Jedro

V primeru napačne vknjižbe v zemljiški knjigi imajo dejanski imetniki pravice uporabe pravico dokazovati, da zemljiško stanje ne odraža dejanskega stanja.

Za priznanje pripadajočega zemljišča morata biti dokazana dva pogoja, to sta neprekinjena raba zatrjevanega pripadajočega zemljišča <u>in</u> pravni temelj, to je pravica uporabe oziroma lastninska pravica. Predlagateljica v tem postopku drugega pogoja ni dokazala, zato je odločitev sodišča, da samo na podlagi pretekle rabe ni mogoče pridobiti pripadajočega zemljišča, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu A., stoječi na parceli št. 73/141, k. o. X (ID znak stavbe 0000-38), v obsegu parcele št. 73/142, k. o. X, zavrnilo. Ugotovilo je, da bi glede na izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke, po katerem bi sporna parcela 73/142 ali vsaj njen pretežni del, glede na izkazano namensko vezanost na parcelo št. 73/41 in neprerekano preteklo rabo, po obsegu lahko predstavljala pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu A., vendar je predlog zavrnilo in razloga, ker je ugotovilo, da v času lastninjenja predlagateljica ni izkazala pravice uporabe. Obrazložilo je, da so nasprotni udeleženci uspeli izpodbiti domnevo iz prvega odstavka 44. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ki določa, da se šteje, da je sporna parcela, ki je bila neposredno namenjena ali potrebna za redno rabo stavbe, last predlagateljice.

2.Predlagateljica z navedenimi stališči ne soglaša in sklep kot nezakonit izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da identiteta zahtevkov v zadevi II P 2448/2017 in v tej nepravdni zadevi ni podana. Zmotno pa je v 33. točki obrazložilo, da zaradi vezanosti na pravnomočno sodbo v pravdni zadevi predlagateljica ne more uspeti. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega je bila v tem postopku predložena listina, to je dopis Izvršnega sveta SRS št. 262-114/89, s katero sodišče v pravdnem postopku ni razpolagalo. Predlagateljica v pritožbi potrjuje ugotovitev sodišča, da so vsi pogoji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 podani, kar je ugotovila izvedenka. Pravilno je ugotovilo, da je bila v času gradnje stavbe imetnica pravice uporabe na takratni parceli št. 73/17 Stanovanjska zadruga in pravna prednica nasprotnih udeležencev B. B. ni obdržala pravice uporabe na tej nepremičnini, zato je bil napačno izdan sklep o dedovanju, s katerim so nasprotni udeleženci to nepremičnino podedovali. Posledično ni podana njihova pasivna legitimacija v tem nepravdnem postopku, saj bi lahko izpodbijali domnevo iz 44. člena ZVEtL-1 samo na način, da bi dokazali, da so sami lastniki nepremičnine, česar pa niso niti poskušali. V tem delu je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa smiselno izhaja, da je sodišče štelo, da je pri sklenitvi prodajne pogodbe med Republiko Slovenijo in predlagateljico prišlo do pridržka lastninske pravice na način, da si je Republika Slovenija kot prodajalka zadržala pripadajoče zemljišče, razen 178 m2. To stališče je napačno, saj je pridržek lastninske pravice dopusten samo takrat, ko je pravni posel sklenjen po 25. 7. 1997, prodajna pogodba pa je bila sklenjena 18. 11. 1991. Poleg tega pravni promet s stavbo in zemljiščem ni kriterij za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča, razen iz razlogov kogentne vezanosti zemljišča in stavbe, zato predlagateljica zatrjuje, da je pripadajoče zemljišče nanjo prešlo po samem zakonu, torej je takrat pridobila lastninsko pravico na celi parceli 73/100. Tudi v tem delu je bilo materialno pravno zmotno uporabljeno. Dalje ni pravilno stališče sodišča, da predlagateljica z dopisom Izvršnega sveta SRS in na podlagi tega dopisa izdelane parcelacije ni pridobila lastninske pravice na celotni parceli 73/100 in ne samo na delu v izmeri 178 m2. Kot je pojasnila, je v pogodbi in aneksu šlo za napako pri navedbi površine. Sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe predlagateljice, da je bila parcelacija izvedena ravno zato, da bi se omogočila vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo, in je spregledalo, da je bila volja pogodbenih strank ravno v tem, da se tako določi pogodbeni predmet, s tem pa je ponovno storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nesporna in neovirana posest jasno dokazuje, da je bila volja strank, da je predmet pogodbe pripadajoče zemljišče v celoti. Napačno je tudi stališče sodišča, da sama raba nima nobenih p0sledic, nasprotno, ravno raba v času družbene lastnine je eden od kriterijev za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku ugodi.

