Jedro

Ker tožnik ni bil stranka v inšpekcijskem postopku, je prvostopenjski organ njegovo pritožbo zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka utemeljeno zavrgel, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa utemeljeno zavrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel pritožbo tožnika zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka v zadevi A.A. V obrazložitvi navaja, da je bil zoper zavezanca A.A. uveden inšpekcijski postopek, v katerem se je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi ogleda in izjave zavezanca. Slednji je v inšpekcijskem postopku povedal, da svojih parcel ni nikoli nasipaval z gradbenimi odpadki, temveč je pri gradnji hleva in gospodarskega poslopja neravni del parcele le poravnal s sosednjim zemljiščem in nato z gradnjo hleva pričel leta 1998, takoj po pridobitvi gradbenega dovoljenja, v letu 2006 pa še z gradnjo škarpe in silosa. Inšpekcijski postopek zoper zavezanca je bil ustavljen v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika o inšpekcijskem pregledu. Postopek je bil ustavljen, ker je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da zavezanec ni kršil predpisov s področja varstva okolja. Organ se sklicuje na določbe 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in 42. in 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in na določbe dveh (navedenih) pravilnikov, ki jih tudi povzema ter na podlagi teh določb ugotavlja, da tožnik, čigar parcele mejijo z zavezančevo parcelo, ne izkazuje pravnega interesa, na podlagi katerega bi se mu priznal status stranskega udeleženca. Zato je bilo treba njegovo pritožbo zavreči, ker jo je vložila neupravičena oseba.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pritožbo tožnika utemeljeno zavrgel z utemeljitvijo, da jo je vložila neupravičena oseba. V zadevah inšpekcijskega nadzora se namreč primarno uporabljajo določbe ZIN, določbe ZUP pa le sekundarno in v obsegu, ki v posebnem zakonu ni urejen drugače. Po 24. členu ZIN pa ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke samo zavezanec. Zato tožnik ne more biti stranka v konkretnem postopku. Poleg tega tožnik tudi ni navedel nobenih relevantnih okoliščin, s katerimi bi izkazoval svoj pravni interes, saj ni navedel, kako naj bi bilo poseženo v njegovo korist. 3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, določenih v Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da sta tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski organ, kar se tiče priznanja statusa stranskega udeleženca prijavitelju-sedaj tožniku, kršila določbe 43. člena ZUP. Tožnik je v vseh svojih vlogah navedel, da je zavezanec z nasipavanjem svojih zemljiških parcel, ki mejijo na njegovo parcelo, uničil njegovo (tožnikovo) parcelo, torej je nedvomno izkazal pravni interes. Prvostopenjski organ je bil tudi seznanjen, da pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani teče spor zaradi prepovedanih imisij, kakor tudi odškodninska tožba, kar pomeni, da je tožnik tudi v konkretnem postopku oškodovanec in zato bi mu moral biti priznan status stranke z interesom. Tožnik je v svoji prijavi navajal, da je zavezanec parcele iz prvovrstnega kmetijskega zemljišča spremenil v zemljišče, nasuto z gradbenim materialom in gradbenimi odpadki. Inšpektor je inšpekcijski postopek ustavil kar z dopisom. V inšpekcijskem postopku niso bili izvedeni nobeni konkretni dokazi, temveč so se dejstva ugotavljala samo na podlagi izjave zavezanca. Prvostopenjski organ pa bi moral zaslišati tudi tožnika. Prvostopenjski organ se sklicuje na dva pravilnika, ki sta podzakonska predpisa in zato morata biti urejena v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih, ki velja že od leta 1996 in zato je od tedaj dalje onemogočeno zasipavanje kmetijskih zemljišč z materialom, ki ni zemlja oziroma prst. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep kot tudi odločbo ministrstva razveljavi (pravilno: odpravi) in odloči, da zavezanec navoženi material in zgrajeni silos odstrani in sporne parcele spremeni v prvotno stanje oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo le-ta korektno izvedel dokazni postopek in o tem izdal ustrezno inšpekcijsko odločbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožnik je naknadno k tožbi priložil tudi strokovno mnenje o dejanskem stanju in ugotovitvah, povezanih s sumom nedovoljenega vnosa gradbenih odpadkov in zemeljskega izkopa iz marca 2016. 5. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta pritožbo tožnika zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka zavrgel, ker jo je vložila neupravičena oseba. Svojo odločitev je oprl na citirane določbe ZIN in določbe ZUP.

8. Zato je v obravnavani zadevi za odločitev bistveno vprašanje, ali je tožnik (lahko) stranka z interesom v postopku.

9. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je v obravnavanem primeru prijavitelj-sedaj tožnik podal prijavo, v kateri je navedel, da je zavezanec na svoje parcele, ki so najboljša kmetijska zemljišča in ki mejijo na njegovo parcelo, navozil raznovrstni gradbeni material in s tem uničil njegovo (tožnikovo) parcelo. Inšpekcijski organ je na podlagi prejete prijave uvedel postopek inšpekcijskega nadzora. Predmet inšpekcijskega nadzora je bil, da se ugotovi, ali je zavezanec kršil predpise s področja varstva okolja. V postopku inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa s področja varstva okolja, zato je bil inšpekcijski postopek na podlagi 28. člena ZIN ustavljen.

10. Pristojni inšpektor vodi inšpekcijski postopek po določbah ZIN. Po določbi 24. člena ZIN je stranka v postopku pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora le zavezanec, medtem ko vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge ni stranka. Tožnik torej v predmetnem postopku ni bil stranka (z interesom). Kot je pravilno poudaril že drugostopenjski organ, tožnik tudi ni navedel nobenih relevantnih okoliščin, kako naj bi bilo poseženo v njegovo pravno korist. Zato je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita. Ker tožnik ni bil stranka v inšpekcijskem postopku, je prvostopenjski organ njegovo pritožbo zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka utemeljeno zavrgel, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa utemeljeno zavrnil. 11. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Neutemeljena je tožbena navedba, da je bil inšpekcijski postopek ustavljen z dopisom, saj je bil ustavljen, kot to izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 18. 3. 2015, ki je sestavni del upravnih spisov, v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 28. člena ZIN. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožbena navedba, da je bil prvostopenjski organ seznanjen o tem, da pred Okrožnim sodiščem teče spor zaradi imisij in tudi odškodninska tožba. Samo zaradi tega tožnik ne more biti stranka (z interesom) v inšpekcijskem postopku, če ob tem z dokazi ne utemelji, da mu izpodbijani akt posega v njegovo lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Tega pa tožnik ni izkazal. V tej zvezi kot nov dokaz ni mogoče upoštevati naknadno pridobljenega (zgoraj navedenega) strokovnega mnenja iz marca 2016. Glede na to, da je po določbi 24. člena ZIN stranka v inšpekcijskem postopku samo zavezanec, v postopku ni bilo treba zaslišati tožnika.

12. Ker je glede na navedeno odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.