Jedro

Določba 206. člena ZOR dokazno breme oškodovanca po splošnih pravilih odškodninskega prava delno omili. Namreč kadar je isto škodo (škodni dogodek) povzročilo več oseb, te v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarjajo za celoten obseg škode, če obstaja eden od položajev, določenih v tem členu ZOR. Če je potencialnih povzročiteljev iste škode več, oškodovancu tako ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem vsakega posameznega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo, ampak (zgolj) obstoj položaja, ki je podlaga za uporabo pravil o solidarni odgovornosti.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel 31. 8. 1999, ko naj bi ga ta udaril v obraz.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da ugotovi obstoj odškodninske odgovornosti toženca, podrejeno pa, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da sta sodišči nižjih stopenj s tem, ko sta svojo odločitev oprli na izpovedi prič S. in Š., storili absolutno bistveno kršitev postopka. Obrazložitev, da sta omenjeni priči videli celotno dogajanje pretepa, nista pa videli toženčevega sodelovanja v njem, je v popolnem nasprotju z dejanskimi zaključki, izhajajočimi iz izpovedi teh prič, ki tudi nista povsem skladni, kakor zmotno zaključujeta obe sodišči. Iz izpovedi vseh drugih prič in strank v postopku, pa tudi samih S. in Š., izhaja, da sta ta videla praktično samo zaključek pretepa. Tožnik poudarja, da je svojo trditveno podlago ves čas postopka oblikoval v smislu, da ga je toženec udaril s pestjo takoj, ko se je konflikt pričel. Tega dogajanja pa S. in Š. nista videla niti mogla videti. Prav tako sodišči prve in druge stopnje nista ocenili vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Nelogično je verjeti le dvema pričama, ki naj bi bili nepristranski in z vsemi sosedi v normalnem odnosu, iz dokazne ocene pa izločiti številne druge priče, ki so lahko v celoti spremljale sporno dogajanje in katerih izpovedi so povsem skladne. Poleg tega je tožnik pravočasno predlagal pribavo kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Velenju K 152/2002 in vpogled vanj. Sodišče prve stopnje je sicer pojasnilo, da je v ta spis vpogledalo, vendar se o posameznih listinah v njem sploh ni izreklo, sodišče druge stopnje pa teh pomanjkljivosti ni odpravilo. V kazenskem spisu se tako nahaja tudi izjava E. N., ki jo je dal policistom neposredno po spornem dogodku, in sicer da je tožnika udaril toženec. N. takrat ni trdil, da je tožnika udaril sam, sodišči nižjih stopenj pa sta sprejeli diametralno nasproten zaključek. Tudi sicer je nemogoče, da bi poškodbo tožniku prizadejal N. Glede na potek spopada – N. naj bi tožniku čez glavo potegnil majico, tožnik pa naj bi ga držal za nogo – N. tožnika ni mogel zadeti v predel očesnega loka, temveč kvečjemu v teme ali zatilje. Poleg tega ni jasno, kako je lahko N. poškodoval precej večjega in težjega tožnika. Tožnik je utrpel lažjo telesno poškodbo – razbitje arkade. Splošno je znano, da je za nastanek takšne poškodbe potrebna precejšnja sila. Nemogoče je, da bi fizično slabše razvit najstnik, ki se je tega očitno zavedal in zato tudi bežal, lahko povzročil takšno poškodbo. Z ustrezno oceno listinskih dokazov v kazenskem spisu in s skrbno presojo vseh ostalih izvedenih dokazov je nedvomno mogoč samo zaključek, da je tožnika poškodoval toženec. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi zmotno uporabili materialno pravo. Povsem sta prezrli določbo četrtega odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ta določa solidarno odgovornost oseb, ki so bile skupaj udeležene in so na nek način medsebojno povezane, ni pa mogoče z gotovostjo ugotoviti, katera izmed njih je povzročila škodo. Sodna praksa je zavzela stališče, da se ta določba nanaša na udeležbo v pretepu. Tožnikova trditvena podlaga zagotovo napeljuje na uporabo omenjene določbe tudi v konkretnem primeru.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik svojo kritiko dokaznih zaključkov sodišč nižjih stopenj gradi predvsem na tezi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je kršitev navedene določbe ZPP podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, to je takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili)(1) – v tem primeru gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga precej obširnih revizijskih navedb o tem, kateri pravdni stranki oziroma priči bi sodišči nižjih stopenj morali in kateri ne bi smeli verjeti (s hkratnim opozarjanjem na dokazno oceno kazenskega sodišča) ter zakaj naj bi bilo nemogoče, da je tožnika udaril E. N., s čimer se tožnik zavzema za drugačne dejanske zaključke, ni bilo mogoče upoštevati. Poudariti je treba, da je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, navedlo argumente dokazne (ne)vrednosti za posamezne dokaze, te je nato primerjalo med seboj in upoštevalo (tudi) uspeh celotnega dokaznega postopka kot celoto procesnega dogajanja. Pri tem sodišče prve stopnje ni prezrlo – kakor neutemeljeno navaja revident –, da je priča N. v kazenskem postopku podal nasprotujoči si izjavi, vendar tega ob ostalih prvinah zbranega dokaznega gradiva (zlasti izpovedbah prič S. in Š.) ni štelo za odločilno.

