Jedro

Tožnikov zahtevek za vračilo DDV je davčni organ zavrgel, pri čemer je kot razlog navedel, da tožnik ni stranka v navedenem postopku vračila DDV po 73. členu ZDDV-1. Toženka se s temi razlogi strinja in tudi sama navaja, da v zadevi tožnik postavlja zahtevek iz razloga neupravičene obogatitve po določbah OZ, o čemer pa davčni organ ni pristojen odločati, saj gre za civilnopravni zahtevek in ne za upravno stvar. Pristojnost organa za odločanje v upravni zadevi je lahko iskati le v okviru določb davčnega postopka oz. upravnega postopka, skladno z materialnopravno podlago po ZDDV-1. Ni sporno, da tožnik vračila DDV ne zahteva na podlagi predloženega obračuna pred pristojnim davčnim organom, kot tudi, da v obravnavani zadevi ne izkazuje presežka DDV v znesku 696.000,00 EUR po določbah 73. člena ZDDV-1, po kateri se na podlagi obračuna DDV-O zavezancu za davek vrne DDV, ki v obračunu DDV-O izkaže presežek DDV.

V zadevi je nedvomno pojasnjeno, da je bil znesek neupravičeno zaračunanega DDV, ki ga je tožniku zaračunal prodajalec B. d.o.o. (ki je bil nakazan v državni proračun preko notarjevega fiduciarnega računa po tožnikovem navodilu), tudi v celoti vrnjen prodajalcu, ki je v obravnavani zadevi po ZDDV-1 zavezanec in plačnik DDV, zato tožnik nima pravne podlage, da iz tega posla od davčne uprave zahteva vračilo navedenega zneska.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana zavrgel zahtevo tožnika za vračilo davka na dodano vrednost v višini 696.000,00 EUR (točka 1 izreka sklepa). Davčni organ in stranka trpita vsak svoje stroške, ki jih imata zaradi davčnega postopka (točka 2 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ 14. 11. 2012 prejel zahtevo tožnika za vračilo zneska v višini 696.000,00 EUR, ki jo prvostopenjski organ povzema iz katere med drugim izhaja: -da sta družbi A. d.o.o. kot kupec in B. d.o.o. kot prodajalec 14. 3. 2012 sklenili prodajno pogodbo za parcelo št. 2116/20 k.o. ..., iz katere izhaja, da je A. d.o.o. na fiduciarni račun notarja izročil v hrambo znesek DDV v višini 696.000,00 EUR, ki je bil obračunan na podlagi prodajne pogodbe: - da je Republika Slovenija kot prejemnica zneska DDV upravičena prejeti znesek neposredno iz fiduciarnega računa notarja; - da je bil A. d.o.o. lastnik zneska DDV vse do trenutka, ko je nakazilo notarja Republiki Sloveniji bilo opravljeno 4. 4. 2012; - da mora davčni organ sprejeti zaključek, da je bil znesek DDV plačan Republiki Sloveniji neposredno s strani A. d.o.o. in ne s strani B. d.o.o.; - glede na jasne ugotovitve, da je bil od dobave nepremičnine po prodajni pogodbi nepravilno obračunan DDV, ter da pravna podlaga za plačilo DDV s strani A. d.o.o. neposredno davčnemu organu ni obstajala že od same sklenitve prodajne pogodbe; - da celo, če bi znesek DDV bilo šteti kot denarni znesek, ki ga je B. d.o.o. plačal davčnemu organu, potrebno poudariti, da je B. d.o.o. 24. 10. 2012 popravil obračun DDV, tako da je obveznost plačila DDV po prodajni pogodbi zmanjšal za znesek DDV, tako da pravna podlaga plačila zneska DDV davčnemu organu tudi za B. d.o.o. ne obstaja več.

