Jedro

Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker da obsojencu očitano kaznivo dejanje v izpodbijani pravnomočni sodbi ne vsebuje vseh znakov očitanega mu kaznivega dejanja, vendar sploh ne konkretizirajo, kateri zakonski znak kaznivega dejanja naj bi v opisu manjkal, Vrhovno sodišče pa tako nedoločnih navedb o kršitvi zakona ne more preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 1. 7. 2011 spoznalo obsojenega B. F. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in nadaljnji pogoj, da oškodovancu v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača znesek 3.871,78 EUR, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in v njej določena kazen zapora izreče. Oškodovancu je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 3.871,78 EUR, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške postopka (točka II. izreka sodbe). Z isto sodbo je sodišče zoper obdolženo L. K. iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun (točka I. izreka). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23. 2. 2012 pritožbo zagovornika obsojenega B. F. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Obsojenčevi zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno, dne 20. 6. 2012, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti kot navajajo, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 24. 8. 2012, meni, da zahteva ni utemeljena. Na vse navedbe, ki jih je obramba uveljavljala v pritožbi in jih zahteva ponovno uveljavlja, je že pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje. Očitek kršitve kazenskega zakona ni utemeljen, saj je sodišča prve stopnje na konkretni dejanski stan izreka pravilno uporabilo materialno pravo. Iz opisa izreka sodbe izhaja konkretizacija vseh znakov kaznivega dejanja, navedbe v zahtevi pa so v nasprotju z ugotovitvami sodišča in po vsebini pomenijo uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljena je v zahtevi uveljavljana pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave, saj glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, sodišče pa je svojo odločitev ob zavrnitvi dokaznega predloga obrazložilo. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni dne 29. 8. 2012. B.

4. Skladno z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (v nasprotju s pritožbenim postopkom, v katerem pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi, skladno z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti na kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka) omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti(1).

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona z navedbo, da v konkretnem primeru izrek ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP naj bi bila po navedbah vložnikov v zahtevi podana, ker „naj bi obsojenec zamolčal poškodbe in naknadno popravilo avtomobila in s tem spravil v zmoto oškodovanca, medtem ko je pri oškodovancu odločilno vplivalo na to, da se je odločil za ogled obsojenčevega avtomobila, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve, dejstvo, da gre za prvega lastnika in 58.000 prevoženih kilometrov“.

6. Vložniki z gornjimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker da obsojencu očitano kaznivo dejanje v izpodbijani pravnomočni sodbi ne vsebuje vseh znakov očitanega mu kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena ZKP. Vendar pa vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti sploh ne konkretizirajo, kateri zakonski znak kaznivega dejanja naj bi v opisu manjkal. Zato Vrhovno sodišče tako nedoločnih navedb o kršitvi zakona ne more preizkusiti. Vrhovno sodišče (glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP) ni dolžno sámo preizkušati, ali je bila v sodbi storjena kršitev zakona, katero zahteva za varstvo zakonitosti nedoločno uveljavlja, saj bi takšna presoja sodišča pomenila njegovo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki v zahtevi uveljavljajo z navedbo, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Po navedbah vložnikov izrek sodbe navaja, da je pri prodaji svojega avtomobila obsojenec oškodovancu zamolčal, da je avtomobil poškodovan in da je popravljen in da ima zato hibe, torej zaradi poškodovanosti in naknadnega popravila ima hibe in je posledično manj vreden; obrazložitev pa, da je obsojenec oškodovancu zamolčal da ni prvi lastnik, da razpolaga s servisno knjižico in glede števila prevoženih kilometrov, v posledici česar je manj vredno. Navedbam zagovornikov o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sodbe Vrhovno sodišče ne more pritrditi glede na razloge izpodbijane pravnomočne sodbe (sodba sodišča prve stopnje točke 9, 12 in 13, sodba sodišča druge stopnje točka 9) o s strani obsojenca zamolčani poškodovanosti in popravljanosti vozila.

8. Zagovorniki v zahtevi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo tudi z navedbo, da sodbi sodišč nimata vseh razlogov o odločilnih dejstvih, ki so znaki kaznivega dejanja, saj nepravilno povzemata vsebino spisa in se ne opredelita do vseh dejstev in okoliščin odločilnih za presojo ravnanja obsojenca. Vložniki pri tem niso niti navedli, katera so ta odločilna dejstva oziroma okoliščine. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za v zahtevi za varstvo zakonitosti povsem nekonkretiziran in posplošen očitek o kršitvi postopka. Z njim vložniki niso zadostili zahtevi po minimalni določenosti in obrazloženosti ugovora, kar bi sploh omogočalo preizkus utemeljenosti v zahtevi nakazovane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato Vrhovno sodišče teh očitkov ni moglo preizkusiti.

9. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi zavrnitve predloga obrambe za zaslišanje obsojenčeve žene D. F., uveljavljajo kršitev pravice do obrambe, kršitev enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, ker je po navedbah vložnikov v zahtevi ta kršitev zagotovo vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi predlagana priča vedela izpovedati ne glede same vsebine oglasa, ampak tudi glede ostalih pravno relevantnih dejstev, ki se nanašajo na sporni avtomobil. 10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik na glavni obravnavi dne 1. 7. 2011 predlagal zaslišanje obsojenčeve žene glede vsebine oglasa in pa stanja avtomobila, saj je bil kupljen za lastne potrebe. Dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ocenilo je, da predlagani dokaz ob že izvedenih dokazih (o vsebini oglasa sta izpovedala oškodovanec in priča, njuni izpovedbi glede vsebine oglasa pa potrjuje listina v spisu – priloga C2) ni potreben ter svojo odločitev obrazložilo tako na glavni obravnavi (list. št. 219), kot tudi v sodbi (točka 16). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe zagovornikov v sodbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 6). Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe torej izhaja, da je dokazni predlog obrambe za zaslišanje obsojenčeve žene sodišče utemeljeno zavrnilo, ker je vsebino oglasa ugotovilo z že izvedenimi, tudi listinskimi dokazi, torej iz razloga, ker glede na že izvedene dokaze ni bil materialnopravno relevanten. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sta se sodišči prve in druge stopnje opredelili do dokaznega predloga obrambe in ga obrazloženo zavrnili, zato kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP ni podana, niti z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obsojenčeva pravica do obrambe ni bila prekršena.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je delno vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 (Vrhovno sodišče RS, Kazenski oddelek, Zbirka odločb 2007 – 2010, GV Založba 2010).