3.Nasprotni udeleženci v odgovoru pritožbenim navedbam nasprotujejo in predlagajo, da sodišče pritožbo zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je skladno z 42. členom ZVEtL-1 pripadajoče zemljišče tisto, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003. Prvi pogoj, to je redna raba, se ugotavlja na podlagi 43. člena ZVEtL-1, pravica uporabe oziroma lastninska pravica pa se na podlagi 44. člena tega zakona domneva, imajo pa nasprotni udeleženci pravico domnevo izpodbijati. Sodišče je upoštevalo izvedenkine ugotovitve, da je obseg pripadajočega zemljišča po pogojih iz 43. člena ZVEtL-1 predlagateljica dokazala, vendar je pravilno zaključilo, da ni dokazala drugega pogoja po 42. členu ZVEtL-1, to je, da je imela na sedanji parceli št. 73/142 pred 1. januarjem 2003 pravico uporabe oziroma lastninsko pravico. Odločitev sodišča je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, razloge za svojo odločitev je pravilno obrazložilo in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožbenemu sodišču zato razlogov ni bilo treba v celoti ponavljati in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb.

6.Pritožbeni razlogi v 3. točki pritožbe niso utemeljeni. Sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev. Obrazložitvi v 12. in 33. točki si nista nasprotni. V 12. točki je sodišče zavrnilo ugovor pravnomočne razsojene stvari, ki so ga podali nasprotni udeleženci, kar pa ne pomeni, da dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočno zaključenem pravdnem postopku, ni moglo šteti za resnična. Pravilno je povzelo sodno prakso, da tega, kar izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, sodišče ne more prosto presojati, ampak mora šteti za resnično.¹ Vendar je bila obrazložitev v 33. točki izpodbijanega sklepa zgolj rezervni razlog sodišča za zavrnitev predlagateljičinega predloga, saj je v tem nepravdnem postopku samo presodilo vsa sporna vprašanja in na podlagi izvedenega dokaznega postopka samo napravilo zaključke, ki so identični zaključkom v pravnomočno zaključenem pravdnem postopku. Zato ni pomembno, ali so z dopisom Izvršnega sveta SRS (A20) v pravdnem postopku II P 2488/2017 razpolagali in ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče sklicevalo na razloge druge sodne odločbe. Dalje predlagateljica v pritožbi nekorektno povzame 22. točko obrazložitve. Sodišče je navedlo, da bi sporna parcela po obsegu lahko predstavljala pripadajoče zemljišče, vendarle ob izpolnitvi še drugega pogoja, to je, da bi predlagateljica dokazala pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na sporni parceli. Tudi v tem delu ni prišlo do postopkovnih kršitev.