2. Davčni organ navaja, da iz Pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini- prodajne pogodbe z dne 14. 3. 2012 izhaja, da DDV v višini 696.000,00 EUR predstavlja del kupnine, ki jo je A. d.o.o. plačal na račun DDV davčnega zavezanca B. d.o.o. Navaja 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vračilo DDV se uveljavlja na podlagi obračuna DDV-O v smislu drugega odstavka 73. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in se vrne zavezancu za davek, ki v obračunu DDV-O izkaže presežek DDV, to je v konkretnem primeru B. d.o.o. Tožnik (oziroma njegov pravni prednik A. d.o.o.) je v imenu in za račun B. d.o.o. plačal 696.000,00 EUR obveznosti, ki jo je po obračunu DDV-O za obdobje marec 2012 izkazal davčni zavezanec B. d.o.o., kar glede na pogodbena določila predstavlja plačilo dela kupnine, zato tožnik ne more biti stranka v postopku z zahtevkom za vračilo DDV po obračunu davčnega zavezanca B. d.o.o. 3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja, da ni sporno, da v zadevi tožnik vračila DDV ne zahteva na podlagi predloženega obračuna pred pristojnim davčnim organom, kot tudi, da ne izkazuje presežka DDV v znesku 696.000,00 EUR po določbah ZDDV-1 in da zahteva vračilo DDV na podlagi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) iz razloga neupravičene obogatitve, kar tožnik utemeljuje z dejstvom, da prodaja nepremičnine ni bila podvržena obdavčitvi z DDV. Pritožbeni organ pojasni kronologijo celotnega posla v obravnavani zadevi. Dobavitelj B. d.o.o. je 14. 3. 2012 tožniku (kot kupcu) izstavil račun za nepremičnino na lokaciji C. ter mu zaračunal vrednost brez DDV 3.480.000,00 EUR, DDV po 20 % stopnji 696.000,00 EUR, skupaj 4.176.000,00 EUR. Ni sporno, da je bilo plačilo cene nakupa izvršeno 30. 3. 2012 na fiduciarni račun notarja, delno pa izvedeno s pobotom. Iz pogodbe izhaja, da DDV v navedeni višini predstavlja del kupnine, ki jo je tožnik plačal preko fiduciarnega računa notarja neposredno na račun DDV davčnega zavezanca B. d.o.o. Slednji je v obračunu DDV-O za marec 2012 prikazal dobavo, na podlagi katere izhaja obveznost po obračunu, tožnik pa je v obračunu DDV-O za isti mesec izkazal obračunani DDV kot vstopni DDV ter zahteval vračilo presežka, kar je bilo preverjeno v postopku DIN ter izdana odločba (19. 11. 2012), potrjena s strani pritožbenega organa in strani Upravnega sodišča RS (glej sodbo I U 1342/2014 z dne 26. 5. 2015). V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da se pogodba nanaša na nepremičnino, ki je po 7. točki 44. člena ZDDV-1 plačila DDV oproščena transakcija, tožnik pa davčnemu organu ni posredoval pisne izjave o izbiri obdavčitve po drugem odstavku 45. člena ZDDV-1 oziroma jo je predložil prepozno, zato mu pravica do odbitka vstopnega DDV po petem odstavku 67. člena ZDDV-1 ni bila priznana, saj je znesek davka na računu izkazan neutemeljeno. B. d.o.o. je zato neupravičeno zaračunani DDV popravil (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1). Ni sporno, da je tožnik od prodajalca že prejel dobropis za znesek neupravičeno zaračunanega DDV, kar pomeni, da je bil seznanjen o tem, da je prodajalec opravil popravek obračuna DDV. Navedeno pomeni, da je slednji dobavo storniral in tako izkazal presežek za vračilo, ki mu je bil tudi vrnjen. Prejeti dobropis za tožnika pomeni temelj za vračilo neupravičeno mu zaračunanega in plačanega DDV, ki pa ga je v primeru, kot je obravnavani, tožniku dolžan vrniti prodajalec B. d.o.o., saj je njemu DURS kot zavezancu in plačniku DDV izvršil vračilo neupravičeno plačanega DDV. Tožnik in prodajalec sta se namreč prostovoljno odločila, da bo tožnik DDV kot del kupnine namesto prodajalcu B. d.o.o. direktno nakazal preko notarjevega fiduciarnega računa na DURS.

