Jedro

Subrogacija pomeni prehod cele terjatve, tako glavnice kot tudi stranskih terjatev, kamor sodijo obresti. Zato si toženka napačno razlaga 303. člen ZOR, po katerem izpolnitelj od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Navedena zakonska določba ne živi sama zase in jo je treba razumeti in uporabljati v okviru zakonske ureditve samega instituta subrogacije.

Obrazložitev

Revizija zoper odločitev o pravdnih stroških se zavrže, v ostalem pa zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je v celoti vzdržalo v veljavi nalog za plačilo iz sklepa o izvršbi, po katerem mora toženka plačati tožnici 2,212.255 SIT (sedaj 9.231,58 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2004 in izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2004 ter še odločilo, da ji mora povrniti tudi odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po njenem mnenju tožnica ni bila upravičena terjati kapitalizirano glavnico z zamudnimi obrestmi na dan vložitve predloga za izvršbo ter od take nove glavnice ponovno zamudne obresti od 1. 11. 2004. Zatrjuje, da je tožnica upravičena le do plačanega zneska 1,322,943,59 SIT in zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je terjatev prešla nanjo. Po 279. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ne tečejo zamudne obresti. Zatrjuje tudi napačno uporabo nekaterih drugih določb ZOR in OZ, vztraja pri ugovoru o zastaranju in ponavlja, da pri delnih plačilih ni eksplicitno navedla, da se plačilo nanaša na sporni dolg. Izrecno izpodbija odločitev o pravdnih in izvršilnih stroških v obrestnem delu, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila, vendar revizijsko sodišče njenega odgovora glede na drugi odstavek 91. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni upoštevalo, saj v njem ni niti zatrjevano, da ima sestavljalec odgovora opravljen pravniški državni izpit in ali gre za tožničinega zakonitega zastopnika (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP).

5. Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi in je dovoljena le v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon. Po prvem odstavku 384. člena ZPP je revizija dovoljena zoper tisti sklep drugostopenjskega sodišča, s katerim je bil pravdni postopek pravnomočno končan. Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, je po pravni naravi odločitve sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP). Po ustaljeni sodni praksi tega sodišča pa sklep o stroških, vsebovan v sodbi, ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP. Zato v tem delu toženkina revizija ni dovoljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženka z banko sklenila posojilno pogodbo za znesek 1,500.000 SIT, ki se ga je zavezala vrniti v dobi 60 mesecev s skrajnim rokom 31. 1. 2004. Ker posojila ni redno odplačevala, je na poziv banke zavarovalnica, pri kateri je bilo posojilo zavarovano, banki 8. 8. 2001 plačala terjani znesek kot odškodnino. Toženka je nato neposredno zavarovalnici plačala še štiri manjše zneske, ki jih je zavarovalnica pri izračunu dolga na dan vložitve izvršilnega predloga upoštevala. V zahtevanem znesku so tako upoštevane še dolžna glavnica in pripisane obresti, od nove glavnice pa so od dneva vložitve izvršilnega predloga zahtevane zakonske zamudne obresti.

8. Toženka se je v postopku branila le z ugovorom, da tožnica od nje ne more terjati več, kot je sama plačala banki ter da je terjatev zastarala. Sodišči sta spor rešili na pravilni materialnopravni podlagi in tudi oba toženkina ugovora zavrnili s pravilnimi razlogi. S plačilom toženkinega dolga banki je prišlo do subrogacije, tožnica je že na podlagi samega zakona pridobila vse pravice banke kot posojilodajalke nasproti toženki kot posojilojemalki (primerjaj prvi odstavek 939. člena ZOR in 300. člen ZOR). Subrogacija pomeni prehod cele terjatve, tako glavnice kot tudi stranskih terjatev, kamor sodijo obresti. Zato si toženka napačno razlaga 303. člen ZOR, po katerem izpolnitelj od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Navedena zakonska določba ne živi sama zase in jo je treba razumeti in uporabljati v okviru zakonske ureditve samega instituta subrogacije (glede na enako besedilo 278. člena OZ primerjaj M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 313, GV Založba, Ljubljana 2003).

9. Tožnica je torej lahko poleg banki plačanega zneska zahtevala tudi zakonske zamudne obresti, ki so dospele kasneje. Toženka se neutemeljeno upira še takoimenovanim procesnim obrestim. Res je v prvem odstavku 279. člena ZOR določeno, da od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ne tečejo zamudne obresti, vendar je v istem stavku dodano še besedilo: razen če zakon tako določa. Zakon že v naslednjem odstavku istega člena določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Prav za tak primer gre tudi v tej zadevi.

10. Toženka neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja. Še po prehodu terjatve na tožnico je neposredno njej plačala štiri manjše zneske, po lastnih trditvah v pritožbi v obdobju 2001 do 2003. Vsako od teh plačil je pretrgalo zastaranje terjatve (drugi odstavek 387. člena ZOR in kasneje drugi odstavek 364. člena OZ). Prav plačilo na račun je eno od dolžnikovih dejanj, ki jih zakon opredeljuje kot posredno pripoznavo dolga. Pri tem izrecno izjava ni potrebna in je drugačno revizijsko stališče toženke zmotno. Po vsakem pretrganju je zastaranje začelo teči znova (prvi odstavek 392. člena ZOR in kasneje enako prvi odstavek 369. člena OZ). Glede na zadnje plačilo v letu 2003 in vložitev izvršilnega predloga v letu 2004 do zastaranja ni moglo priti, ker ne gre za terjatev, za katero bi veljal tako kratek zastaralni rok.

11. Revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih delov revizijskih trditev, ki pomenijo povsem neobrazloženo in le golo, pavšalno sklicevanje na nekatere člene OZ ali ZOR, saj bi jim s poskusom manjkajoče obrazložitve in odgovorom nanjo lahko dalo drugačno vsebino, kot jo je mogoče imela revidentka v mislih.

12. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. in 377. člena ZPP o toženkini reviziji odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o njenih priglašenih revizijskih stroških.