Jedro

Tožniku ni možno naprtiti odgovornosti, da bi moral pred prevzemom dela toženo stranko opozoriti na napake del, ki jih je pred tem opravil nekdo tretji, niti ni možno od tožnika zahtevati, da bi moral iz tega razloga odkloniti opravo svojega dela. Zaradi napake tretjega je neuporabno zgolj njegovo delo, ne pa tudi delo tožnika.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti od prisojene glavnice in prisojenih izvršilnih stroškov spremeni tako, da zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico in se višji tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti zavrne. V ostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi za plačilo glavnice 1.540,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2000 dalje do plačila in za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 43,43 EUR z zamudnimi obrestmi od 30.3.2001 dalje do plačila ter tožniku naložilo, da je dolžan toženima strankama povrniti 1.852,47 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je napake glede višine slepih podbojev sanirala, tako da je vratne odprtine zvišala. Za odstranitev slepih podbojev ni bilo tehničnih argumentov. Vzidala je tipske vratne podboje. Nestandardni slepi podboji niso bili predmet pogodbe. Vzrok za odstranitev betonskih estrihov je na strani tožene stranke, ki se je odločila za klasični parket namesto lamelnega. Trdnost vgrajenega betonskega estriha se ni ugotavljala, ker tožena stranka tega ni dopustila. Tožena stranka ni grajala vidnih razpok pri gips ploščah, ki so se pojavili po izvedbi. Ni ugotovljeno, kako je do teh napak prišlo. Posledično izpodbija odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka se v pritožbi glede napak pri montaži gips plošč sklicuje na mnenje izvedenca S., da bi moral tožnik opozoriti toženo stranko na neprimerno izolacijo in parno zaporo. Gips plošče je tožnik vijačil direktno na kapno lego, kar je povzročilo razpoke. Narejeni so križni stiki, ki so prepovedani. Zaradi teh napak je delo, položitev knauf oziroma gips plošč, v celoti neuporabno. Sodišče ni uporabilo določila 606. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Glede manjvrednosti vgrajenih slepih podbojev in neuporabnosti dela položenega betonskega estriha, je sodba pravilna. Graja odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel z 27,5 %, toženca pa z 72,5 % in razmerje 70 : 30, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ni pravilno. Sodišče ni pravilo odločilo v obrestnem delu, ker so obresti prenehale teči, ker so dosegle glavnico.

Pritožba tožene stranke je delno, pritožba tožeče stranke pa ni, utemeljena.

1. Na podlagi mnenja izvedenca Ž. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik slepih podbojev ni pravilno vgradil. Napaka je v neustreznem mestu vrat v steni in neustrezni širini vrat, ki se sedaj ne morejo normalno odpirati. Funkcionalna in estetska manjvrednost opravljenega dela je 197.300,00 SIT. Ker je predmet še spornega dela zahtevka le 119.600,00 SIT, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, na podlagi določila 621. člena ZOR, ko je tožbeni zahtevek tožnika za znesek 119.600,00 SIT oziroma 499,08 EUR zavrnilo.

Na pritožbene navedbe tožeče stranke, da je tožnik vgradil standardne slepe podboje in da za zamenjavo slepih podbojev ni bilo tehničnih argumentov, je odgovoriti, da je tožnik očitno izbral napačne standardne slepe podboje (premajhne širine). Tudi standardni slepi podboji se dobijo v različnih dimenzijah. Nepravilno mest vrat v steni pa je napaka, ki gre v celoti na račun tožnika. Obstoja te napake tožnik v pritožbi ne izpodbija. Obe napaki imata za posledico, da se vrata ne morejo normalno odpirati. Gre za trajno in zelo motečo napako. Ni dvomiti v pravilnost izračuna izvedenca Ž., da je delo iz tega razloga manj vredno za znesek 197.300,00 SIT.

2. Na podlagi mnenja izvedenca Ž. je pravilno ugotovljeno, da je položeni cementni estrih v pritličju hiše tožencev, v izmeri 49,75 m2, neuporaben in da ga je tožena stranka zato morala zamenjati. Neuporaben je iz razloga, ker ni imel ustrezne trdnosti, debeline in lege armaturnih mrež. Delo je iz tega razloga manj vredno za znesek 241.287,50 SIT, ker je predmet spornega dela le znesek 204.526,00 SIT je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikov tožbeni zahtevek za ta znesek zavrnilo.

