Jedro

Dejstvo, da razen tožnika ni nihče od soinvestitorjev toplifikacije plačal ustreznega dela prispevkov, pomeni za toženo občino nemožnost izpolnitve prevzete obveznosti izgradnje toplovoda.

S sodbenim izrekom, ki med dr. glasi na razvezo pogodbe, sodišče druge stopnje ni uporabilo materialnega prava v tožnikovo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene zahtevala izpolnitev pogodbe z dne 19.3.1986 in zagotovitev 11 kw priključne toplotne moči s priključitvijo na vročevodno omrežje v roku 4 mesecev od pravnomočnosti sodbe ter plačilo 30.131,80 SIT s pripadki. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala razvezo pogodbe z dne 23.1.1986 o plačilu sorazmerega dela stroškov toplifikacije ter nasprotni stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se je pritožila, sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnjenega zahtevka na plačilo 30.131,80 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški vred. V prostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določilo 1.odstavka 137.člena ZOR, saj po tem členu obveznost ugasne, zahtevek pa se glasi na razvezo pogodbe. Za razvezo pa je potrebno uporabiti 133.člen ZOR. Tožena stranka ima po Zakonu o stavbnih zemljiščih pravno podlago, da od ostalih zahteva plačilo stroškov. Če so investitorji pridobili dovoljenja prezgodaj, bi lahko tožena stranka vstopila v upravni postopek kot stranka in investitorjem onemogočila pridobitev dovoljenj, dokler ne bodo plačali prispevka. Ker sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj ni mogoče slediti temu tožnikovemu stališču, je zagrešila bistveno kršitev določb iz 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP. Za isto kršitev določb ZPP gre pri ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je kot vir financiranja toplifikacije predviden v finančnem načrtu prispevek vseh investitorjev, medtem ko v tem načrtu piše, da so viri financiranja komunalni prispevki investitorjev in združena sredstva za komunalno urejanje zemljišč v stanovanjskih soseskah. Gre za odločilno dejstvo, saj se tako vidi, da je tožena stranka razpolagala tudi z družbenimi sredstvi za ta namem in ni bil vir financiranja le prispevek investitorjev. Napadene sodbe tudi ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na pravno podlago. Tako je sodišče druge stopnje zapisalo, da je zmotno sklicevanje prve stopnje na 61.člen ZOR, vendar da to ni vplivalo na pravilnost odločitve, ter nato ni navedlo na podlagi katerega predpisa je zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka ne zahteva ureditev stavbnih zemljišč na podlagi zazidalnega načrta obrtne cone, kot to zmotno meni sodišče druge stopnje, ampak izpolnitev pogodbe. V kolikor so po sklenitvi pogodbe nastopile okoliščine, ki toženi stranki onemogočajo izpolnitev pogodbe, pa je potrebno upoštevati, da jih je zakrivila tožena stranka.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji očita sodišču druge stopnje, da je pri uporabi materialnega prava spregledalo, da tožeča stranka ne zahteva ureditev stavbnega zemljišča, ampak izpolnitev pogodbe. Pri odgovoru na zatrjevani revizijski razlog je potrebno izhajati iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako je bilo ugotovljeno: - pravdni stranki sta 23.1.1986 podpisali pogodbo, ki sta jo opredelili v podnaslovu kot pogodbo o plačilu sorazmernega dela stroškov toplifikacije in priključitve na vročevodno omrežje, - tožnik je plačal svoj delež prispevkov, medtem ko drugi investitorji niso hoteli podpisati pogodb, - tožena stranka ni imela zagotovljenih investicijskih sredstev za toplifikacijo, - zazidalni načrt sicer predvideva ogrevanje objektov s priključitvijo na toplovod, vendar ob izdaji gradbenih dovoljenj (tudi tožnikovega dne 19.12.1984) to ni bilo upoštevano.

