Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato je obrestni zahtevek neutemeljen in ga je že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 11. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 ter ugotovilo, da znaša starostna pokojnina tožnika od 1. 6. 2012 dalje 1.209,53 EUR na mesec (I. točka izreka), v delu, ko je tožnik uveljavljal izplačilo zakonskih zamudnih obresti pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je, da Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/13 - v nadaljevanju: ZOPRZUJF), ne priznava zamudnih obresti, temveč da se zavarovancem izplača le nominalna razlika med zneski pokojnin, ki bi jim pripadali za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF in zneski pokojnin, usklajenih po ZUJF.

Odločitev v II. točki izreka sodbe izpodbija tožnik. Meni, da toženki, ki je upokojencem izdala pravnomočne odločbe o upokojitvi, pri valorizaciji pokojnin ni treba izdati novih odločb, ker valorizacija ne spreminja vrednosti pravnomočno pridobljenih pokojnin, temveč jih le valorizira z vrednostnim stanjem v času valorizacije. Predmetna zamuda izplačila pokojnine tožnikom pa izhaja iz obligacijske pogodbe o zaposlitvi, po načelu jaz bom državi plačal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanja, država pa meni pokojnino in je zato država, z zamudo izplačila pokojnine, dolžna izplačati zamudne obresti, saj imajo državljani pravico do socialne varnosti vključno s pravico do pokojnine. Protiustavno znižanje pokojnine le določeni kategoriji upokojencev ustava ne dovoljuje. Takšno odločitev je Ustavno sodišče RS odpravilo in je tako sklicevanje prvostopenjskega sodišča na usklajevanje pokojnin, kot je razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pravno neutemeljeno. Toženki je bilo naloženo, da izda nove odločbe o odmeri pokojnine, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Pritožnik se nadalje sklicuje na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-2) in sicer na drugi odstavek 6. člena o nastanku pravnega razmerja kot podlagi za zavarovalno razmerje in na prvi odstavek 5. člena ZPIZ-2, ki določa, da RS zagotavlja delovanje obveznega zavarovanja. Iz obeh zakonskih določil, po mnenju pritožnika, izhaja, da je podlaga za izplačilo pokojnin sklenjena pogodba iz delovnega razmerja in je toženka kot organ države dolžna zavarovancu, ko izpolni zakonske pogoje za upokojitev, izplačati pokojnino. Toženka je protiustavno znižala pokojnino tožniku za več kot 20 % in je tako z ZOPRZUJF-om določila izplačilo protiustavno znižane pokojnine brez izplačila zamudnih obresti. Podlaga za izplačilo obresti je v 378. členu OZ, ki določa, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe v obsegu kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi opravljenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Spor v predmetni zadevi se je nanašal na izdano odločbo toženke, s katero je bila zavarovancu starostna pokojnina, na podlagi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 - v nadaljevanju: ZUJF), s 1. 6. 2012 usklajena tako, da se je zmanjšala za 250,00 EUR in je znašala od tega dne dalje 959,53 EUR na mesec.

Glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, ki so ostale sporne še v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF-om navedeno vprašanje rešil na način, da se protiustavno znižan del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih, torej brez obresti.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2014 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF. Toženki je naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila odmerjena pokojnina na podlagi razveljavljenih določb, izda nove odločbe o odmeri pokojnine, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Pri tem je Ustavno sodišče RS navedlo, da tako opredeljen način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledice razveljavljene ureditve za nazaj.

Zakonodajalec je, na podlagi zgoraj navedenega, sprejel ZOPRZUJF in za vse uživalce pokojnin, ki so bile usklajene po določbah razveljavljenega drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF, določil način odprave posledic razveljavitve navedenih določb ter roke in način poračuna razlike in sicer na takšen način, da se vsem uživalcem pokojnin izplača razlika med zneskom pokojnin, ki bi jim pripadal za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF in zneskih pokojnin, usklajenih po ZUJF. Pritožbeno sodišče tako šteje, da ZOPRZUJF velja za nazaj tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbo zoper dokončno odločbo o znižanju pokojnine, kar izhaja tudi iz 3. člena ZOPRZUJF.

Zakon sam je bil sprejet po nujnem postopku. Iz predloga Vlade RS za sprejem zakona z dne 25. 4. 2013, poročila Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k predlogu zakona z dne 16. 5. 2013 in iz mnenja zakonodajne pravne službe Državnega zbora RS z dne 13. 5. 2014 določno izhaja, da ZOPRZUJF velja tudi za nazaj, tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbe zoper dokončno odločbo o znižanju pokojnine, torej tudi v primeru tožnika. S pravnomočno odločbo toženke z dne 24. 6. 2013 je bilo odločeno tako o višini pokojnine tožnika, kakor o izplačilu razlike med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine, ki se izplačata v dveh obrokih. Po mnenju pritožbenega sodišča je tako toženka z izdano odločbo z dne 24. 6. 2013 odločila v skladu z določbo ZOPRZUJF-a in je tako sporno razmerje med strankama z navedeno odločbo toženke z dne 24. 6. 2013 dokončno uredila, saj je ta postala tudi pravnomočna.

Zamudne obresti so po naravi stvari plačilo za uporabo tujega denarja, ki naj upniku nadomesti korist, ki bi jo imel, če bi določeno vsoto lahko uporabljal. Pri tem je bistven odgovor na vprašanja ali in kdaj dolžnik zaide v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti. Po mnenju pritožbenega sodišča se tožnik ne more uspešno sklicevati na Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - v nadalj. OZ), saj ne gre za denarno terjatev iz obligacijskega, temveč iz javno upravnega sistema, torej iz sistema socialne varnosti, kjer pa je pravna posledica zamude določena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem. - v nadalj. ZPIZ-1). Po 277. členu ZPIZ-1 je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Zamude v realizaciji izpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin ni bilo, tako da iz tega naslova tožniku zamudne obresti ne pripadajo.

Iz zgoraj navedenih razlogov, ki so bistveni za odločitev v predmetni zadevi, pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da izhaja zamuda iz plačila iz pogodbe o zaposlitvi. So pa pravilne navedbe v pritožbi, da zavarovalno razmerje nastane, na podlagi ZPIZ-2, z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje in prav tako navedbe glede prvega odstavka 5. člena ZPIZ-2 o odgovornosti Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s tem, da je Ustavno sodišče RS razveljavilo usklajevanje pokojnin po ZUJF in naložilo toženki, da izda nove odločbe o odmeri pokojnine in da je v zvezi s tem zakonodajalec zakonsko uredil odpravo posledic razveljavljene ureditve za nazaj z ZOPRZUJF-om in to brez izplačila zakonskih zamudnih obresti.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo na temelju 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.