4. Ni prišlo do neupravičene obogatitve države, saj je bil znesek neupravičeno zaračunanega DDV tožniku, ki mu ga je zaračunal dobavitelj B. d.o.o., in kateri je bil nakazan v državni proračun preko notarjevega fiduciarnega računa, tudi v celoti vrnjen družbi B. d.o.o., ki je po ZDDV-1 zavezanec in plačnik DDV. Pritožbeni organ navaja 87. člen, 88. člen, prvi odstavek 89. člena, prvi odstavek 73. člena, 5. člen, 39. člen, 6. člen in 76.a člen ZDDV-1, ki jih citira. Vračilo neupravičeno zaračunanega in plačanega DDV ni bilo vrnjeno nepravilno oziroma zavezancu, ki do tega ni upravičen, kot meni tožnik. Iz dokumentacije ni ugotoviti, da bi tožnik nastopal kot plačnik blaga v smislu 76.a člena ZDDV-1 oz. da gre za dobavo po obrnjeni davčni obveznosti. Tožnikove navedbe, da je nastopal kot plačnik davka je svobodna volja pogodbenih strank, na katere davčni organ nima vpliva. Določbe ZDDV-1 pa so kogentne narave in jih sprejeti dogovori v pogodbi ne morejo spreminjati. Zato dogovor med B. d.o.o. in tožnikom davčnega organa ne zavezuje v tem smislu, da bi moral kot davčnega zavezanca, in s tem upravičenca do vračila neupravičeno zaračunanega in plačanega DDV, upoštevati tožnika, ki to ni ne po določbah ZDDV-1 kot tudi ne po določbah OZ, ker do neupravičene obogatitve v obravnavanem primeru s strani države ni prišlo. Kolikor je morebiti prišlo do neupravičene obogatitve prodajalca, kateremu je država vrnila neupravičeno obračunani in plačani DDV, le-ta pa tega kljub izdanemu dobropisu ni vrnil tožniku, to ni stvar davčnega organa in to ne sodi v njegovo pristojnost. Sporni DDV, ki je bil po opravljenem popravku vrnjen prodajalcu B. d.o.o., je bil tožniku obračunan in plačan davčni upravi, ker sta se tako dogovorili pogodbeni stranki prostovoljno, da bodo predmetne nepremičnine, ki so sicer po 7. točki 44. člena ZDDV-1 oproščena transakcije, predmet obdavčitve z DDV. Da gre za neobdavčeno transakcijo, je bilo ugotovljeno šele v postopku inšpiciranja, ker tožnik ni izpolnil zakonskega pogoja po drugem odstavku 45. člena ZDDV-1. Postopek za vračilo davka je samostojna upravna zadeva, o kateri odločajo davčni organi na matičnem področju, ki postopajo po zakonu, ki ureja davčni postopek oziroma splošni upravni postopek in ne gre za civilnopravno razmerje v smislu določb OZ, za katerega velja sodna pristojnost. 5. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Povzema vsebino dosedanjega postopka. Tožnik in družba B. d.o.o sta se glede posebnega izpolnitvenega načina dogovorila v pogodbi, kar sta vnesla v notarski zapisnik. B. d.o.o. nikoli ni dejansko prejel zneska DDV, ampak je bil le-ta neposredno nakazan Republiki Sloveniji, nahajal pa se je v premoženjski sferi tožnika, vse dokler ga notar za račun tožnika ni nakazal neposredno v premoženjsko sfero prvostopenjskega organa. Navaja ugotovitve prvostopenjskega organa v zapisniku o DIN DT 0610-285/2/2012-0508-230-01 z dne 16. 10. 2012, v katerem je med drugim navedeno, da je bil DDV v tem primeru obračunan napačno in da transakcija z nepremičnino ni bila podvržena obdavčitvi z DDV. To pomeni, da pri nakazilu zneska DDV, ne glede na njegovo poimenovanje v pogodbi, dejansko ni šlo za plačilo DDV in da ne tožnik ne B. d.o.o. nista nastopala kot plačnika oziroma zavezanca za plačilo DDV v smislu ZDDV-1, ampak je šlo za nakazilo zneska 696.000,00 EUR brez pravne podlage že od same sklenitve pogodbe dalje. Dejstvo, da transakcija z nepremičnino ni bila podvržena določbam ZDDV-1 mora že pojmovno pomeniti, da se določbe ZDDV-1 za pravna razmerja na podlagi pogodbe sploh ne uporabljajo, zaradi česar je tožnik 11. 11. 2012 ob uporabi prvega odstavka 190. člena OZ zahteval vrnitev zneska 696.000,00 EUR od prvostopenjskega organa, ne pa zahtevka za vračilo DDV, kot ga je poimenoval prvostopenjski organ, na podlagi obligacijsko pravnih določb o neupravičeni obogatitvi in ne na podlagi določb o vračilu DDV.

