Jedro

V konkretnem primeru je tožnica kupcem določila ceno za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov. Za omenjeno storitev je bila dolžna upoštevati z Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najviše cene njihovega odlaganja določeno najvišjo ceno. Za okoljsko dajatev tožnica ni zavezanka, sredstva iz naslova navedene dajatve niso njen prihodek ter na podlagi pojasnjenega v najvišji ceni, ki jo določa zgoraj navedena Uredba, ne more biti zajeta. Stališče iz izpodbijane odločbe, da bi morala biti okoljska dajatev že zajeta v ceni, ki je kot najvišja določena z Uredbo, po povedanem po presoji sodišča ni pravilno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Postojna št. 0610-7728/2010-3-35003 z dne 7. 3. 2011 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Tržni inšpektorat RS, Območna enota Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da je tožnica dolžna ceno storitev prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določiti tako, da določena cena ne presega s predpisom določene najvišje cene 67,00 EUR z davkom na dodano vrednost za tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da je tožnica dolžna kupcem za storitev prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov po izdanih računih tožnice predloženih 3. 11. 2010 vrniti razliko v ceni za preveč zaračunano ceno storitve, brez poziva, s pripadajočimi obrestmi, in sicer kupcem, ki so našteti v 2. točki izpodbijane odločbe, v višini, kot je navedena. Iz 3. in 4. točke izreka izhaja, da je rok izvršitve 1. točke odločbe z dnevom prejema, rok za izvršitev 2. točke odločbe pa je 15 dni po pravnomočnosti odločbe. Iz 5. točke izreka izhaja, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil 29. 7. 2010 in v nadaljevanju postopka še 3. 11. 2010 pri tožnici opravljen po uradni dolžnosti inšpekcijski pregled v zadevi zaračunavanja prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov. Preverjalo se je ali tožnica spoštuje ukrep kontrole cen po 1. točki prvega odstavka 9. člena Zakona o kontroli cen (v nadaljevanju ZKC), po katerem je Vlada RS z Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najviše cene njihovega odlaganja (v nadaljevanju Uredba) z dne 7. 9. 2006 določila najvišjo ceno, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljalec odlagališča. V 3. členu Uredbe je določeno, da je najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljalec odlagališča komunalnih odpadkov, 67,00 EUR na tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost (DDV) vključen v ceno. V postopku nadzora so bili pregledani tožničini ceniki z veljavnostjo od 1. 8. 2009, 1. 4. 2010 in 1. 10. 2010. Iz predloženih cenikov je bilo razvidno, da je tožnica ceno za storitev prevzema gradbenih odpadkov, ki vsebujejo azbest, določila v višini 0,0669 EUR z DDV. Poleg tega je tožnica na veljavnih cenikih določila tudi: - ceno za okoljsko dajatev za onesnaženje okolja v višini 0,0156 EUR za kg brez DDV; - ceno za enkraten prevzem različnih vrst odpadkov pravnih oseb v višini 15,00 EUR brez DDV; - od 1. 4. 2010 pa tudi ceno za javno infrastrukturo v višini 0,0159 EUR za kg brez DDV. Po pregledu predloženih izdanih računov fizičnim in pravnim osebam v letu 2010 od dneva nadzora 3. 11. 2010 je bilo ugotovljeno, da je tožnica potrošnikom in pravnim osebam zaračunavala ob prevzemu azbestcementnih gradbenih odpadkov poleg cene 0,0669 EUR z DDV, tudi navedene druge dajatve. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnica določila in zaračunavala za prevzem azbestcementnih gradbenih odpadkov višjo ceno od cene, ki jo je vlada določila z Uredbo in s tem ni upoštevala ukrepa kontrole cen. Sklicuje se na drugi odstavek 17. člena ZKC, ki določa, da če organ tržne inšpekcije pri opravljanju nadzora ugotovi, da podjetje ni upoštevalo ukrepov kontrole cen iz 9. člena ZKC, z odločbo naloži podjetju, da ukrep kontrole cen izvrši. Tržni inšpektor v skladu s tretjim odstavkom istega člena naloži podjetju povračilo razlik v ceni s pripadajočimi obrestmi.

3. Tožničino pritožbo je zavrnilo Ministrstvo za gospodarstvo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo z dne 10. 5. 2011. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo ugotovljeno, da tožnica prevzema komunalne odpadke za občine Sežana, Divača, Hrpelje-Kozina in Komen. Tožničina cena presega najvišjo ceno, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določa Uredba. Slednja v 3. členu določa najvišjo ceno za navedeno storitev v višini 67,00 EUR, ki predstavlja tudi končno ceno, torej tisto, ki jo je dolžan plačati uporabnik. Zato zavrača tožnikove navedbe, da okoljska dajatev ni vključena v najvišjo ceno, tako kot je vključen v navedeno ceno DDV.

4. Tožnica v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na 112. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ter na hierarhijo predpisov, ki izhaja iz Ustave RS. Z Uredbo ni mogoče spremeniti obveznosti, ki jih določa zakon. Izpodbijana odločba v nasprotju z ZVO-1 na tožnico na nezakonit način prenaša obveznost plačila okoljske dajatve, ki jo je dolžan plačati povzročitelj onesnaženja. Okoljska dajatev ni storitev in nima nič s ceno storitve prevzemanja azbestcementnih gradbenih odpadkov. Po zakonu je okoljsko dajatev dolžan plačati povzročitelj onesnaženja, ta dajatev je prihodek proračuna države, zavezanka pa v nobenem primeru ni tožnica, saj je zavezanec za plačilo okoljske dajatve izrecno določen z določbo tretjega odstavka 112. člena ZVO-1. Zbiranje odpadkov in povzročanje onesnaženja sta namreč dve različni dejavnosti.

