Jedro

Dejstvo, da je tožnica odklonila ponujeno pogodbo o zaposlitvi, ki se nanaša na drugo delovno mesto, kot ga uveljavlja tožnica v tem sporu in na podlagi katere bi bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki zgolj od 1. 9. 2007 dalje, ne vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v pogodbenem odnosu, ki je med strankama trajalo od 1. 1. 2013, obstajal tudi element prostovoljne vključitve v organizirani delovni proces. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, odklonitve sprejema ponujene pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razlagati na način, da se tožnica ni želela prostovoljno vključiti v organizirani delovni proces pri toženi stranki in da zato ni upravičena do sodnega varstva oziroma da bi bil tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen. Za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica že od 1. 1. 2013 delala pri toženi stranki v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 2013 za nedoločen čas (I. točka izreka); da ji je tožena stranka dolžna izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinar glavni komentator/voditelj od 1. 1. 2013 za nedoločen čas in s plačo za 47. plačni razred (II. točka izreka); da jo je tožena stranka dolžna od 1. 1. 2013 prijaviti v zavarovanje in ji urediti vpis delovne dobe v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (III. točka izreka); da ji je tožena stranka dolžna od 1. 1. 2013 do pravnomočnosti sodbe obračunati plačo za 47. plačni razred in od te plače odvesti davke ter prispevke (IV. točka izreka). Sodišče je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v znesku 501,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka) in da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno zoper ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa v plačilo naloži celotne stroške postopka. Navaja, da je med strankama sporno, ali je tožnica delala na delovnem mestu "Novinar glavni komentator/voditelj" ali pa je njeno delo, ki ga je opravljala po pogodbi, še najbližje delovnemu mestu "Novinar komentator", za katero ji je tožena stranka ponudila pogodbo o zaposlitvi, ki pa jo je tožena stranka zavrnila. Opozarja, da je dejstvo, da tožnica ni opravljala dela "Novinar glavni komentator/voditelj", negativno dejstvo, ki ga tožena stranka ne more dokazati, zato mora biti dokazno breme ustrezno olajšano. Tožena stranka je postavila trditev, da tožnica ni "Novinar glavni komentator/voditelj", pač pa njeno delo ustreza kvečjemu delu "Novinarja komentatorja", vendar je sodišče štelo, da zadostuje, da je tožnica prepričljivo izpovedala, da dela kot "Novinar glavni komentator/voditelj" in da ni potreben noben drug dokaz. Tožnica je bila prepričljiva v svoji izpovedi, saj je profesionalna novinarka, to pa ne pomeni, da ji ni potrebno predložiti drugega dokaza. Tožnica ni predložila nobenega dokaza o svojem delu. Poudarja, da je delovno mesto "Novinar glavni komentator/voditelj" najvišje delovno mesto na področju novinarstva, ki je namenjeno le najbolj kakovostnim novinarjem, ki vodijo najbolj zahtevne oddaje. Da je oddaja A. najzahtevnejša oddaja, je le tožničina ocena, kar pa ni dokazano. Merilo zahtevnosti oddaj ni dolžina oddaje ali skoncentriranost na posamezno temo, ampak sposobnost prikazati ključne informacije v aktualnem času in na televizijski način. Sodišče je odločilo napačno, ker ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu in je sodbo oprlo le na pričakovano prepričljivost tožničine izpovedi, pri tem pa je spregledalo, da tožnica ni predložila nobenih objektivnih dokazov za svoje trditve in da tožena stranka dokazuje negativno dejstvo. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnica ni opravljala vseh nalog, ki so določene za delovno mesto "Novinar glavni komentator/voditelj", predvsem pa ni skrbela za usklajevanje do pet zaposlenih niti ni izpolnjevala vseh pogojev za to delovno mesto. Dejstvo, da ji je tožena stranka ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Novinar komentator", ne pomeni priznanja obstoja delovnega razmerja niti ne pomeni priznanja izpolnjevanja pogojev za to delovno mesto za nazaj. Sodišče se ni opredelilo do ugovora, da je tožnica sama povzročila, da ni v delovnem razmerju. Z zavrnitvijo sklenitve pogodbe o zaposlitvi je zavrnila delovno razmerje pri njej. Ker ni v roku 30 dni od zavrnitve ponudbe vložila nobene zahteve za varstvo pravic, gre za enostransko dejanje, zaradi katerega je delovno razmerje, četudi je kdaj obstajalo, prenehalo obstajati. Z odklonitvijo sklenitve pogodbe o zaposlitvi in s hkratno odsotnostjo kakršnekoli zahteve za varstvo pravic, je odpadla temeljna postavka obstoja delovnega razmerja, to je, da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da veljavni ZDR-1 pozna tudi institut ekonomsko odvisne osebe, kar bi kvečjemu lahko bila tožnica. Ker tožnica ni uporabila pravnega sredstva, čeprav bi ga lahko, ji ne gredo pravice za čas pred vložitvijo zahtevka za varstvo pravic pri delodajalcu, to je pred dnem 10. 11. 2017. Sodišče je napačno odločilo, da pobotnega ugovora ne bo upoštevalo, ker je zavrnilo zahtevek za plačilo neto plač. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka, ker v skladu s tretjim odstavkom 319. člena ZPP ni oblikovalo tričlenski izrek. Tožnica si je sama plačevala prispevke in davke od prihodkov, zato bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati, da so davki in prispevki vsaj deloma že plačani, tako da je tožena stranka dolžna plačati kvečjemu le še prispevke, ki jih plača delodajalec na plačo. Prispevke delavca od bruto plače pa bi morala kriti tožnica sama, saj je prejela celotno bruto plačo na svoj račun. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica od 1. 1. 2013 opravljala delo pri toženi stranki na podlagi pogodb civilnega prava (pogodb o poslovnem sodelovanju). Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), in sicer, da se je tožnica prostovoljno vključila v organiziran delovni proces tožene stranke in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, zato je v skladu z določbo 18. člena ZDR-1 tožnici priznalo delovno razmerje pri toženi stranki od 1. 1. 2013 dalje.

