Jedro

Tožnici, ki je zaradi grobega ravnanja bivšega moža utrpela udarnino levega dela obraza, udarnino nosu, udarnino desne nadlahti s podplutbo ter udarnino trtice, je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo 300.000,00 SIT za telesne bolečine, 70.000,00 SIT za strah ter 150.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o pravdnih stroških spremeni tako, da je toženec dolžan tožnici povrniti 131.313.80 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 dalje do plačila.

V preostalem se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnice zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino v znesku 520.000,00 SIT in njene pravdne stroške v višini 244.285,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pritožbenemu sodišču poslalo v obravnavo dve pritožbi: Pritožbo zoper ugoditveni del sodbe (skupaj s stroškovno odločitvijo) sodišča prve stopnje je vložil toženec. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vse iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da tožnici prisodi nižjo odškodnino ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je bila izpovedba tožnice veliko bolj prepričljiva od njegove, saj zgolj iz njunih izpovedb tak zaključek ne more biti utemeljen. V zvezi s tem opozarja, da sta policista v policijski zapisnik zapisala in na obravnavi povedala, da tožnica neposredno po dogodku ni imela vidnih poškodb in da je odklonila zdravniško pomoč. Tega sodišče prve stopnje ne upošteva, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dokazna ocena sodišča pa enostranska. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev toženca, da je konflikt izzvala sama tožnica. Štelo je, da oškodovanka k sporu ni doprinesla nič, čeprav je uporabila solzilni sprej. Tožnica je imela solzilni sprej v žepu že pred prepirom in ga je tudi uporabila, zato ji ni verjeti, da jo je toženec že ob vhodu v hišo zmerjal, saj tega pred njegovim vstopom ni mogla vedeti. Odškodnina za strah po njegovem mnenju ni utemeljena, saj v zvezi s konkretno telesno poškodbo strah objektivno ni mogel biti takšen, da bi lahko porušil duševno ravnovesje tožnice v taki meri, da bi bila ta upravičena do odškodnine. V zvezi s tem je sicer res treba upoštevati subjektivna merila, vendar se sodišče tudi objektivnim ne more izogniti. Prav tako niso podane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre za poškodbo brez posledic, odškodnina za telesne bolečine pa je po mnenju pritožnika določena previsoko, saj so bile hujše bolečine prisotne le pet dni. Končno sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo določil 154. člena ZPP. Tožnica je tožila na trikrat višji znesek, kot ji je bil v končni fazi priznan. Zaradi tako velikega nesorazmerja med vtoževanim in prisojenim sodišče tožnici ne bi smelo priznati vseh pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe in višino priznanih pravdnih stroškov se pritožuje tožnica. Kot pritožbene razloge navaja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, skupaj s stroški pritožbe. Navedba sodišča prve stopnje na 2. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je zapisano, da znaša višina prisojene odškodnine 600.000,00 SIT, v izreku sodbe pa se navaja znesek 520.000,00 SIT, po njenem mnenju predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kar zadeva na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo, pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno razsodilo glede temelja, glede višine odškodnine pa ne, saj so bile glede na sicer pravilno ugotovljeno škodno dejanje toženca, posamezne odškodninske postavke glede na sodno prakso ovrednotene prenizko. Kar zadeva duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pritožnica poudarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da bodo težave s trtico ostale trajne in s tem tudi bolečine, prav tako bodo zaradi poškodovane trtice ostale tožničine težave pri sedenju, zlasti pa pri nesposobnosti za daljše vožnje z motornimi vozili. Glede sekundarnega strahu poudarja, da je izvedenec ugotovil, da od dogodka dalje obiskuje psihiatra, medtem ko ga pred tem ni potrebovala. Kar zadeva stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo 1180 odvetniških točk. Glede na to, da je bil stroškovnik njenega pooblaščenca izdelan v skladu z Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 7/95; v nadaljevanju OT) oziroma v skladu s porabljenim časom in specificiranimi opravili, bi jih moralo 1410. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama. Odgovora na pritožbo ni podala nobena od njiju.