6. Tožnik se sklicuje na prvi odstavek 23. člena Zakona o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike (v nadaljevanju ZOPSPU). Sklicevanje na sklicno številko, kot jo navaja, ki je posledica navodila prvostopenjskega organa, ne spremeni ničesar na lastninsko pravni pripadnosti zneska DDV do trenutka nakazila, niti na neposredni prehod zneska DDV iz premoženja tožnika v premoženje Republike Slovenije. Pri tem navaja določbo prvega odstavka 5. člena Pravilnika o podračunih ter načinu plačevanja obveznosti dajatev in drugih javno finančnih prihodkov in določbo 6. točke prvega odstavka 2. člena tega pravilnika, ki določa, da je uporaba reference v prid podračuna Republike Slovenije namenjena le omogočanju prepoznavanja, kdo je plačnik, torej identifikaciji plačnika, kar pomeni, da uporaba reference, ki vsebuje davčno številko, različno od davčne številke dejanskega plačnika, ničesar ne spremeni glede vprašanja stvarno pravne pripadnosti denarnega zneska. Tožnik je izvedel plačilo zneska DDV iz svojega premoženja neposredno v premoženje Republike Slovenije. Zato je potrebno sprejeti zaključek, da je bil znesek DDV plačan Republiki Sloveniji neposredno s strani tožnika in ne s strani B. d.o.o. To pomeni, da je Republika Slovenija neposredno od tožnika in ne B. d.o.o. prejela znesek 696.000,00 EUR brez kakršnekoli pravne podlage. Pri presoji, ali je tožnik uveljavljal kakšno svojo pravico ali pravno korist, se prvostopenjski organ ne bi smel opreti na določbe ZDDV-1. 7. Tožnik se ne strinja z razlogi pritožbenega organa, za kar navaja razloge. Toženki očita namerno kontradiktorno interpretacijo zakonskih pravil z namenom doseganja čim večje koristi države in s tem za zlorabo monopolizirane državne moči. Račun B. d.o.o. kot knjigovodska listina ene stranke ne more predstavljati argumenta za stališče drugostopenjskega organa, saj je navedba lahko zmotna oziroma napačna. Po drugi strani pa pritožbeni organ popolnoma ignorira pogodbeno avtonomijo pogodbenih strank, iz katere jasno izhaja, da transakcija z nepremičnino ni podvržena obdavčitvi z DDV. Drugostopenjskemu organu očita, da sam navede, da davčni organ ne more vplivati na svobodno voljo pogodbenih strank, nato pa jima kljub temu, da transakcija po volji strank ni obdavčena z DDV, z ekstenzivno razlago skuša vsiliti uporabo določb ZDDV-1. Tožnik očita kršitve 2. člena, 14. člena, 22. člena, 23. člena in 25. člena Ustave RS. Tožnik navaja, da je informacija pritožbenega organa zavajajoča, ter da Republika Slovenija ni zneska efektivno vrnila B. d.o.o., temveč je z zneskom DDV pobotala davčni dolg. Navaja, da ne gre za dobavo po obrnjeni davčni obveznosti, ker obveznost plačila DDV sploh ni nastala. Tožnik ni navedel, da je nastopal kot plačnik davka. Pogodbeni stranki se nista dogovorili, da bo tožnik v imenu B. d.o.o. izvršil plačilo DDV. Ker je torej tožnik znesek 696.000,00 EUR nakazal neposredno RS, za to nakazilo pa ni bilo nobene pravne podlage, je tožnik upravičen ta znesek od RS terjati nazaj. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v zvezi z odločbo toženke odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanega upravnega akta in razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi imeli vpliv na drugačno odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9. V pripravljalni vlogi tožnik še dodatno obrazloži svoje razloge, med drugim navaja, da je odločitev v nasprotju z namenom Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, načelom nevtralnosti DDV, splošnimi načeli davčnega prava in sodno prakso SEU o obrnjenem davčnem bremenu, ki jo navaja (sodbe SEU v zadevah C-454/98, točki 59 in 68(1), C-427/10, C-95/07, C-96/07, C-392/09, C-424/12). Navaja, da ne gre za tveganje izgube davčnih prihodkov in ne gre za davčno goljufijo, ter da davčna organa na podlagi pretirano formalističnega stališča omogočata, da RS poseduje navedeni denarni znesek, za prenos katerega iz premoženjske sfere tožnika ni bilo nobene pravne podlage.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožniku s strani davčnega organa vračilo zneska 696.000,00 EUR, ki ga je tožnik v skladu s pogodbo z dobaviteljem, družbo B. d.o.o. nakazal v državni proračun. Tožnik je vložil zahtevek za vračilo navedenega zneska na materialno pravni podlagi civilnega prava in sicer se sklicuje na določbe OZ in RS oziroma davčnemu organu očita neupravičeno obogatitev (prvi odstavek 190. člena OZ)(2). Tožnikov zahtevek za vračilo navedenega zneska je davčni organ zavrgel, pri čemer je kot razlog navedel, da tožnik ni stranka v navedenem postopku vračila DDV po 73. členu ZDDV-1. Toženka se s temi razlogi strinja in tudi sama navaja, da v zadevi tožnik postavlja zahtevek iz razloga neupravičene obogatitve po navedeni določbi OZ, za kar pa davčni organ nima podlage za odločanje, saj gre za civilnopravni zahtevek in ne za upravno stvar. Toženka se namreč strinja s stališčem organa prve stopnje, da je pristojnost organa za odločanje v upravni zadevi lahko iskati le v okviru določb davčnega postopka oz. upravnega postopka, skladno z materialnopravno podlago po ZDDV-1. 13. Sodišče se z razlogi toženke strinja in kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim jih iz istih razlogov kot toženka zavrača in se nanje sklicuje. Tudi po presoji sodišča davčni organ zahtevek tožnika za vračilo predmetnega znnska ne more obravnavati drugače kot po določbah materialnega predpisa ZDDV-1 v okviru postopkovnih določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oz. ZUP, ki se na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 subsidiarno uporablja. Prav tako toženka pravilno ugotavlja, da civilnopravno razmerje med tožnikom in prodajalcem, na podlagi katerega je bil tožniku izdan račun dobavitelja B. d.o.o., ne vpliva na vprašanje, kdo je davčni zavezanec oziroma kdo je plačnik davka po ZDDV-1. 14. Toženka je po presoji sodišča pravilno razložila, v kakšni vlogi je nastopal tožnik v navedenem postopku. Iz kronologije obravnavane transakcije (strani 5 do 6 obrazložitve pritožbene odločbe) izhaja, da je tožnik nastopal kot kupec nepremičnine, za katero se je sicer predhodno dogovarjal, da bo obdavčena z DDV, vendar davčnemu organu ni pravočasno predložil izjave pred dobavo, v smislu 45. člena ZDDV-1. Slednje ni predmet tega postopka, saj tudi sam tožnik ugotavlja, da gre za pravnomočno zaključeno zadevo, ki se je pred tem sodiščem vodilo pod I U 1343/2014. Zato se sodišče posebej ne opredeljuje do razlogov tožnika, da obveznost za plačilo DDV sploh ni nastala, ker transakcija ni podvržena obdavčenju.

