Jedro

Ni potrebno, da se pripoznava nanaša na določeno višino terjatve (pravilneje dolga). Če pa se, velja pripoznava (in z njo pretrganje zastaranja) le do navedene višine, ne pa tudi za presežek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka prvo tožeči stranki plačati 3.537,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 3. 2014 dalje do plačila.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka drugo tožeči stranki plačati 3.216,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 3. 2014 dalje do plačila.

3. Tožnika sta dolžna toženki v 15-ih dneh povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po nastopu zamude do plačila.“

II. Tožnika sta dolžna toženki v 15-ih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 126,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 9. 3. 2020 odločilo: - da je dolžna toženka prvo tožeči stranki plačati 108,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 3. 2014 dalje do plačila; višji zahtevek omenjene stranke pa je zavrnilo (točka I izreka), - da je dolžna toženka drugo tožeči stranki plačati 1.022,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 3. 2014 dalje do plačila; višji zahtevek omenjene stranke pa je zavrnilo (točka II izreka), - da je dolžna toženka v 15-ih dneh od prejema sodbe tožnikoma nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 597,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do dneva plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja materialnopravno zmotno, saj v konkretnem primeru nikoli ni bil sporen temelj njene obveznosti, ampak samo višina. Pripoznava zahtevka pretrga zastaranje le v primeru, ko je sporen temelj obveznosti za dolžnika (toženo stranko). Ker temelj v konkretni zadevi ni bil sporen, nakazilo odškodnine ni moglo pretrgati teka zastaralnega roka. Tožena stranka je s poravnalno ponudbo prvo tožeči stranki v višini 1.800,00 EUR in drugo tožeči v višini 800,00 EUR pripoznala svoj dolg do navedene višine. Nikoli ni imela namena pripoznati svojega dolga v večjem obsegu, zaradi česar je navedena zneska prvo in drugo tožeči stranki tudi izplačala. Če bi imela namen pripoznati večji dolg, bi to storila ali z novo poravnalno ponudbo za višji znesek ali z nakazilom višjega zneska. Višina njenega dolga, ki ga je pripoznala v razmerju do obeh tožencev, je bila jasno navedena, zaradi česar velja pripoznava zahtevka velja le za ta znesek oziroma za ta dva zneska, ne pa tudi za presežek. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Ni pomembno, kako višino razume upnik, temveč dolžnik (pritožba se sklicuje na VSL II Cp 1491/2009). Ker se tožeča stranka z višino ni strinjala in je plačilo razumela kot delno poplačilo dolga, bi morala tožbo vložiti pravočasno, saj toženka svojega dolga nad izplačanima zneskoma nikoli ni pripoznala. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Predvsem se ni opredelilo oziroma pojasnilo razlogov za zavrnitev toženkinega ugovora zastaranja. Ni pojasnilo, zakaj meni, da je njen ugovor nepravilen. Skladno z določbami OZ o triletnem zastaralnem roku je tožbeni zahtevek prvo tožnice zastaral v februarju 2016, drugo tožnika pa v aprilu 2016. Toženka se pritožuje tudi glede višine drugo tožniku dosojene odškodnine ter v nadaljevanju navaja razloge, zakaj naj bi mu bila prisojena previsoka odškodnina.

3. Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba upravičeno opozarja na napačnost naziranja sodišča prve stopnje, da je denarno nakazilo tožene stranke tožnikoma z dne 8. 4. 2014 (upoštevaje določbo 364. člena OZ1) povzročilo2 pretrganje zastaralnega roka glede celotne (z njune strani) zahtevane odškodnine.

6. Ni sicer potrebno, da se pripoznava nanaša na določeno višino terjatve (pravilneje dolga). Če pa se, velja pripoznava (in z njo pretrganje zastaranja) le do navedene višine,3 ne pa tudi za presežek.4 V konkretnem primeru je prvo tožnica od toženke pred pravdo zahtevala znesek 7.037,50 EUR (skupaj z zamudnimi obrestmi),5 drugo tožnik pa 6.716,80 EUR (skupaj z zamudnimi obrestmi).6 Toženka je v dopisih z dne 28. 3. 20147 sporočila, da prvo tožnici ponuja („priznava“) 1.800,00, drugo tožniku pa 800,00 EUR, nato pa nakazili omenjenih zneskov dne 8. 4. 2014 tudi izvedla.8 Upoštevaje predhodno omenjeno izhodišče je (lahko) s takšno toženkino pripoznavo točno določenih zneskov (ne pa tudi v tej pravdi vtoževanega presežka) prišlo le do pretrganja njihovega zastaranja, ne pa tudi (s strani tožnikov) zahtevanih presežnih (oziroma v tej pravdi vtoževanih) zneskov.

7. Ker je bilo zdravljenje prvo tožnice zaključeno sredi februarja 2013,9 drugo tožnika pa sredini maja 2013,10 je bila glede „presežka“ dne 29. 12. 2016 vložena tožba, vložena po poteku (triletnega) zastaralnega roka,11 kar pomeni, da je ugovor zastaranja utemeljen in da je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. V skladu z navedenim je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek (glede zahtevkov obeh tožnikov) v celoti zavrne12 (358. člen ZPP13). Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev in tožnikoma (ki sama nosita svoje stroške postopka na prvi stopnji, saj s tožbenim zahtevkom nista uspela) v plačilo naložiti tožničine stroške postopka, in sicer materialne stroške, ki jih je priglasila v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je toženka s pritožbo uspela, sta ji dolžna tožnika povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 126,00 EUR (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

2 Kot oblika pripoznave dolga.

3 Kot upravičeno izpostavlja pritožnica, temelj zahtevkov tožnikov ni bil sporen.

4 Glej VSL sodbo II Cp 1491/2009 z dne 8. 7. 2009 oziroma V. Kranjc, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 501. 5 Glej prilogo A11. 6 Glej prilogo A18. 7 Glej prilogi B6 in B7. 8 Glej prilogi B1 in B2. 9 Glej tožbene navedbe.

10 Glej navedbe tožeče stranke, zdravniško potrdilo v prilogi A16 in psihiatrično izvedensko mnenje sodne izvedenke M. T. 11 Glej 5. odstavek 357. člena v zvezi s prvim odstavkom 352. člena OZ.

12 Ker je bilo potrebno pritožbi ugoditi že zaradi utemeljenosti ugovora zastaranja, se to sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z višino vtoževane oziroma prisojene škode ni opredeljevalo.

13 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.