Iz pogodbe z dne 23.1.1986 izhaja, da je pogodbeni namen strank gradnja toplovoda za ogrevanje 13.979 m3 poslovno stanovanjskega volumna, pri čemer odpade za tožnikove potrebe 540 m3 volumna (3.člen pogodbe, priloga A1). Iz tega izhaja, da na tožnika odpade le majhen del tako energije kot stroškov izgradnje toplovoda. Zato je pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da dejstvo, da ostali investitorji niso podpisali pogodb in plačali svojih deležev, pomeni, da za toženo stranko pogodba ni več obvezujoča (1.odstavek 137.člena ZOR). Tožeča stranka tudi ni nikoli ugovorjala ugotovljenemu dejstvu, da tožena stranka ni imela (sama ali od drugih) zagotovljenih investicijskih sredstev za načrtovano izgradnjo toplovoda ter je zato odklonitev sodelovanja ostalih investitorjev takšen dogodek, ki ima za posledico nemožnost izpolnitve pogodbe. Pri tem je potrebno še odgovoriti na revizijsko trditev, da se tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe glasi na "razvezo" pogodbe, določba 1.odstavka 137.člena ZOR pa glasi na " ugasnitev obveznosti". Ob ugotovljenem dejanskem stanju in podani razlagi pogodbe je potrebno ugotoviti, da zahtevek iz nasprotne tožbe ni v nasprotju z določbo 1.odstavka 137.člena ZOR. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da s sodbenim izrekom, ki med dr. glasi na razvezo pogodbe, sodišče druge stopnje ni uporabilo materialnega prava v tožnikovo škodo.

Revident še očita toženi stranki, da je sama zakrivila nemožnost izpolnitve, ker ni nastopila v upravnem postopku pri drugih investitorjih objektov na tem področju, ko so pridobili gradbena dovoljenja, saj bi po določilih Zakona o stavbnih zemljiščih to lahko storila. Že uvodoma je bilo pojasnjeno, da je pravna podlaga v obravnavani zadevi medsebojna pogodba. Zato se ob tej podlagi in ugotovljenem dejanskem stanju ne more očitati toženi stranki, da je zakrivila nemožnost izgradnje toplovoda. Določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84) v 43. členu res določajo dolžnosti investitorjev, vendar te dolžnosti ob danih okoliščinah ne pogojujejo ravnanje tožene stranke, da nastopi z očitano zahtevo v posameznem upravnem postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zato tudi ni mogoče očitati toženi stranki, da je za nemožnost izpolnitve kriva.

Ob obrazloženem preizkusu materialnega prava se izkažejo za neutemeljene tudi očitki bistvenih kršitev določb ZPP, saj se nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje o vsebini investicijskega programa in določbami tega programa ( priloga B7), ne nanašajo na odločilna dejstva. V zvezi z investicijskimi zadevami je pomembno le, da je svoj delež plačal le tožnik. Očtek kršitve določbe 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP se nanaša še na pravno podlago, ki je po stališču revidenta v sodbi sodišča druge stopnje ni, ter zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da sta stranki sklenili pogodbo o soinvestiranju izgradnje toplovodnega omrežja in je nato izhajalo iz te pravne podlage, s tem da je preizkus najprej obrazložilo glede na ugoditev nasprotnemu tožbenemu zahtevku, nato pa še obrazložilo, da iz istih razlogov ne more biti uspešen tožbeni zahtevek na izpolnitev. Revident očita sodišču druge stopnje še, da ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe v zvezi z očitki krivde tožene stranke. Na te očitke je sodišče druge stopnje odgovorilo, da tožnik ne more na podlagi zazidalnega načrta zahtevati v sodnem postopku takšne ureditve stavbnih zemljišč (str. 5 sodbe sodišča druge stopnje). Če revident ne soglaša z odgovorom, pa gre za revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (na kar je že bilo odgovorjeno) in ne za očitano relativno bistveno kršitev določb ZPP.

Revizijsko sodišče je opravilo še preizkus po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP in ugotovilo, da te kršitve ni bilo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).