Jedro

Ker je med delničarje dovoljeno deliti le bilančni dobiček, ga v primeru, ko ta ne dosega višine 4 % osnovnega kapitala, ni mogoče izplačati v vsaj taki višini, temveč le v delu, ki ga je mogoče deliti med delničarje, torej v višini bilančnega dobička samega.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Sklep tožene stranke, sprejet 23. 8. 2012 na skupščini pod št. 2 dnevnega reda, ki se glasi: „Bilančni dobiček družbe, ki znaša 79.909,34 EUR ostane nerazporejen in bo o njegovi uporabi odločeno v naslednjih poslovnih letih (preneseni dobiček),“ se razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna razporediti bilančni dobiček iz leta 2011 tako, da se bilančni dobiček v višini 79.909,34 EUR v obliki dividend razdeli delničarjem, ki so vpisani v delniško knjigo tožene stranke na dan zasedanja skupščine, to je 23. 8. 2012. III. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni plačati stroške tega postopka v višini 1.445,54 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija II., III. in IV. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je tožena stranka dolžna razporediti bilančni dobiček iz leta 2011 tako, da se del bilančnega dobička v višini 98.514,43 EUR v obliki dividend razdeli delničarjem, ki so vpisani v delniško knjigo tožene stranke na dan zasedanja skupščine 23. 8. 2012, tožena stranka pa je dolžna tožečima strankama iz naslova bilančnega dobička, v obliki dividend, plačati znesek 17.732,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila ter povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu (I., II. in posledično IV. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih in pritožbenih stroškov z obrestmi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

4. Tožeča stranka napada odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prisojeno višino tožbenega zahtevka. Meni, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča, da ker iz bilanc tožene stranke ne izhaja bilančni dobiček v višini 4 % osnovnega kapitala, sodišče o taki višini ne odloča, in je zato sodišče prve stopnje napačno odločilo le o višini ugotovljenega dobička, ki je nižji od 4 % osnovnega kapitala. Po stališču tožeče stranke višina tako imenovanega ugotovljenega dobička ni relevantna za odločitev, temveč je za odločitev pomembna višina bilančnega dobička, kot ga predpisuje Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) v prvem odstavku 399. člena, čemur naj sledi tudi pritožbeno sodišče, saj zakon ne določa, da je v primeru, ko je ugotovljeni dobiček manjši od 4 % osnovnega kapitala, možno deliti le sorazmerni del dividend od ugotovljenega dobička.

5. Tako materialnopravno stališče tožeče stranke je napačno. Zaradi varovanja upnikov je družbenikom kapitalskih družb za razdelitev na voljo zgolj bilančni dobiček. Le če vrednost premoženja družbe presega tuji kapital in vse kategorije vezanega kapitala, se lahko premoženje družbe izplača delničarjem.(1) Delničarji imajo zato na podlagi sedmega odstavka 230. člena ZGD-1(2) pravico do deleža v bilančnem dobičku. In ker je torej med delničarje dovoljeno deliti le bilančni dobiček, ga v primeru, ko ta ne dosega višine 4 % osnovnega kapitala, ni mogoče izplačati v vsaj taki višini, temveč le v delu, ki ga je mogoče deliti med delničarje, torej v višini bilančnega dobička samega. V takem primeru se torej med delničarje razdeli celoten bilančni dobiček družbe.

K pritožbi tožene stranke:

6. Tožena stranka v pritožbi napada ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z izkazanostjo okoliščin, ki ne utemeljujejo zadržanja bilančnega dobička v zakonsko odmerjenem delu, namenjenem za delničarje, kot to določa 399. člen ZGD-1.(3) Meni, da ker gre za izjemo od splošnega načela, ki določa vsaj minimum bilančnega dobička, ki mora biti izplačan delničarjem, iz tega sledi, da je treba zakon razlagati restriktivno oziroma ozko, sodišče prve stopnje pa je prekoračilo to zahtevo in je sorazmerno strogo ocenjevalo obstoj okoliščin, ki dovoljujejo neizplačilo dobička in njihov vpliv na poslovanje tožene stranke.