6. Za toženo stranko je sporen obstoj elementa prostovoljne vključitve v organizirani delovni proces, saj meni, da je s tem, ko je tožnica zavrnila podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "Novinar komentator", odpadel tudi ta element. Tako stališče tožene stranke je napačno. Dejstvo, da je tožnica odklonila ponujeno pogodbo o zaposlitvi, ki se nanaša na drugo delovno mesto, kot ga uveljavlja tožnica v tem sporu in na podlagi katere bi bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki zgolj od 1. 9. 2007 dalje, ne vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v pogodbenem odnosu, ki je med strankama trajalo od 1. 1. 2013, obstajal tudi element prostovoljne vključitve v organizirani delovni proces. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, odklonitve sprejema ponujene pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razlagati na način, da se tožnica ni želela prostovoljno vključiti v organizirani delovni proces pri toženi stranki in da zato ni upravičena do sodnega varstva oziroma da bi bil tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen. Za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica že od 1. 1. 2013 delala pri toženi stranki v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v spornem obdobju opravljala dela in naloge delovnega mesta "novinar glavni komentator/voditelj" in da za to delovno mesto izpolnjuje zahtevane pogoje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica izpolnjevala izobrazbene pogoje (zahtevana strokovna izobrazba univerzitetni diplomirani novinar, alternativno pa univerzitetna izobrazba - tožnica ima naziv magistrica znanosti), zahtevana funkcionalna znanja (preverjena usposobljenost za nastop pred kamero in/ali mikrofonom, analitično poznavanje področja, tečaj za avdio in/ali video montažo, višja raven znanja jezika narodnosti za novinarje v B. in C.), želena funkcionalna znanja (vozniški izpit B kategorije in tečaj za snemalca (TV), in zahtevane delovne izkušnje (področje, novinarstvo in/ali specializirano poznavanje posameznega področja 48 mesecev), kot so bila določena za delovno mesto "novinar glavni komentator/voditelj". Tožena stranka te ugotovitve neutemeljeno izpodbija z navedbami, da dejstvo, da je tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "novinar komentator", za katerega so sicer določeni enaki pogoji kot za delovno mesto "novinar glavni komentator/voditelj", ne pomeni priznanja izpolnjevanja pogojev za to delovno mesto za nazaj. Nasprotno, ravno dejstvo, da je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega so bili predpisani enaki zahtevani pogoji kot za delovno mesto "novinar glavni komentator/voditelj", še toliko bolj potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da tožnica izpolnjuje pogoje za zasedbo tega delovnega mesta.

8. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je verjelo tožnici, da je opravljala vsa dela in naloge po opisu delovnega mesta "novinar glavni komentator/voditelj" in ne delovnega mesta "novinar komentator", kot je to navajala tožena stranka. Glede na tožničino izpoved o opravljanju dela v spornem obdobju (to je delo pri raziskovalnih oddajah, kot so D., A., E., F., v okviru katerih je komentirala dogodke in prenose, se javljala z "vseh največjih dogodkov v državi", pripravljala uvodnike, itd.), zlasti pa ob odsotnosti dokazov, ki bi kazali nasprotno, je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je šlo za opravljanje del in nalog delovnega mesta "novinar glavni komentator/voditelj". Pritožbena navedba, da tožničina izpoved ne zadošča za tak zaključek in da bi morala tožnica predložiti objektivne dokaze, ni utemeljena. Njena izpoved je tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča. Četudi tožnica ni usklajevala dela do pet zaposlenih, ki je naloga delovnega mesta "novinar glavni komentator/voditelj", to ne vpliva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 (glej odločitve VDSS, opr. št. Pdp 77/2013, Pdp 74/2016, itd.). Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je v opisu obeh delovnih mest določeno, da je delavec odgovoren za usklajevanje do 5 zaposlenih, zato to ni okoliščina, ki bi razlikovala ti delovni mesti.

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravil o dokaznem bremenu v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnica opravljala dela in naloge delovnega mesta "novinar glavni komentator/voditelj". Ti očitki so neutemeljeni, saj je bilo po presoji pritožbenega sodišča dokazno tveganje v zvezi s tem pravilno porazdeljeno med obe pravdni stranki. Tožnica je zatrjevala, da je opravljala dela in naloge delovnega mesta "novinar glavni komentator/voditelj, kar je dokazala s svojo izpovedjo. Dejstvo, da tožnica ni opravljala nalog in del tega delovnega mesta, sicer res predstavlja negativno dejstvo, ne predstavlja pa negativnega dejstva trditev tožene stranke, da je tožnica dejansko opravljala naloge delovnega mesta "novinar komentator", česar pa v postopku ni dokazala. Zato pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo biti njeno dokazno breme ustrezno olajšano, niso utemeljene.

10. Neutemeljeno tožena stranka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnico ugotoviti za ekonomsko odvisno osebo. V skladu z določbo 213. člena ZDR-1 je ekonomsko odvisna oseba samozaposlena oseba, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravlja delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti ter sama ne zaposluje delavcev, pri čemer ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v razmerju med strankama ugotovilo obstoj vseh elementov delovnega razmerja (prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca in osebno, nepretrgano opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca), ni pogojev za ugotavljanje, ali gre za ekonomsko odvisno osebo, kar se tudi sicer izključuje.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o pobotnem ugovoru in oblikovati tričlenski izrek. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo navajala, da naj sodišče v primeru odločitve, da je tožnica v času od 1. 1. 2013 dalje v delovnem razmerju, tožnici naloži vračilo zneska, ki presega neto plačo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je praviloma v primeru uveljavljenega ugovora zaradi pobota izrek sodbe tričlenski, kolikor se ugotovi: 1. obstoj terjatve tožeče stranke in 2. obstoj (ali delni obstoj terjatve tožene stranke) in se 3. terjatvi zato pobotata oziroma delno pobotata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je plačilo, ki ga je tožnica prejela v posameznih mesecih spornega obdobja od 1. 1. 2013 (z izjemo časa, ko je bila tožnica odsotna zaradi izrabe materinskega in starševskega dopusta, takrat je bila upravičena do nadomestila iz tega naslova), višje od neto plače, do katere bi bila upravičena, izhajajoč iz 47. plačnega razreda. Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožničina terjatev za plačilo neto plač s pripadki ne obstoji, je pravilno zavrnilo tožničin zahtevek iz tega naslova in se o pobotnem ugovoru ni izreklo. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je v postopku uveljavljen procesni pobotni ugovor oziroma terjatev uveljavljena z ugovorom zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena ZPP) obrambno sredstvo, katerega namen je zavrnitev zahtevka. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo neto plač s pripadki zavrnilo, pobotnega ugovora tožene stranke, v zvezi s katerim je zavzelo pravilno stališče, da bi se lahko v tem sporu presojal le do višine vtoževane terjatve iz tega naslova (ne pa v zvezi z vtoževanimi davki in prispevki), pravilno ni obravnavalo.

12. Pravilno pa je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna plačo 47. plačnega razreda in od tega odvede davke in prispevke. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče pri tej odločitvi upoštevati že plačane davke in prispevke tožnice kot samostojne podjetnice, saj je način obračuna ter stopnja davkov in prispevkov pri samostojnem podjetniku povsem drugačen kot pri delavcu v delovnem razmerju. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, ni podlage za vštetje že plačanih davkov in prispevkov po drugi podlagi.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.