Jedro

Če je bil tožnik zajet po zapustitvi bivše vojske Kraljevine Jugoslavije in odpeljan v taborišče za vojne ujetnike, bi moral za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja posebej dokazati, da je do zajetja prišlo izključno zaradi njegove slovenske narodnosti. Ker tega ni dokazal, ni dokazal, da izpolnjuje pogoje za priznanje žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 598/98-6 z dne 13.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popravek) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 20.1.1998. Z njo je ta ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 8.1.1997 in zavrnila zahtevek tožnika za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja (zapornika - taboriščnika) za obdobje od 24.4.1941 do 1.9.1943. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik do 17.4.1941 pripadnik vojske Kraljevine Jugoslavije. Po njenem razpadu se je preoblekel v civilno obleko in ko se je prebijal iz N. v Črni Gori proti domu v Slovenijo, so ga v Bosanskem Brodu zajeli Nemci in ustaši ter odpeljali preko Madžarske v taborišče K. ob D. Ob upoštevanju navedenih dejanskih okoliščin in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN), da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba pod pogoji iz 1. člena ter 1. odstavka 3. člena ZZVN, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 poslale v taborišče (taboriščnik) ali zapor (zapornik) zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, je pri odločanju o tožnikovem statusu žrtve vojnega nasilja pravno pomembna sporna okoliščina, ali je bil tožnik s strani okupatorja oziroma njegovih sodelavcev zajet kot Slovenec iz nacionalnih razlogov, torej zaradi razlogov, ki jih za priznanje statusa zahteva ZZVN. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je bil tožnik zajet kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske, zato mu ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Da je bil tožnik zajet kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske (sicer v civilni obleki in po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije 20. ali 21.4.1941), po presoji sodišča kaže ugotovljeno dejstvo, da so ga Nemci po zajetju odpeljali v taborišče S., K. ob D., ki je bilo (kar izhaja iz splošno znanih zgodovinskih dejstev o drugi svetovni vojni) značilno taborišče za vojne ujetnike. Zato tudi ni mogoče šteti za dokazano, da bi bil tožnik kot Slovenec zajet iz razlogov, ki jih zahteva ZZVN, zgolj zaradi dejstva, da je po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije slekel vojaško uniformo in tako postal civilist. Sodišče se strinja z ugotovitvami tožene stranke, da status in pravice oseb, ki so bile kot pripadniki bivše jugoslovanske vojske (v vojni od 6.4.1941 do 17.4.1941) odpeljane v ujetništvo, ureja Zakon o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95) ne pa ZZVN.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje. Zajet je bil kot civilist in ne kot vojni ujetnik. Odpuščen je bil 7.4.1941, kar dokazuje tudi s potrdilom Občinskega ljudskega odbora V. K. RS 18/18 z dne 20.7.1961. To potrdilo je dobil šele sedaj, ko je pregledoval arhivirano dokumentacijo. Ob prijetju so ga Nemci izrecno vprašali, kaj je po nacionalnosti. Povedal je, da je Slovenec, zato so ga odpeljali v taborišče. V taborišču so ga zasliševali kot civilista in ne kot vojaka, in to predvsem o njegovi narodnosti. Če bi izjavil, da je Hrvat, bi ga izpustili domov. Nemci so vse Hrvate izpuščali domov, Slovencev ne. Nemci so mu izrecno povedali, da gre v taborišče zato, ker je Slovenec, civilist, torej iz politično nacionalnih razlogov in ne iz razlogov, da je bil še pripadnik vojske Kraljevine Jugoslavije. Pripadnik te vojske tudi ni mogel biti, saj je bil s 7.4.1941 odpuščen. Ni mu znano, zakaj je bil odpeljan prav v taborišče K. Ni pa bil vojni ujetnik.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev postopka v upravnem sporu, tožnik v pritožbi (v kateri uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog) ne konkretizira. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe glede teh kršitev, takšnih kršitev, na katere mora paziti že po uradni dolžnosti, ni našlo, ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Glede na status žrtve vojnega nasilja, ki ga je tožnik uveljavljal, upoštevaje pogoje, ki jih za priznanje tega statusa določajo določbe ZZVN (ki jih pravilno povzema že sodišče prve stopnje), ter ob dejanskem stanju, kot je to razvidno iz odločbe tožene stranke in izpodbijane sodbe (zapustitev bivše vojske Kraljevine Jugoslavije, zajetje v Bosanskem Brodu, odpeljanje v taborišče za vojne ujetnike in bivanje v njem), bi moral tožnik po presoji pritožbenega sodišča posebej dokazati zatrjevano drugačno podlago svojega zajetja: da je do tega prišlo zgolj zaradi njegove slovenske narodnosti. Prav ta okoliščina je namreč eden izmed razlogov (nacionalni razlog), ki je lahko podlaga (ob izpolnjevanju še drugih pogojev) statusa žrtve vojnega nasilja. Toda v tej smeri tožnik ni ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu predložil nobenega dokaza, s katerim bi lahko dokazal svoje trditve in tožbene ugovore. Zato sta logična in pravilna sklepa tožene stranke in sodišča prve stopnje o takšnem dejanskem stanju, da v tožnikovem primeru ni šlo za vojno nasilje v smislu določb ZZVN, kakor tudi na tej podlagi sprejeta odločitev tožene stranke v revizijskem postopku in odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe. Upoštevaje navedeno na drugačno odločitev pritožbenega sodišča zato ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Ne tisti, v katerih tožnik ponavlja svoje dosedanje trditve, ne njegov nov ugovor, da je bil odpuščen iz vojske že 7.4.1941. Formalni odpust, če je do dejanske zapustitve vojnih enot prišlo šele kasneje, niti ne more biti odločilen v konkretnem primeru.

Ker niso podani ne uveljavljani in ne pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.