15. Predmet tega spora je zavrženje tožnikovega zahtevka za vračilo zneska 696.000,00 EUR iz razloga po 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP(3), ker je davčni organ prve stopnje ugotovil, da tožnik ne uveljavlja kakšne pravice ali pravne koristi oziroma ne more biti stranka. V zadevi, tako kot uvodoma ugotavlja toženka, ni sporno, da tožnik vračila DDV ne zahteva na podlagi predloženega obračuna pred pristojnim davčnim organom, kot tudi, da v obravnavani zadevi ne izkazuje presežka DDV v znesku 696.000,00 EUR po določbah 73. člena ZDDV-1(4), po kateri se na podlagi obračuna DDV-O zavezancu za davek vrne DDV, ki v obračunu DDV-O izkaže presežek DDV. Oba davčna organa ugotavljata, da je to v obravnavanem primeru družba B. d.o.o. S tem pa se strinja tudi sodišče. 16. Sodišče se tudi strinja z ugotovitvami obeh davčnih organov, da je tožniku DDV zaračunal prodajalec B. d.o.o. na podlagi pogodbe z dne 14. 3. 2012, iz katere izhaja tudi, da DDV v znesku 696.000,00 EUR predstavlja del kupnine, ki jo je tožnik plačal preko fiduciarnega računa notarja neposredno na račun DDV davčnega zavezanca B. d.o.o. in da je bil DDV plačan. Prodajalec je v obračunu DDV-O za marec 2012 prikazal dobavo, na podlagi katere izhaja obveznost po obračunu. Kot že rečeno v točki 14 obrazložitve te sodbe, je tožnik zaračunani DDV izkazal v obračunu DDV-O za marec 2012 kot vstopni DDV ter zahteval vračilo presežka.(5)