Pritožba toženca je delno, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Kolikor pritožnika menita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je treba pojasniti, da je sicer pritrditi pritožbeni navedbi tožnice, da je v obrazložitvi sodbe na nekem mestu prišlo do napake pri navedbi skupno prisojenega zneska odškodnine, vendar ta napaka zagotovo ni absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot relativna kršitev te vrste pa ni v ničemer vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožničin očitek je neutemeljen tudi iz razloga, ker postane pravnomočen le izrek sodbe in ne njena obrazložitev, poleg tega pa je sodišče prve stopnje navedeno (očitno pisno) napako z izdajo popravnega sklepa naknadno odpravilo. Toženec v pritožbi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka izrecno sicer ne zatrjuje, je pa iz vsebine pritožbe smiselno razvidno njegovo mnenje o pomanjkanju razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih zadeve, torej kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta očitek je po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje podrobno ugotovilo in v svoji odločbi tudi dokazno oceno podrobno obrazložilo. Ni povsem jasno, kaj poskuša toženec doseči s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega ugovora podane tožničine sokrivde. Toženec tekom postopka na prvi stopnji namreč takega ugovora ni podal, zatrjeval je zgolj, da tožnici ni povzročil (takšne) s strani tožnice zatrjevane poškodbe, kar je povsem nekaj drugega kot ugovor podane sokrivde. Zato je glede procesnih kršitev pritožbeno sodišče opravilo le še uradni preizkus in ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do uradno upoštevnih procesnih kršitev.

Pritožbeno sodišče glede na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja nima nobenih pomislekov. Po vpogledu celotnega sodnega (tudi priloženega kazenskega) spisa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahteva tožnice po povračilu odškodnine zoper toženca po temelju utemeljena v celoti. Razloge v zvezi s tem je navedlo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče, da bi se izognilo podvajanju, ne bo ponavljalo. Sprejema jih kot edino logične. Morda je ponovno treba poudariti predvsem to, da izpoved tožnice objektivno podpirajo izkazane poškodbe, do katerih vsekakor ne bi moglo priti, v kolikor bi se dogodek odvijal tako, kot ga je opisal toženec. Vsebina policijskega zapisnika, iz katere izhaja zgolj to, da tožnica ob pisanju zapisnika ni zahtevala ponujene zdravniške pomoči, zaključka, da je do poškodb vseeno prišlo, ne more ovreči. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede prisojene višine odškodnine. Za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah prisodi sodišče, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če te ni, pravično denarno odškodnino, če presodi, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (prvi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78). Odškodnina za katerokoli nepremoženjsko škodo mora biti torej vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To stališče je v izpodbijani sodbi po oceni pritožbenega sodišča prišlo do izraza.

Dejanske ugotovitve o obsegu tožničine škode njeno škodo po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo uvrščajo med škode manjšega obsega. Tožnica, ob poškodbi stara 60 let, je utrpela udarnino leve strani obraza, udarnino nosu, udarnino desne nadlahti s podplutbo ter udarnino trtice. Stalne bolečine zaradi poškodb je tožnica prestajala približno leto dni, od tega 5 dni hude, tri tedne srednje in do izteka leta dni še bolečine manjše intenzivnosti. Občasne bolečine manjše intenzivnosti tožnica po zapisu izvedenca travmatologa trpi še vedno, če dalj sedi in ob spremembah vremena. Zaradi poškodb je imela tožnica tri do štiri tedne hude težave pri sedenju in najmanj šestkrat obiskala zdravnika. V navedenem obsegu opisana škoda zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni tako znatna, da bi - v primerjavi z drugimi primeri - omogočala višjo odškodnino od zneska 300.000,00 SIT, prav tako pa ni razloga, da bi jo pritožbeno sodišče na predlog toženca znižalo. Znesek po oceni pritožbenega sodišča namreč pravično odseva merila te škode, prav tako pa tudi sodno prakso v podobnih škodnih primerih.

