Jedro

Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, ni vezano na uporabo prava, ki ga ponujajo procesni udeleženci. Uporaba materialnega prava je stvar sodne presoje. Vendar pa je sodišče vezano na meje postavljenih zahtevkov in na dejstva in dokaze, s katerimi se ta dokazujejo, torej na trditveno podlago tožbe (2. člen in prvi odstavek 7. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval od toženca vrnitev podarjene nepremičnine vl. št. 375 k.o.., vendar je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb sodišč nižje stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevku bi bilo potrebno ugoditi iz dveh medsebojno povezanih razlogov. Toženec je zagrešil proti tožniku veliko nehvaležnost, razen tega pa je po sklenitvi darilne pogodbe tudi odpadla podlaga za darilo. Sodišče druge stopnje je ravnalo napak, ko se je postavilo na stališče, da je tožeča stranka z navedbo, da je odpadla podlaga pravnega posla, uveljavljala nedovoljeno novoto. Ob svojem zaslišanju je namreč tožnik dne 3.5.2001 povedal, da je sinu podaril hišo zato, da bi ta skrbel zanj. Res je, da tožeča stranka ni navedla pravne podlage v tej smeri, vendar to ni njena nujna dolžnost. Temelj svoje odločitve namreč izbere sodišče samo. O zatrjevani veliki nehvaležnosti v obliki zapustitve slabotne osebe (139. člen KZ) je v izvedenem postopku na razpolago dovolj dokazov. Drugačno stališče, sprejeto v izpodbijani sodbi, je v nasprotju s spisno dokumentacijo. Končno pa je tožnik v pritožbi predlagal dopolnitev dokaznega postopka, kar pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, ni vezano na uporabo prava, ki ga ponujajo procesni udeleženci. Uporaba materialnega prava je stvar sodne presoje. Vendar pa je sodišče vezano na meje postavljenih zahtevkov in na dejstva in dokaze, s katerimi se ta dokazujejo, torej na trditveno podlago tožbe (2. člen in prvi odstavek 7. člena ZPP). V tem okviru ni sprejemljiva revizijska teza, po kateri ni pomembno, da tožeča stranka ni navedla tistega dela trditvene tožbene podlage, ki se nanaša na nagib ob darilu in na kasneje odpadlo daritveno podlago. V postopku pred sodiščem prve stopnje tega dela trditvene tožbene podlage ni bilo, zaradi česar pravnih pravil (verjetno 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) o obveznosti vrnitve darila ob odpadli podlagi daritve niti ni bilo mogoče upoštevati. Strankina izpoved na eni od glavnih obravnav, ki naj bi navedena dejstva dokazovala, bi lahko narekovala prilagoditev tožbene trditvene podlage, do česar pa ni prišlo. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo pravilno, ko pritožbenih navedb, ki so spreminjale tožbeno podlago, po določbi 337. člena ZPP ni upoštevalo.

Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tudi v ostalem ni podan. Zavrnitev tožbene teze, da je toženec zagrešil proti darovalcu veliko nehvaležnost, temelji na izvedenih dokazih. Izpoved zaslišanih prič je skupaj z ostalimi dokazi ocenjena, ocena sama pa vsebini izpovedb ne nasprotuje. Izpodbijana sodba je torej v celoti sposobna revizijskega preizkusa. Revizija sicer ne pove, v čem naj bi sodišči druge in prve stopnje v navedenem obsegu kršili procesne predpise, očitno pa meri na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Takih napak revizijsko sodišče ne najde. Kolikor pa se revident ne strinja z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno, pa ga zadevajo posledice nedopustnosti revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je toženec proti tožniku zagrešil kaznivo dejanje zapustitve slabotne osebe brez pomoči po 139. členu KZ. Sodišči nižjih stopenj sta prepričljivo obrazložili, da tožeča stranka v tej smeri niti ni navedla konkretnega primera, ki bi potrjeval obstoj dejanskih znakov navedenega kaznivega dejanja. Toženec namreč po dejanskih ugotovitvah tožnika ni pustil brez pomoči v razmerah, ki so nevarne na njegovo življenje ali zdravje, oziroma kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, "je v najslabšem primeru samovoljno prepustil nudenje pomoči očetu svoji sestri, ki pa mu je pomoč dejansko tudi nudila". Obstoj znakov kaznivega dejanja, ki bi samo po sebi dokazovalo toženčevo veliko nehvaležnost, torej ni podan. Ne glede na to pa se revizijsko sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju strinja z razlago izpodbijane sodbe, po kateri kljub nesoglasjem med pravdnima strankama tožencu ni mogoče očitati, da bi "proti tožniku, svojemu očetu, izkazal nehvaležnost v taki meri, ki jo je mogoče opredeliti kot hudo nehvaležnost in kot podlago za vrnitev danega darila". Dejanje obdarjenca mora biti namreč po svoji teži takšno, da razumno opravičuje preklic darila. Nesporazumi med darovalcem in obdarjencem, kakršni sledijo iz dejanskih ugotovitev, pa so takšni, da obstoja hude nehvaležnosti ne potrjujejo. Ostajajo namreč v mejah opuščanja vsakdanjih skrbi, pri čemer pa je ob trditveni podlagi tožbe to opuščanje tudi posledica medsebojnega odklanjanja.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.