17. V obravnavani zadevi toženka navaja, da je dobavitelj, družba B. d.o.o., nepravilno zaračunani DDV popravil (po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1)(6) in da je tožnik tudi že prejel dobropis za znesek neupravičeno zaračunanega DDV. To med strankama ni sporno in pomeni, da je prodajalec B. d.o.o. storniral dobavo in na ta način izkazal presežek za vračilo DDV, ki mu je bil po ugotovitvah pritožbenega organa tudi vrnjen. Tega ne zanika niti sam tožnik, saj pojasni, da je bil navedeni znesek pri navedeni družbi pobotan, kar pomeni, da je bil upoštevan četrti odstavek 73. člena ZDDV-1. Pritožbeni organ v kronologiji na strani 6 obrazložitve odločbe ugotavlja, da prejeti dobropis pomeni temelj za vračilo neupravičeno tožniku zaračunanega in plačanega DDV. Po presoji sodišča je takšno stališče pravilno in skladno z določbami ZDDV-1. To pa po povedanem pomeni, da je v obravnavanem primeru dolžan vrniti navedeni znesek tožniku prodajalec B. d.o.o., ki mu je kot davčnemu zavezancu in plačniku DDV davčna uprava izvršila vračilo neupravičeno plačanega DDV po izvršenem popravku izstopnega DDV.