7. Glede na to, da so tožnik in z njim sorodstveno povezane priče na eni strani ter toženec in z njim sorodstveno ali prijateljsko povezane priče na drugi strani opisale toženčevo (ne)udeležbo v spornem konfliktu skoraj povsem nasprotno, sta se sodišči nižjih stopenj pri ugotavljanju teh (v obravnavani zadevi ključnih) dejstev utemeljeno oprli zlasti na izpovedbi (nepristranskih in za izid v postopku nezainteresiranih) prič (sosedov pravdnih strank) S. in Š. Ne drži, da sta sodišči prve in druge stopnje svojo odločitev utemeljili z vsebino izpovedb teh dveh prič, ki je drugačna od tistega, kar sta v resnici povedali (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Opisana bistvena procesna kršitev (tako imenovana protispisnost) je namreč podana (zgolj) takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, ne pa, če sodišče vsebino teh listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razume (tolmači) drugače kot stranka (jim pripiše drugačen dokazni pomen)(2). Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da sta S. in Š. videla sporno dogajanje od začetka do konca, kot neutemeljeno nakazuje revident. Dokazni zaključek, da toženec ni sodeloval v pretepu, temelji na izpovedbah omenjenih prič (ki sta v bistvenem – glede odločilnih dejanskih okoliščin – skladni in potrjujeta toženčev opis spornega dogodka), da je toženec prišel na balkon, s katerega je nato opazoval dogajanje, takrat in zato, ko in ker ga je poklicala žena. Postopanju sodišč nižjih stopenj tako v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja ni mogoče očitati nobenih procesnopravnih nepravilnosti.

8. Tudi v reviziji očitana zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Določba 206. člena ZOR, na katero se v zvezi s tem sklicuje revident, dokazno breme oškodovanca po splošnih pravilih odškodninskega prava(3) delno omili. Namreč kadar je isto škodo (škodni dogodek) povzročilo več oseb, te v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarjajo za celoten obseg škode, če obstaja eden od položajev, določenih v tem členu ZOR. Če je potencialnih povzročiteljev iste škode več, oškodovancu tako ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem vsakega posameznega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo, ampak (zgolj) obstoj položaja, ki je podlaga za uporabo pravil o solidarni odgovornosti, ter ostali predpostavki odškodninskega delikta (protipravnost in škodo). To pa tožniku v konkretnem primeru ni uspelo. Sodišči nižjih stopenj sta namreč neizpodbojno ugotovili, da toženec ni sodeloval v spornem škodnem dogodku (pretepu) in da je tožnika udaril E. N. Uporaba določbe četrtega odstavka 206. člena ZOR torej v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev, kot povsem zgrešeno meni revident. 9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Naša procesna ureditev – z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP

) – ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. O d sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja.

Op. št. (2): V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, katerega pa z revizijo ni mogoče izpodbijati .

Op. št. (3): Po pravilu, določenem v prvem odstavku 154. člena ZOR, mora oškodovanec za uspeh z zahtevkom za povrnitev škode dokazati nedopustno ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustno, pravno priznano) škodo in vzročno zvezo med njima.