Iz mnenja izvedenca Ž. izhaja, da je cementni estrih pri trdnosti manjši od 12 MPa. potrebno odstraniti in zamenjati. Na podlagi vzorcev se je ugotovilo, da je del cementnega estriha, ki ga je položil tožnik v pritličju hiše tožencev, dosega le 10,7 MPa. in manjšo prostorninsko maso od 2.000 kg/m3. Izvedenec je, na podlagi fotografije, tudi ugotovil, da debelina lege armature nista povsod ustrezala pravilom stroke. Da tožena stranka ni pristala na preizkus funkcionalnosti cementnih estrihov s poskusno obremenitvijo, izvedenec Ž. ni štel za oviro, ki bi mu preprečevala izdelavo izvedeniškega mnenja. Neutemeljena je zato pritožbena navedba tožeče stranke, da kvaliteta položenega cementnega estriha ni padla pod doseženi standard in da potrebe po zamenjavi dela položenega cementnega estriha v izmeri 49,75 m2 ni izkazana, ker tožena stranka ni pristala na obremenilni preizkus.

3. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka z dopisom z dne 14.7.2000 ugovarjala sanacijo nepravilne izvedbe stropnih sistemov stanovanjskega dela proti podstrešju. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je tožena stranka s tem grajala tudi napako v zvezi s položitvijo gips plošč (kanuf), ki so v tem, da je tožnik opravil vijačenje gips plošč direktno na kapno lego, zaradi česar so nastale razpoke po ravnem delu stropa (ugotovitev izvedenca S., list. št. 173). Manj vrednost opravljenega dela iz tega razloga je po oceni izvedenca Ž. 90.000,00 SIT in je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v takšnem obsegu pravilno zavrnilo.

Neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da ni z gotovostjo ugotovljeno, zakaj je do razpok prišlo. Iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da iz razloga, ker so gips plošče nepravilno pritrjene direktno na kapno lego.

Sklicevanje pritožbe tožene stranke na mnenje izvedenca S., da je položitev gips plošč popolnoma neuporabno, ker pri tem ni bila pravilno izvedena parna zapora in izolacija stropa, ni slediti, in to iz razloga, ker tožnik parne zapore in izolacija stropa ni izdelal. Za nepravilno parno zaporo in za nepravilno izolacijo stropa odgovarja tisti, ki je to delo opravil, se pravi krovec G., ki je izvedel opažanje na nepravi strani in nepravilno izvedel parno zaporo. Napaka tega je, da je možen povečan prehod toplote in da nekje sploh ni toplotne izolacije ali je ta nekje netesno položena. Zaradi napak krovca je neuporabno zgolj delo krovca, ne pa tudi tožnika, ki je položil gips plošče. Tožniku zato ni možno naprtiti odgovornosti, da bi moral pred prevzemom dela toženo stranko opozoriti na napake del, ki jih je opravil krovec, niti ni možno od tožnika zahtevati, da bi moral iz tega razloga odkloniti opravo svojega dela. Pritožba tožene stranke se zato neutemeljeno sklicuje na določilo 6. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ker situacija iz tega člena ni podana. Tožena stranka je zato tožniku dolžna plačati opravljeno delo v zvezi s položitvijo gips plošč, zmanjšano za vrednost napake, za katero je odgovorna, to je za znesek 90.000,00 SIT.

4. Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da zamudne obresti na podlagi določila 376. člena OZ v povezavi s 1060. členom OZ in Ustavno odločbo št. U 28/2006, nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v obrestnem delu tako, da obresti od glavnice in izvršilnih stroškov prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, višji obrestni del zahtevka pa zavrniti. Obresti od glavnice in izvršilnih stroškov so dosegle glavnico in izvršilne stroške do 22.5.2007, ko je bilo določilo 376. člena OZ razveljavljeno.

5. Na podlagi določila 2. odstavka 154. člena ZPP se pri odmeri pravdnih stroškov upošteva tako uspeh strank kot vse okoliščine primera. Upoštevajoč oba kriterija je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 70 %, tožena stranka pa tožeči stranki 30 % potrebnih pravdnih stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje, pravilna. Pritožbo tožene stranke je bilo zato v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

6. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je uspela le s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega pa niso nastali posebni pritožbeni stroški. Na podlagi določila 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP je bilo zato odločiti, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.