18. Tožnikovi razlogi, da navedeni znesek izhaja iz njegove lastniške sfere in da ga tudi ni bil dolžan plačati, ker je šlo za promet, ki je bil oproščen, po presoji sodišča na drugačno odločitev ne vplivajo, kar je pravilno pojasnila tudi toženka. Sodišče se strinja z razlogi toženke, ki navaja, da civilnopravna razmerja, ki jih je imel tožnik z dobaviteljem, ne morejo vplivati na opredelitev, kdo je po ZDDV-1 davčni zavezanec in plačnik davka. Če sta se tožnik in B. d.o.o. kot prodajalec dogovorila, da bo v imenu B. d.o.o. izvršil plačilo DDV na račun DURS tožnik, ta dogovor davčnega organa ne zavezuje. Gre za dogovorjeni način plačila kupnine. V bistvu pa znesek DDV, ki je bil plačan s fiduciarnega računa neposredno davčni upravi, kot pojasnjuje tožnik, predstavlja del kupnine, ki jo je bil tožnik dolžan plačati na podlagi pogodbe in računa, ki mu ga je izstavil dobavitelj. Ob takem stanju stvari izhaja, da tudi ni prišlo do nikakršne neupravičene obogatitve države, kot meni tožnik. V zadevi je nedvomno pojasnjeno, v kar sodišče ne dvomi, da je bil znesek neupravičeno zaračunanega DDV, ki ga je tožniku zaračunal prodajalec B. d.o.o. (ki je bil nakazan v državni proračun preko notarjevega fiduciarnega računa po tožnikovem navodilu), tudi v celoti vrnjen prodajalcu B. d.o.o., ki je v obravnavani zadevi po ZDDV-1 zavezanec in plačnik DDV, zato tožnik nima pravne podlage, da iz tega posla od davčne uprave zahteva vračilo navedenega zneska.

19. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva sklicevanje tožnika v pripravljalni vlogi glede obrnjene davčne obveznosti, saj v obravnavanem primeru tudi ne gre za takšno situacijo. To je pravilno pojasnila tudi toženka, ko je navedla, da iz dokumentov ni razvidno, da bi tožnik nastopal kot plačnik blaga v smislu 76.a člena ZDDV-1, s čimer se sodišče strinja. Zato tudi tožnikovi razlogi, ki jih navaja, ko se sklicuje na stališča SEU glede takšnih situacij, ko gre za obrnjeno davčno obveznost, v tej zadevi niso relevantni, saj ne gre za primerljive zadeve.

20. Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS niti kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 22. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

opomba (1): V točki 59 obrazložitve te sodbe je sodišče SEU zavzelo stališče, da ukrepi, ki jih države članice implementirajo z namenom pravilnega odmerjanja in pobiranja davkov in preprečevanja davčnih goljufij, ne smejo segati dlje, kot je nujno potrebno za doseganje navedenih ciljev, takšni ukrepi pa posledično ne smejo nesorazmerno posegati v načelo nevtralnosti DDV. V točki 68 obrazložitve te sodbe je SEU navedlo, da v primeru, ko je bilo tveganje izgube davčnih prihodkov odpravljeno, prilagoditev neupravičeno zaračunanega DDV ne sme biti odvisna od diskrecije davčnega organa.

opomba (2) : Člen 190 OZ določa: “1. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 2. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. 3. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.“ opomba (3) : Člen 129 ZUP določa: „Organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže:1. če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; 2. če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka; 3. če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku; 4. če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. (2) Organ lahko zavrže zahtevo tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe, če so podani razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena. (3) Zoper sklep, s katerim organ zavrže zahtevo, je dovoljena pritožba.“ opomba (4) : Člen 73 ZDDV-1 določa:“ Vračilo DDV na podlagi obračuna DDV):“1. Če za dano obdobje znesek odbitkov presega znesek dolgovanega DDV, se presežek prenese v naslednje davčno obdobje (prvi odstavek). Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se presežek vrne po poplačilu davčnega dolga (četrti odstavek).“ opomba (5) : V DIN pri tožniku, kjer se je ugotavljala upravičenost do vračila presežka, je bilo ugotovljeno, da je šlo za oproščeno transakcijo in da je znesek davka na računu izkazan neutemeljeno.

opomba (6) : Drugi odstavek 39. člena ZDDV-1 določa :“Pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. „