5. Tožnica meni, da so bile z izpodbijano odločbo prekršene določbe ZKC in Uredbe, posledično je bilo v zadevi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Uredba ne določa, da bi morala cena storitve obsegati še kake druge dajatve, ki jih je sicer posamezni zavezanec dolžan plačati po drugih predpisih. Dajatev ni storitev. Mehanizem cene je sicer lahko določen tako, da naj cena obsega tudi posamezno dajatev, ni pa določen tako, da naj bi cena vključevala tudi druge dajatve, ki v Uredbi niso in ne morejo biti navedene. V obravnavani zadevi je tako tožnica povsem upravičeno poleg cene storitve, ki je v skladu z ukrepom-mehanizmom cen določena tako, da obsega tudi DDV, zaračunavala tudi okoljsko dajatev. Namreč mehanizem cene ne določa, da te dajatve ne sme obračunavati, ali da jo mora vštevati v ceno, pač pa ZVO-1 v 112. členu določa, da je povzročitelj onesnaževanja dolžan plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja. Povzročitelj onesnaženja seveda ni tožnica, ki gradbene odpadke sprejema. Po mnenju tožnice pa tudi ni ustrezna 1. točka izreka izpodbijane odločbe, zaradi česar meni, da je podana tudi kršitev pravil postopka. Izrek odločbe mora biti določen (213. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V konkretnem primeru pa organ nalaga tožnici, da ceno določi tako, da ta ne bo presegala najvišje cene 67,00 EUR z DDV za tono, dejansko pa iz obrazložitve izhaja, da ima s tem v mislih, da ceno oblikuje tako, da v ceni ne zaračunavala le storitve in DDV, temveč, da v ceno vključi tudi okoljsko dajatev. Izrek je tako v 1. točki nedoločen, ker je v njem le prepisana določba iz 3. člena Uredbe. Tožnica predlaga, da sodišče po opravljeni javni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter da se inšpekcijski postopek ustavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise v navedeni zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna višina tožničine cene za storitev prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov, glede katere je bilo tožnici z izpodbijano odločbo naloženo, da jo je dolžna določiti tako, da določena cena ne presega s predpisom določene najvišje cene 67,00 EUR z DDV za tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov. Tožnica meni, da je pri določitvi cene za obravnavano storitev (tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov) že upoštevala z Uredbo določeno najvišjo ceno, saj meni, da v tako določeni ceni ne more biti vključena tudi okoljska dajatev, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, in kar po mnenju tožnice pomeni napačno uporabo materialnega prava.

9. Uredba v 3. členu določa, da je najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljalec odlagališča komunalnih odpadkov, 67,00 EUR na tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je DDV vključen v to ceno. Navedena Uredba je bila izdana na podlagi 2. točke prvega odstavka 8. člena ZKC. Iz slednje izhaja, da Vlada z uredbo določi ustrezne ukrepe kontrole cen, kadar gre za dejavnosti, v katerih ima posamezno podjetje ali enota, ki samostojno opravlja dejavnost ali nekaj podjetij monopolni ali obvladujoč položaj, pa so te dejavnosti nujne za zadovoljevanje potreb ljudi in organizacij.

10. V predmetni zadevi je sporno kaj sodi v določeno najvišjo ceno (67,00 EUR na tono) za omenjeno storitev ter ali sem sodi tudi okoljska dajatev. Po presoji sodišča je utemeljeno sklicevanje tožnice, da določbe 3. člena Uredbe ni mogoče razumeti tako, da je v ceni, ki je določena kot najvišja za omenjeno storitev, morala biti vključena tudi okoljska dajatev ter da bi cena storitve dejansko predstavljala z Uredbo določeno najvišjo ceno, zmanjšano za okoljsko dajatev. Ob tem sodišče ugotavlja, da je bila Uredba, ki določa najvišjo ceno, sprejeta leta 2006, Uredba o okoljski dajatvi pa kasneje (leta 2010). Zato Uredba iz leta 2006 v ceni, ki jo je določila kot najvišjo, ni mogla zajeti kasneje predpisane okoljske dajatve. Okoljska dajatev pa tudi ni prihodek tožnice, pač pa je prihodek proračuna države ali občine, kar izhaja iz 112. člena ZVO-1, kot tudi iz Zakona o financiranju občin (ZFO-1, tretji odstavek 7. člena). Glede na določbo 112. člena ZVO-1, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve oseba, ki je povzročila onesnaževanje okolja, je slednji po presoji sodišča neposredni zavezanec za plačilo okoljske dajatve. Upravljavec odlagališča, ki ga kot zavezanca za plačilo okoljske dajatve določa prvi odstavek 7. člena Uredbe, je po presoji sodišča posredni zavezanec. V konkretnem primeru je tožnica kupcem določila ceno za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov. Za omenjeno storitev je bila dolžna upoštevati z Uredbo določeno najvišjo ceno. Za okoljsko dajatev tožnica ni zavezanka, sredstva iz naslova navedene dajatve niso njen prihodek ter na podlagi pojasnjenega v najvišji ceni, ki jo določa Uredba, po presoji sodišča ne more biti zajeta. Stališče iz izpodbijane odločbe, da bi morala biti okoljska dajatev že zajeta v ceni, ki je kot najvišja določena z Uredbo, po povedanem po presoji sodišča ni pravilno.

11. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je bilo treba odpraviti, zato sodišče ostalih tožbenih ugovorov niti ni presojalo. Sodišče je tožbi ugodilo in na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 12. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnica je ob upoštevanju dejstva, da jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, ter da je bila zadeva rešena na seji, upravičena do povračila stroškov v višini 420,00 EUR.