 21.6.2001 zoper obdolžene M.G., J.S., B.K., L.F., B.L. in V.P. odločilo, da se zoper obdolžence iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obd. V.P. pa tudi iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, podaljša pripor še za en mesec. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 6.7.2001 pritožbe obd. M.G. in njegove zagovornice ter zagovornikov obdolženih B.K., L.F. in B.L. zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovorniki obd. B.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijajo pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, pri čemer očitno pomotoma navajajo, da izpodbijajo drug sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 6.7.2001. V uvodu zahteve navajajo, da vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, predlagajo pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da pripor odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom za odpravo ponovitvene nevarnosti.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, pri čemer navaja, da trditve v njej, da pritožbeno sodišče ni presodilo pritožbenih navedb o uporabi milejšega ukrepa in o neizogibni potrebi za varnost ljudi, niso resnične, prav tako pa tudi ni utemeljeno nakazovanje kršitev 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o podaljšanju pripora zoper obdolžence, torej tudi glede obd. B.K., je sodišče upoštevalo določilo 2. odstavka 192. člena ZKP, na katero se sklicujejo zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ni torej utemeljeno zatrjevanje, da niso bila spoštovana določila ZKP o tem, kateri ukrep naj se uporabi za odpravo ponovitvene mnevarnosti. V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je pojasnjeno, da ne pride v poštev milejši ukrep, ker so bili vsi priprti obdolženci relativno visoko v hierarhiji združbe in so kazniva dejanja izvrševali predvsem z uporabo telekomunikacijskih sredstev, zaradi česar je povsem utemeljena ugotovitev, da bi v primeru uporabe milejših sredstev iz 1. odstavka 192. člena ZKP s kriminalno dejavnostjo nadaljevali. V razlogih pravnomočnega sklepa je tudi podrobno pojasnjeno, zakaj je tudi pri obd. B.K. podana realna nevarnost, da bi s kriminalno dejavnostjo nadaljeval. Te realne nevarnosti sodišče ni ugotovilo le na podlagi dejstva, da je obd. B.K. brez zaposlitve in brez rednih dohodkov za preživljanje, pač pa tudi glede na njegovo vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja, saj naj bi dne 24.3.2001, in sicer potem, ko je pobegnil policistom, ki so ga poskušali ujeti, kljub temu prepeljal begunce čez državno mejo v Republiko Italijo. Zato ni mogoče pritrditi zagovornikom, da v razlogih pravnomočnega sklepa niso jasno, nedvoumno in določno pojasnjene konkretne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi obd. B.K. ponovil kaznivo dejanje. Prav tako tudi ni mogoče pritrditi navedbam zagovornikov obd. B.K., da se je sodišče pri oceni o nevarnosti dejanj obdolžencev za varnost ljudi ter pri oceni o sorazmerju med priporom in navedeni nevarnosti zadovoljilo s floskulo "neogibno potrebno za varnost ljudi", saj je v razlogih pravnomočnega sklepa navedeno med drugim, da tovrstne združbe brezobzirno trgujejo z usodami ljudi, pri čemer jih nastanjujejo in prevažajo v nemogočih pogojih, zaradi česar obstaja resna nevarnost za njihovo zdravje in življenje. Zato seveda ne gre za kršitev določila 20. člena Ustave Republike Slovenije, prav tako pa tudi ne za kršitev njenega 22. člena, ki naj bi sodišče po mnenju zagovornikov ravnalo do obdolženca diskriminatorno glede na ostale soobdolžence, katerih vloga je enaka ali podobna obdolženčevi, vendar so le-ti na prostosti. Iz sklepa o podaljšanju pripora je namreč razvidno, da je sodišče podaljšalo pripor tudi zoper 5 soobdolžencev, razen tega pa je potrebno pripomniti, da se po določilu 1. odstavka 202. člena ZKP lahko odredi pripor, če so za to izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 201. člena ZKP, le na predlog državnega tožilca.

Niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obd. B.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sklepom z dne 19.7.2001 pripor zoper obd. B.K. in soobdolžence podaljšalo do 2.8.2001, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).