7.V 4. točki pritožbe predlagateljica povzema določila ZVEtL-1, na kar pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati. Neutemeljene pa so dalje pritožbene navedbe v 5. in 6. točki pritožbe, s katerima predlagateljica izpodbija pasivno legitimacijo nasprotnih udeležencev. Na ta ugovor je sodišče strankam pravilno odgovorilo v 31. točki obrazložitve. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v času gradnje imetnica pravice uporabe na takratni parceli 73/17 Stanovanjska zadruga, zato pravna prednica nasprotnih udeležencev B. B. pravice uporabe na tej nepremičnini ni mogla zadržati. Vendar dejstvo, ali je bil sklep o dedovanju, s katerim so nasprotni udeleženci to nepremičnino podedovali in se kot solastniki vpisali v zemljiško knjigo, pravilen, ni relevantno. Ni najti pravne podlage, po kateri bi lahko nasprotni udeleženci, kot zatrjuje pritožba, izpodbili domnevo iz 44. člena ZVEtL-1 samo na način, da bi dokazali, da so sami lastniki sporne nepremičnine. Ni mogoče sprejeti stališča kot ga zagovarja pritožba, da so nasprotni udeleženci po 5. točki prvega odstavka 48. člena ZVEtL-1 sicer lahko udeleženci postopka, vendar nimajo pravic, da bi podajali ugovore in predlagali dokaze. S takšnim ravnanjem bi jim bili v celoti odvzeti pravici do sodelovanja v postopku in do izjave.

8.Sodna praksa stoji na stališču, da imajo v primeru napačne vknjižbe v zemljiški knjigi dejanski imetniki pravice uporabe pravico dokazovati, da zemljiško stanje ne odraža dejanskega stanja.² Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa, je predlagateljica kot tožnica pred sodiščem vložila izbrisno tožbo, vendar je bil njen zahtevek zavrnjen iz razloga, ker v materialnopravnem smislu ni bila aktivno legitimirana (39. točka obrazložitve sodbe v II P 204/200, B9). Torej tudi v tistem postopku pravice uporabe oziroma lastninske pravice ni izkazala. Če so nasprotni udeleženci res kot solastniki nepravilno vpisani v zemljiško knjigo, bo moral z njimi to rešiti lastnik sporne nepremičnine. Kot je razvidno iz predloženih listin, naj bi bila to Republika Slovenija, vendar se ne sodišče prve stopnje, ne pritožbeno sodišče v to ni spuščalo, ker za ta konkretni postopek ni bilo relevantno.

9.O pritožbenem ugovoru v 7. točki pritožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni najti stališča, da je sodišče smiselno štelo, da je pri sklenitvi prodajne pogodbe med Republiko Slovenijo in predlagateljico prišlo do pridržka lastninske pravice na način, da si je Republika Slovenija kot prodajalka zadržala pripadajoče zemljišče, razen 178 m2, zato se v nadaljevanju do tega ugovora ne bo opredeljevalo. Tudi sicer predlagateljica navaja, da bi bilo takšno stališče napačno.

10.Glede pritožbenih navedb v drugem delu 7. točke in v 8. točki pritožbe, to je, da je predlagateljici preostali del parcele 73/100, zmanjšan za 178 m2, katerega je pridobila s pogodbo, pripadel po samem zakonu iz razloga kogentne vezanosti zemljišča in stavbe v času družbene lastnine, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje. Predlagateljica je pravico uporabe oziroma lastninsko pravico pripadajočega zemljišča v površini 178 m2 k parceli, na kateri stoji stavba, pridobila s prodajno pogodbo iz leta 1991 in z dodatkom k tej pogodbi iz leta 1998. V obeh pravnih poslih je izrecno navedeno, da funkcionalno zemljišče z dvoriščem meri 178 m2.³ Pravilno je zato sodišče zaključilo, da predlagateljica pravice uporabe oziroma lastninske pravice na več kot 178 m2 funkcionalnega zemljišča ni dokazala, saj je pravica uporabe s pravnega prednika predlagateljice, to je njenega očeta, ki je v letu 1962 iz zadruge izstopil, na celotnem zemljišču (takrat parcela 73/17) prešla na Stanovanjsko zadrugo, od nje pa na Republiko Slovenijo. Tudi če bi bilo dopustno, da bi lastninska pravica na preostalem zemljišču prešla na predlagateljico po samem zakonu,⁴ do tega v nobenem primeru ni moglo priti, saj predlagateljica s pravico uporabe oziroma lastninsko pravico do sklenitve pogodbe in aneksa z Republiko Slovenijo na tedanji parceli 73/100 ni razpolagala, s pogodbo in aneksom pa je v last pridobila 178 m2. Zato pogodba in predvsem aneks, ki jasno in nedvoumno opredeljujeta površino funkcionalnega zemljišča k obravnavani stavbi, to je 178 m2, ob upoštevanju, da je bil aneks sklenjen po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), izključujeta tolmačenje, da predstavlja tudi preostali del nepremičnine, to je sedanja parcela 73/142, funkcionalno zemljišče k predlagateljičini stavbi, na katerem je kot imetnica pravice uporabe <em>ex lege</em> (na podlagi ZLNDL) pridobila lastninsko pravico.⁵

