Jedro

Zapoznelo izplačilo nadomestila plače v času bolniške odsotnosti ne predstavlja trpinčenja nad tožnico, saj je do zapoznelega izplačila nadomestil plače prišlo zaradi nedostave bolniških listov s strani tožnice, s telegrami pa je toženka pozivala tožnico na dostavo bolniških listov. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi in sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti in sicer za mesec julij 2010, avgust 2010 in maj 2011 v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje, kolikor pa je zahtevala tožeča stranka več iz tega naslova pa je zavrnilo (II. točka izreka); da je dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za prevoz na delo in z dela od 10. 11. 2006 do 4. 6. 2010 v znesku 1.006,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti od 18. dne v naslednjem mesecu do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 77,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2012 dalje do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi diskriminacije in trpinčenja v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (V. točka izreka).

S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbe, ki se nanaša na zahtevek za regres za letni dopust za leto 2010 v višini 734,15 EUR, v delu plačila, ki se nanaša na stroške prevoza na delo in z dela in presega znesek 1.437,70 EUR in v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2010 v višini 642,38 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.072,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka sklepa).

2. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper V. točko izreka sodbe in odločitev o stroških postopka in sicer zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi trpinčenja v višini 12.500,00 EUR s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja v višini 50.000,00 EUR (točka V izreka), pri čemer gre pri znesku 37.500,00 EUR za sodbo na podlagi odpovedi tožbenemu zahtevku, v ostalem delu (12.500,00 EUR) pa za vsebinsko zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka se ne strinja z razsodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev njenega zahtevka za izplačilo odškodnine zaradi trpinčenja v višini 12.500,00 EUR. V postopku je zatrjevala, da je kot izrazito trpinčenje s strani tožene stranke doživljala predvsem neizplačevanje nadomestila v času bolniške odsotnosti, s čimer je bila spravljena na rob preživetja, pri čemer je sodišče napačno zaključilo, da to dejstvo ne predstavlja dejanja trpinčenja nad tožnico. Prav zapoznela plačila s strani tožene stranke so bila namenjena izrazitemu, sistematičnemu trpinčenju tožnice, ki jih je bila deležna zaradi vztrajanja na prijavi poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni redno prejemala bolniških listov tožnice, zaradi česar tožnici nadomestila niso bila izplačana ob zapadlosti, pri tem pa je povsem pristransko sledilo zgolj izpovedbi prokurista, ki je povedal, da so imele delavke navodilo, naj bolniške liste dostavljajo neposredno v trgovino. Sodišče pri tem sploh ni upoštevalo izpovedi tožnice, da je bolniške liste pošiljala toženi stranki na njen poslovni naslov priporočeno s povratnico na priporočilo inšpektorice za delo, saj v prostorih trgovine osebna vročitev delodajalcu sploh ni bila mogoča. Prav zaradi preteklega ravnanja tožene stranke, ko je storila vse, da tožnici ne bi izplačevala prejemkov iz delovnega razmerja, ni upala tako pomembne dokumentacije (kot so bolniški listi) pustiti kar pri delavkah v trgovini, brez prisotnosti delodajalca, saj o tem ne bi imela nikakršnega dokazila. Tožena stranka priporočene pošte z bolniškimi listi ni prevzemala in tako je v povsem v nasprotju zaključek sodišča, da nadomestil tožena stranka ni plačevala zato, ker ni pravočasno prejemala bolniških listov iz razloga na strani tožnice. Tožena stranka je ves čas, ko je tožnica pošiljala bolniške liste po pošti, tožnici pošiljala telegrame skoraj vsak dan, s čimer je tožnico še dodatno vznemirjala. Šele, ko je tožnica poslala sporočilo v telegramu, da bo tovrstno početje, ki ga doživlja kot izrazito trpinčenje, prijavila pristojnim organom, je tožena stranka prenehala s pošiljanjem telegramov. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da zapoznelo plačilo s strani tožene stranke ne predstavlja trpinčenja tožnice. Zaradi poškodbe pri delu in posledic te poškodbe je bila tožnica posebno prizadeta in zaradi tega je prišlo tudi do izpada dohodka, saj je nadomestilo predstavljalo edini vir njenega preživetja. Izogibanje prevzemanju pošte in vlaganje pritožb zoper odločbo ZZZS o zmožnosti za delo tožnice, nedvomno predstavljajo ponavljajoče se in sistematično, graje vredno in očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici v zvezi z delom. Neizplačilo nadomestil pa ni predstavljajo zgolj finančnega temveč tudi psihično breme in tožnica je bila pod hudim stresom, strah jo je bilo izgube službe, ob vsaki izdani odločbi ZZZS o začasni nezmožnosti za delo pa je tožena stranka namerno vložila pritožbo zato, da tožnica ne bi bila opravičeno bolniško odsotna in da ne bi prejemala nadomestil. Ker je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno in nadalje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko sploh ni ugotavljalo škode, ki je tožnici nastala, vzročne zveze in krivde tožene stranke, zato je sodba v tem delu pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Povsem napačno je tudi zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca, ki bi lahko potrdil zatrjevane posledice trpinčenja in bi potrdil dejstvo, da je škoda tožnice nastala prav zaradi neplačil in zapoznelih plačil s strani tožene stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6.,7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Pri tem je upoštevalo izpovedbe tožnice, prokurista, tožene stranke in prič A.A. in B.B. in jih tudi kritično ocenilo. Sodišče prve stopnje se je do teh izpovedb opredelilo, zato očitana kršitev ni podana. Prav tako in ni mogoče trditi, da bi sodišče kršilo načelo proste dokazne ocene, ki je urejeno v 8. členu ZPP in da bi tožnici kratilo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Nestrinjanje z dokazno oceno sodišč pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki (protispisnost), saj tožnica navedene kršitve ne konkretizira in ne pojasni, zato pritožbene navedbe v tem delu dejansko sploh ni možno preizkusiti.

