Jedro

Odsotnost razlogov o subjektivnem elementu storilcu očitanega prekrška tj. krivdi predstavlja bistveno kršitev iz določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Mozirje z dne 28. 12. 2020, s katerim je bila storilcu izrečena globa v skupni višini 620,00 EUR za prekrška po petem odstavku 37. člena in sedmem odstavku 110. člena ZPrCP, in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo postopek o prekršku zaradi prekrška po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP, v preostalem delu pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Glede stroškov postopka je odločilo, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun, sodna taksa pa se na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 ne določi. 2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločitve o sankcijah (3. in 4. točka 154. člena ZP-1) in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi tudi glede prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP.

3. Ob obravnavanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti, ker je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pri tem se v presojo odločitve glede ustavitve postopka o prekršku za prekršek po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP1 ni spuščalo, saj ta del odločitve ni pritožbeno izpodbijan.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje je sodišče prve stopnje glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je vpogledalo oz. prebralo vse listine v spisu, zlasti zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, skico, izjavo priče – oškodovanca A. A., ki ga je tudi zaslišalo, pregledalo CD posnetek in zaslišalo storilca. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je v celoti dokazano, da je storilec 18. 12. 2020 kot voznik tovornega vozila ni vozil motornega vozila po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje in je s tem povzročil prometno nesrečo I. kategorije, saj je trčil v levo stransko ogledalo osebnega vozila, ki ga je v nasprotni smeri vozil oškodovanec A. A., ki se je pred trčenjem umikal na bankino in poskušal preprečiti trčenje. Čeprav je storilec zanikal, da je prišlo do trčenja in zatrjeval, da mu je oškodovanec poskušal podtakniti poškodbo ogledala, ki je bilo poškodovano že pred tem dogodkom, je sodišče ugotovilo, da takim navedbam ni mogoče slediti, ker so ob ogledu bili najdeni odpadli deli plastike levega vzvratnega ogledala vozila oškodovanca in to prav na delu ceste, kjer je prišlo do trčenja, taki materialni dokazi pa dodatno potrjujejo že sicer verodostojno izpovedbo oškodovanca o tem, kako je prišlo do trčenja.

5. Vendar pa je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 ob natančnem branju sodbe ugotovilo, da so v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem izostali razlogi o subjektivnem elementu storilcu očitanega prekrška tj. krivdi. Sodišče prve stopnje je namreč zgolj zapisalo, da je storilec uresničil tudi subjektivne znake prekrška, ne da bi opredelilo s kakšno obliko krivdne odgovornosti je ravnal (naklep ali malomarnost) in obrazložilo, na podlagi česa je sklepalo o storilčevem subjektivnem odnosu do dejanja. Odsotnost takih razlogov pa predstavlja bistveno kršitev iz določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki pritožbenemu sodišču narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo delno razveljavilo, in sicer glede odločitve o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog, ki se nanaša na prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek brez, da bi se spuščalo v vsebinsko presojo utemeljenosti navedb v vloženi pritožbi.

7. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče znova odločiti o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo glede prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP in pri tem navesti jasne in prepričljive razloge o storilčevi odgovornost za storjeni prekršek.

1 V zvezi s prekrškom po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP je sodišče prve stopnje ugotovilo, da glede na izvedene dokaze ni mogoče z gotovostjo trditi, da je storilec zaznal trčenje in da mu zato ni mogoče s potrebno stopnjo zanesljivosti očitati, da je naklepno ravnal v nasprotju z določbo sedmega odstavka 110. člena ZPrCP.