11.Neutemeljene in z ničemer dokazane so tudi pritožbene trditve, da je pri navedbi zapisa površine pripadajočega zemljišča šlo za napako, najprej iz razloga, ker iz aneksa jasno izhaja, da je Republika Slovenija lastnica parcele 73/100 v izmeri 852 m2, ter da na predlagateljico prenaša 178 m2, kar bi lahko predlagateljica takoj ugotovila in zahtevala odpravo napake, ter dalje iz razloga, ker ne zatrjuje, da je pogodbo in aneks zaradi te napake v zakonitem roku poskušala izpodbijati.

12.Da zgolj dopis Izvršnega sveta SRS, iz katerega po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razbrati, da je tožnici priznana kakšna pravica, sploh pa ne obseg te, in upravna odločba o izvedbi parcelacije nepremičnine ne moreta predstavljati pravnega naslova za prenos pravice uporabe oziroma lastninske pravice, je sodišče pravilno obrazložilo v 30. točki, zato tudi pritožbeni razlogi v 10. točki pritožbe niso utemeljeni in sodišče v tem delu ni storilo postopkovnih kršitev.

13.V 11. točki pritožbe predlagateljica kot napačno izpodbija stališče sodišča, da sama raba nima nobenih posledic, ter zatrjuje, da je ravno raba v času družbene lastnine eden izmed kriterijev za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Pritožbeno sodišče je zgoraj pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da morata biti skladno z določili ZVEtL-1 (42., 43. in 44. člen) za priznanje pripadajočega zemljišča dokazana dva pogoja, to sta neprekinjena raba zatrjevanega pripadajočega zemljišča <u>in</u> pravni temelj, to je pravica uporabe oziroma lastninska pravica. Predlagateljica v tem postopku drugega pogoja ni dokazala, zato je odločitev sodišča, da samo na podlagi pretekle rabe ni mogoče pridobiti pripadajočega zemljišča, pravilna. Glede rabe zemljišča in ugotavljanja obsega po kriterijih iz 43. člena ZVEtL-1 je pripadajoče zemljišče mogoče ugotavljati po statičnem ali dinamičnem principu. V prvem primeru to pomeni, da je stanje ves čas ostalo enako kot ob gradnji, v drugem primeru pa, da se upoštevajo spremembe tekom let in raba v času odločanja sodišča. Vendar pa po nobenem od navedenih principov ni mogoče ugotoviti pripadajočega zemljišča brez izkazane pravne podlage, to je pravice uporabe oziroma lastninske pravice.

14.Ker pritožba predlagateljice ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v povezavi s 30. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

-------------------------------

Prim. VSRS II Ips 155/2014 - na to odločbo se sklicuje sodišče prve stopnje.

Prim. VSRS II Ips 132/2017.

Prim. drugo alinejo 1. točke prodajne pogodbe (A4) in drugi odstavek 3. točke aneksa (B2), pri čemer iz prve alineje 2. točke aneksa jasno izhaja, da celotna parcela meri 852 m2.

V tem primeru bi po stališču pritožbenega sodišča šlo za obid zakona, saj tako pogodba kot aneks jasno opredeljujeta površino pripadajočega zemljišča.

Tako je bilo ugotovljeno tudi v pravdnem postopku - prim. 12. točka obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1133/2019 z dne 7. 5. 2020.