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 10. 11. 2006 dalje na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, na delovnem mestu prodajalke. V predmetnem sporu zatrjuje, da naj bi toženka s trpinčenjem nad njo začela, ko je tožničina mama prijavila inšpektorju za delo nesrečo pri delu, ki se je zgodila dne 4. 6. 2010, ko je tožnico pri pritrjevanju reklamne table na fasado pred vhodom v trgovino stresel električni tok. Tožnica je bila od 7. 6. 2010 dalje v bolniškem staležu, trpinčenje pa naj bi predstavljalo zapoznelo izplačevanje nadomestila plače v času bolniške odsotnosti, prav tako pa tudi pošiljanje telegramov s strani tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da zapoznelo neizplačevanje nadomestila plače v času bolniške odsotnosti ne predstavlja trpinčenja nad tožnico, saj je prišlo do zapoznelega izplačila nadomestil plače zaradi nedostave bolniških listov s strani tožnice, s telegrami pa je toženka pozivala tožnico na dostavo bolniških listov.

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 4. odstavku 6.a člena določa, da je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Predmet pritožbenega postopka je odškodninski zahtevek tožnice, s katerim od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine v višini 12.500,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

10. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 31. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oziroma nedopustno, 2. oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3. podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja za škodo.

11. Tožnica je navajala, da ji je trpinčenje povzročalo zapoznelo izplačevanje nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti, da je bila pod hudim stresom, da jo je bilo strah za izgubo službe, še posebej, ker je ob vsaki izdani odločbi ZZZS o začasni nezmožnosti za delo tožena stranka namerno vložila pritožbo zato, da tožnica ne bi bila upravičeno bolniško odsotna. Sodišče prve stopnje je v obširno in natančno izvedenem dokaznem postopku preverilo očitke, ki jih je tožnica navajala zoper toženo stranko in sprejelo pravilno dokazno oceno, da pri ravnanju tožene stranke ne gre za sistematična in dalj časa trajajoča ravnanja, ki bi tožnici povzročila psihične in zdravstvene težave.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo očitke tožnice, da jo je toženka trpinčila, ko jo je pozivala, da predloži manjkajoče bolniške liste. Glede na tožničino odsotnost je tudi po oceni pritožbenega sodišča od nje upravičeno zahtevala, da predloži manjkajoče bolniške liste. Tožnica je pojasnila, da je toženi stranki s priporočeno pošto poslala dne 10. 9. 2010, 15. 10. 2010 in 16. 11. 2010 bolniške liste in res je, da teh bolniških listov tožena stranka ni dvignila, vendar kot je pojasnil prokurist zato, ker sta bila z ženo v tujini. Prav tako je pojasnil, da so imele delavke navodila, da bolniške liste dostavljajo neposredno v trgovino, kar tožnica ni prerekala, navedla je le, da je zaradi navodila inšpektorice bolniške liste pošiljala s priporočeno pošto. Ker toženka ni ažurno prejemala tožničinih bolniških listov, ji ob zapadlosti dolžnih nadomestil ni izplačala. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zapoznelo plačilo s strani tožene stranke seveda ni dopustno, vendar pa samo po sebi še ne predstavlja trpinčenja tožnice. Pri tem je pomembno, da tožnica bolniških listov ni dostavljala v trgovino, kjer je delala, kot ji je bilo naročeno s strani tožene stranke, zaradi česar je prišlo do zamikov pri dostavi bolniških listov in posledično tudi izplačil. Bolniški listi namreč predstavljajo podlago za refundacijo sredstev, pri čemer od toženke ni mogoče zahtevati, da bi bila dolžna prevzeti breme rizika dostave teh bolniških listov. Res je, da je toženka tudi po prejemu bolniških listov zamujala s plačili in bila nedosledna z izračuni (saj so v posameznih mesecih izkazana preplačila, v drugih pa prenizka izplačila), vendar navedeno še ne pomeni, da je tožena stranka s tem tožnico trpinčila. Pri plačilu plač je občasno prišlo do zamika tudi v posledici ekonomskih razmer na trgu, vendar navedeno ne pomeni, da je želela škodovati tožnici, saj je zamujala s plačilom tudi drugim zaposlenim.

13. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilen zaključek, da ravnanje tožene stranke ni protipravno oziroma, da tožena stranka ni kršila določbe 6.a člena ZDR. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je utemeljena na obširno izvedenem dokaznem postopku, sodišče je zaslišalo obe stranki in predlagane priče in upoštevalo listinsko dokumentacijo v spisu. Ker ni podan eden izmed elementov odškodninskega delikta, torej nedopustno protipravno ravnanje tožene stranke, vsi elementi odškodninskega delikta pa bi morali biti po 131. členu OZ podani kumulativno, torej skupaj, da bi bila lahko tožnica upravičena do odškodnine, je že iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine.

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlog niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP). Vse pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpostavlja oziroma prikazuje dejstva, ki niso neposredno odločilna, pa se do njih pritožbeno sodišče tudi ni posebej opredeljevalo (360. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).