O strahu je na razpolago ugotovitev, da je tožnica utrpela intenziven primarni strah, saj se je pri padcu po stopnicah lahko ustrašila za svoje življenje, sekundarni strah pa je trajal približno pol leta, čeprav je bilo jasno, da trtica ni zlomljena. Kar zadeva tožničine obiske pri psihiatru, pritožbeno sodišče poudarja, da so tožničine reakcijske depresivne motnje po sprejemljivem in s strani pravdnih strank neprerekanem izvedenskem mnenju posledica neurejenih družinskih razmer in oškodovankine osebnostne motenosti ter jih ne moremo neposredno pripisovati poškodbam v konkretnem dogodku. Sekundarni strah tožnice v smislu psihičnih težav torej lahko odmislimo, ostali škodi iz tega naslova pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča v odškodnini v višini 70.000,00 SIT zadoščeno.

Pravična odškodnina za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po oceni prvostopenjskega sodišča znaša skupno 150.000,00 SIT od zahtevanih 350.000,00 SIT. Tudi tu pritožbeno sodišče sledi razlogom in zaključkom sodišča prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bo zaradi poškodbe trtice življenjska aktivnost tožnice trajno zmanjšana v višini 5%, kar pomeni, da je temelj za odškodnino za tovrstno nepremoženjsko škodo podan (pritožbeno sodišče poudarja trajnost škode), njena višina pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi primerna in primerljiva z denarnimi zadoščenji, ki so jih iz tega naslova prejeli drugi oškodovanci v podobnih primerih.

Potrditev izpodbijane sodbe glede temelja in višine prisojene odškodnine načeloma ne bi terjala spremembe odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, nastalih med postopkom na prvi stopnji. Vendar je pravilno stališče, izraženo v pritožbi toženca, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe ZPP o povračilu pravdnih stroškov glede na uspeh strank v pravdi. Tožnica je namreč uspela le s približno 68% (100% po temelju in 35,8% po višini), zaradi česar ji toženec ni dolžan plačati vseh njenih pravdnih stroškov, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, temveč le del teh, v sorazmerju z ugotovljenim pravdnim uspehom (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Kateri stroški so potrebni, sodišče odloči po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede višine se sodišče drži predpisanih tarif. Izdatke, ki jih je imel pooblaščenec tožnice, je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z obema praviloma, tako da so temu nasprotne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene. Tožničino vlogo z dne 12.5.2000 je sodišče prve stopnje glede na njeno vsebino pravilno štelo le kot strošek dokaznega predloga in ne pripravljalne vloge, kot je bilo priglašeno v stroškovniku. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da lahko tožničin pooblaščenec za porabljeni čas med zastopanjem na naroku dne 23.5.2000 zahteva le plačilo v višini 200 in ne 250 priglašenih točk (prvi odstavek 13. člena OT). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče vzelo vrednost 244.285,00 SIT kot skupni znesek priznanih stroškov tožnice za pravilno podlago za nadaljnji izračun. Pravilno vrednotenje odvetniških storitev za toženca pa je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (1.450.000,00 SIT) naslednje: nagrada za sestavo obrazloženega odgovora na tožbo znaša (priglašenih) 400 točk (točka 1 tar.št. 14 OT), nagrada za zastopanje na posameznih narokih znaša 3 x (priglašenih) 200 točk (točka 1 tar.št. 15), za odsotnost iz pisarne je pooblaščenec upravičen do skupaj 80 točk (tretji odstavek 13. člena OT), kilometrina pa znaša skupaj 4.800,00 SIT. Skupaj s takso za odgovor na tožbo v višini 6.750,00 SIT (drugi odstavek tar.št. 1 Zakona o sodnih taksah, Ur.l. SRS, št. 30/78), znašajo torej toženčevi stroški skupaj 108.750,00 SIT.

Toženec, ki je v pravdi uspel s 32%, mora tožnici povrniti temu sorazmeren del, torej 68% stroškov postopka, kar znaša 166.113,80 SIT. Tožnica pa mora tožencu povrniti 32% njegovih stroškov postopka, torej 34.800,00 SIT. Po pobotanju omenjenih stroškovnih terjatev (166.113,80 SIT - 34.800,00 SIT) mora tako toženec tožnici povrniti še 131.313,80 SIT.

Odločitev o delni spremembi izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP. Toženec stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, tožnica pa jih bo morala zaradi neuspeha pritožbe kriti sama. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.