7. Vendar si tožena stranka zakonsko določilo prvega odstavka 399. člena ZGD-1 napačno razlaga. Ozko ga mora namreč razlagati uprava družbe pri odločitvi o delitvi bilančnega dobička in restriktivno ocenjevati, katere so tiste okoliščine po presoji dobrega gospodarstvenika, zaradi katerih je nujno poseči prav v zakonsko določen minimum 4 % osnovnega kapitala, ki ga ne bo delila med delničarje. Pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku pa je mogoče odreči šele, če za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug - s stališča dobrega gospodarstvenika - sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku.(4) Zato je na ta način razloge na strani tožene stranke materialnopravno pravilno presojalo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa je le pavšalen pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ključnih ugovorov in dokazov tožene stranke, oziroma je zgolj posplošeno navedlo, da tožena stranka nujnosti posega v pravico do dividende ni uspela dokazati. Tožena stranka v pritožbi namreč ne pojasni, do katerega njenega ključnega ugovornega razloga se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato se o tem ne more izreči niti višje sodišče. 8. Po stališču pritožnice sodišče prve stopnje kriterijev za dopustnost posega v pravico do delitve minimalnega dobička ni presojalo ekonomskim razmeram primerno, saj je ocenilo, da tožena stranka ni navedla in izkazala, da zaradi nujnih stroškov vzdrževanja in investicij v letu 2012 mora poseči v izplačilo dobička.

9. Višje sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega, da je tožena stranka razloge, da se bilančni dobiček med delničarje ne deli, utemeljevala z že opravljenimi investicijami, pri tem pa le pavšalno navajala, da gre za nujne stroške, potrebne za ohranitev nivoja in s tem prihodkov hotela. Glede na neprerekano trditev tožeče stranke, ki sicer izhaja tudi iz poslovnega izida v letnem poročilu za relevantno obdobje, da ima tožena stranka za 1.596.333 EUR drugih rezerv iz dobička - torej brez zakonskih rezerv in rezerv za lastne delnice, so zato tudi po stališču višjega sodišča trditve tožene stranke, s katerimi je utemeljevala nerazporeditev bilančnega dobička, prepavšalne, da bi bilo na tej podlagi sploh mogoče konkretno zaključiti, da družba svojih nujno potrebnih ciljev ne bi mogla doseči na noben drug spremenljiv način. Sem sodijo tudi zgolj pavšalne trditve o dejstvu splošne gospodarske krize, upada povpraševanja, zaostrenih razmer na trgu in ukinitve številnih letov slovenskega letalskega prevoznika. Pri tem pa ni nezanemarljivo niti nesporno dejstvo, da je tožena stranka pred vsemi stroški in investicijami, ki jih opisuje, dala prednost nakupu lastnih delnic v višini 70.900,00 EUR.

10. Ne glede na to torej, da bilančni dobiček ne dosega niti minimalnega zneska, torej višine 4 % osnovnega kapitala, tudi po stališču višjega sodišča tožena stranka ni zmogla že trditvenega bremena o okoliščinah, v katerih družba posluje, ki utemeljujejo nujnosti zadržanja bilančnega dobička. Glede na to je pritožbeno sklicevanje na točko 4. svoje zadnje pripravljalne vloge (red. št. 25, list. št. 50 spisa), torej na stroške z investicijami, ki jih je imela z vzdrževanjem v letu 2012, neutemeljeno, saj tožena stranka v pritožbi sama trdi, da višina bilančnega dobička zadošča za komaj četrtino investicij. Sredstva zanje mora zato tožena stranka v vsakem primeru zagotavljati iz drugih virov. Pri tem pa tožena stranka ni podala nobenih trditev, zakaj je za poslovanje družbe nujno, da se nameravane investicije opravijo ravno s posegom v zakonsko določen najmanjši delež na dobičku, ne pa z drugimi sredstvi, ki so na voljo. Zgolj z naštevanjem stroškov in načrtovanih investicij v prihodnosti zato tožena stranka ni izkazala, da za družbo potrebnih ciljev kot dober gospodarstvenik ne bi mogla doseči na noben drug način. Doseganje in zagotavljanje kakovosti storitev na nivoju, na katerem posluje tožena stranka, pa tudi ni nekaj izrednega ali nujnega, ampak reden del poslovanja tožene stranke.

11. Ker z izvedbo dokazov z zaslišanjem direktorja, ki je utemeljenost take odločitve pojasnil tudi delničarjem na skupščini, tožena stranka svoje pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti (prim. 212. člen ZPP), je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče tega dokaza ni izvedlo.

12. Ker sta torej obe pritožbi neutemeljeni, ju je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato je višje sodišče odločilo, da sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi: Gregor Drnovšek: Zakonski rezervni sklad delniške družbe, Podjetje in delo, 2010, št. 8, str. 1498. Op. št. (2): 230. člen ZGD-1(7): Delničarji imajo pravico do deleža v bilančnem dobičku, razen če je skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička v skladu z zakonom ali statutom odločila, da se bilančni dobiček uporabi za namene iz prejšnjega odstavka ali da se bilančni dobiček ne razdeli delničarjem (preneseni dobiček).

Op. št. (3): Ta med drugim določa, da se (1) sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, in, (2), da če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine.

Op. št. (4): Tako sodba VS RS III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011.